BOŠTJAN PLESNIČAR
Ličkanje

13.5. – 6.6.2010

[Click here for English]

Boštjan Plesničar je umetnik, za katerega je značilna izrazito individualna likovna govorica. Glavni medij njegovega izražanja sta slika in risba. Poleg nekaj abstrakcij v njegovem opusu prevladuje osredotočenost na človeško figuro. Značilno za njegovo dosedanje slikarsko delo je tudi pogosto raziskovanje same materialne eksistence slike, ko uporablja netipični slikarski nosilec, kot je žamet. Motivno v svoji delih sicer izhaja iz vsakdanje tematike, ki pa jo praviloma, z zanj značilnim načinom podajanja – z nenavadnimi kombinacijami, izseki, poudarki in spreminjanji pomenov - spretno prevaja v poudarjeno fantazijske podobe. Te so skorajda brez izjeme prežete z obilico humorja, pa tudi cinizma in ironije.

Plesničar, ki je leta 1996 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij (2001), ima za sabo številne samostojne in skupinske razstave. Leta 2008 se je v Centru sodobnih umetnosti Celje skupaj z Ervinom Potočnikom predstavil z obsežno razstavo Žametal, ki je bila naslednje leto nadgrajena z razstavo Velvetarij - Lapidarij v lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Leta 1998 je bil eden izmed ustanovnih članov gibanja Muzej premoderne umetnosti, v katerem je sodeloval do leta 2006. Občasno sodeluje kot ilustrator v različnih revijah in učbenikih za otroke.

Razstavo z naslovom Ličkanje, ki jo bodo sestavljale slike na platno, risbe na papir in črno-beli, super 8 mm erotični filmi iz petdesetih let, je avtor pripravil posebej za Galerijo Račka. Kot pravi, gre za erotične fantazije, ki delajo družbo osamljenemu »kavboju« na njegovih potovanjih po fantazmatskih krajinah njegove domišljije. Potovanje se začne s povsem običajnimi podobami, s katerimi nas zasipa popularna pornografska kultura; a bolj ko se jezdec oddaljuje od mesta in kulture, bolj nenavadne, divje in le njemu lastne postajajo. Razstava bo tako posredno razkrivala, da sta erotika in seksualnost, ki naj bi bili polji svobode, v resnici polni vsiljenih podob in zapovedanih užitkov. Le samotna pot vase, raziskovanje divjega zahoda lastne psihe, lahko posamezniku odkrije njegov avtentični erotični besednjak oziroma podobje.

Spremno besedilo k razstavi je pripravila dr. Renata Šribar, ki je o delih, pripravljenih za razstavo, med drugim zapisala: »Plesničarjeve slikarske konstrukcije erotičnosti (zlasti) ženskega telesa in seksualnih aktov so avtorsko inovativne v videnju reciklaž spolnosti. Slike govorijo, da vedo, za kaj gre, ampak to počnejo na samosvoj, privlačen, zares erotičen način. Te slikarske erotike bi bilo brez znaka distance, zabavljaške note, dosti manj. Tako pa ženske prsi veselo vihrajo, lezbični odnos v odsotnosti homoseksualnih motivov prav spontano zleze v dominantno heteroseksualno matrico, seksualni akti pa se dogajajo v poskočnih ali poetičnih slikarskih metaforizacijah spermijev in penisov.
Nekatere slike in risbe imajo presežno vsebinsko moč, saj konstruirajo samo seksualnost in erotiko na kreativne načine. V nasprotju s silo vsebine je njihova forma; so manjše, intimistične. Kot da bi spolne inovacije ostajale napol v umetnikovem zasebnem prostoru, kot da še ni dovolj poguma dodati avtorstvo samim seksualnim izrazom. Kljub temu so te slikarske rekonceptualizacije seksualnega nadvse dragocene: ženski Zaratustra, ki obvladuje odzivnost moškega telesa, meditativno razpiranje ženskega mednožja kot (za zdaj še) minimalistični kontrapunkt falusa ter ženska avtoerotizacija in erotična ginosocialnost.« 
[celotno besedilo]

Boštjan Plesničar (1968) živi in dela v Ljubljani.



----------------------------------------------------------------------------------------------------------


Maja Delak in Luka Prinčič
UNE FAÇON D`AIMER / POTI LJUBEZNI



večmedijska predstava
Galerija Račka, 7.4.2010 ob 20.00 

Performans POTI LJUBEZNI /UNE FAÇON D`AIMER koreografinje in plesalke Maje Delak in glasbenika, performerja in intermedijskega umetnika Luke Prinčiča temelji na iskanju, raziskovanju in oblikovanju jezika z vstopanjem v timsko delo dveh avtorjev, ki izhajata iz različnih formalnih predispozicij, znanj in izkušenj in uporabljata različne medije tako v procesu kot v sami predstavi. Avtorja se vsebinsko dotikala zaprte intime, ki se razgaljuje v srečanju. Hkrati je proces usmerjen v raziskovanje teme nasilja, ki izhaja iz nezmožnosti zavestne artikulacije notranjih vozlišč in silnosti; nasilje je v procesu percipirano kot edina možna artikulacija. Nekaj, kar je latentno, se v pravih pogojih končno vzburi in pojavi na površju - hrepenenje po ljubezni, poželenje, raztelešenje, iskanje izgube telesnih spon, - se manifestira v nasilju. Takšna enosmernost postane kompleksen spoj potencialov, ko je prisotna zavestna želja po ozaveščanju skozi nasilje in hrepenenje. Eno od možnih poti predstavlja »očiščenje« skozi bolečino. Drugo pot predstavlja »očiščenje« skozi smeh in samoironični pogled na vloge, ki jih igramo.

Maja Delak je koreografinja in plesalka. V opusu dvanajstih plesnih predstav je prepotovala številne svetove, ki se, kljub različnim tematikam in načinom dela, kot presečne množice družijo v sidrišče avtoričine plesne poetike.

Luka Prinčič je glasbenik, performer in intermedijski umetnik, ki se skozi leta delovanja na področju zvoka, glasbe, tehnoloških instalacij in performansa posveča raznovrstnim pristopom k ustvarjalnim procesom in njihovi formalizaciji.


Avtorja in izvajalca: Maja Delak in Luka Prinčič
Glasba, video in fotografija: Maja Delak & Luka Prinčič
Svetovanje in vizualna podoba: Maja Smrekar
Kostumografija in stlyling: Jelena Rusjan
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Koordinacija in izvršna produkcija: Sabina Potočki

Predstava je nastala v produkciji Zavoda EMANAT (2009) in v koprodukciji Delavskega doma Trbovlje. Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo.

Zavod EMANAT je zavod za afirmacijo in razvoj plesa in sodobne umetnosti (info@emanat.si)

 ----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

ANA ČIGON
Let Me Fly
 
4.3. - 28.3.2010



[Click here for English]

Ana Čigon, umetnica najmlajše generacije, ki je trenutno na podiplomskem študiju na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje (Universität für künstlerische und industrielle Gestaltung) v Linzu in je lani magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, se ukvarja s slikarstvom, videom in novimi mediji, v zadnjem času tudi s povezovanjem videa in plesa. V svoji delih je doslej poleg raziskovanja značilnosti posameznih medijev in možnosti njihovega združevanja obravnavala predvsem družbeni položaj in vlogo žensk, kot tudi položaj sodobne umetnosti in njene prezentacije. V Centru sodobnih umetnosti Celje se je prvič predstavila leta 2008, ko je sodelovala na skupinski razstavi Premiera 17 v Galeriji sodobne umetnosti. Tokrat se predstavlja s samostojno razstavo Let Me Fly, ki jo je pripravila posebej za Galerijo Račka. Lani je bila finalistka nagrade Essl Award in finalistka in zmagovalka Nagrade skupine OHO, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. Ljubljana v sodelovanju z newyorškima ustanovama Foundation for Civil Society in Trust for Mutual Understanding.

S projektom Let Me Fly se umetnica dotika erotike, pod vprašaj postavlja uveljavljene vzorce primernega seksualnega vedenja in uveljavljene vzorce dojemanja ženske. Razstavo sestavljajo slike večjih in velikih formatov, majhne risbice (krokiji), kip in video. Najpogostejši motiv so moška in ženska telesa, njeno preizpraševanje razmerja med moškim in žensko, dojemanja ženskega telesa, ženskosti in seksualnosti, čutnosti in užitka in tudi čustvenosti pa je, kot je zanjo pogosto značilno, podprto z zbadljivostjo, ironijo in humorjem. Humor avtorica nasploh v svojem umetniškem delovanju razume kot močno in učinkovito orodje za nanašanje na različne družbene ali umetniške problematike. V slikah, ki predstavljajo glavnino razstave – za vse sta brez izjeme značilna figuralnost in pripovednost, se ukvarja tudi s samo materialno eksistenco slike, ki jo raziskuje skozi snovnost barve in skozi uporabo materialov, kot sta juta in čipka. V nekaterih delih se s strategijo zamenjave subjekta referira na znana dela iz zgodovine moderne umetnosti: na Manetovo Olimpijo, ko v delu Olimpus situacijo radikalno preobrne in na mesto aktivne ženske postavi pasivnega moškega in na Gaughuinovo Besede hudiča, ko v Duetu za Gauguina znova tematizira razmerje med moškim in žensko in izpostavi moč ženske. Pri teh dveh delih gre za neposredne reference, posredna nanašanja pa so značilna tudi za dela Nike (ali Tangice v poletnem večeru) 1 in 2 in Kompromis (Oblečena in gola v maju).

Ana Čigon (1982) trenutno živi in ustvarja v Štanjelu, Ljubljani in Linzu.

-----------------------------------------------------------------------------------------------


VLASTA DELIMAR

Krivda / Guilt

Galerija Račka, 23.5. - 14.6.2009
|performans in razstava|

[Click here for English]

Vlasta Delimar in Milan Božić:
Performans Taktilna komunikacija (za Jermana)

Performans je bil izveden ob otvoritvi razstave.

Hrvaška umetnica Vlasta Delimar (rojena 1956 v Zagrebu, živi in dela v Zagrebu), ki je na umetniško sceno stopila konec sedemdesetih let, svoje delo razvija predvsem skozi performans in fotografijo, kot tudi skozi instalacijo in video. S svojim umetniškim delovanjem je začela v krogu zagrebške Grupe šestorice. Že od samih začetkov ustvarjanja sta za njeno delo značilna prepletanje in izenačevanje življenjske in umetniške prakse ter uporaba lastnega telesa, ki je hkrati glavna vsebina in glavni medij njenega izražanja. Delimarjeva v prvi vrsti uporablja avtobiografski pristop. Z raziskovanjem sebe, lastnega telesa in osebne izkušnje pa se njeno delo hkrati dotika vprašanj spolov, identitete, seksualnosti, komunikacije in medsebojnih odnosov in se povezuje s širšim družbenim kontekstom.

V Galeriji Račka se umetnica predstavlja z dvema projektoma. Z delom Krivda iz leta 2004 in s performansom Taktilna komunikacija (za Jermana). Pri obeh projektih z avtorico sodeluje Milan Božić, umetničin življenjski sopotnik, ki ga od leta 1999 Delimarjeva enakopravno vključuje v svoje projekte. V delu Krivda Delimarjeva skozi medij fotografije govori o problematiki krivde in preizprašuje obstoječe družbene in moralne konvencije. Delo, ki izhaja iz avtoričine osebne izkušnje in ga lahko razumemo kot poskus osvoboditve s pomočjo dekonstrukcije občutka krivde, odpira tako psihološka vprašanja kot vprašanja o družbenem okolju, ki nas določa. Avtorica spodbuja k razmišljanju skozi serijo fotografij, v glavnem avtoportretov, ki so jim dodana tekstovna sporočila.

Performans Taktilna komunikacija (za Jermana), v katerem je dotik sredstvo komunikacije s publiko, je Vlasta Delimar prvič izvedla skupaj z zdaj pokojnim umetnikom in takratnim sopotnikom Željkom Jermanom leta 1981. Cilj performansa, ki bi ga lahko imenovali tudi hepening, saj je v veliki meri odvisen od neposrednega odnosa s publiko, je spomniti na človekovo prvobitno potrebo po dotiku in objemu.

Vlasta Delimar je svoje delo, ki ga zaznamujeta telesnost in erotičnost, direktnost in iskrenost, provokativnost in konfrontacija, realizem in življenjskost, doslej predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. 

Od leta 1972 je izvedla več kot trideset performansov po vsem svetu (Glasgow, Pittsburgh, Klagenfurt, London, Sarajevo, Beograd, Zagreb, Graz, Trst, Celje, Lyon, Quebec, Kyoto, Buffalo, Ljubljana), med njimi so Poroka (skupaj z Jermanom, 1982), Spanish fly (1985), Fukanje je žalostno (1986), Marteku in Meret Oppenheim (1987), Solze za Vlasto Delimar (1989), Iščem žensko (1996), Zrela ženska (1997), Pogovor z vojakom ali ženska je izginila (ki ga je skupaj z Milanom Božićem izvedla tudi na razstavi Moški v Galeriji sodobne umetnosti v Celju leta 2001), Lady Godiva (2001), Tantra (2002), Imam 50 let (2006). 
Od leta 2006 vodi umetniško organizacijo „Moja zemlja, Štaglinec“, ki organizira mednarodna srečanja umetnikov.

Milan Božić (rojen 1958 v Zagrebu, živi in dela v Zagrebu) je po profesiji elektro inženir. Zaposlen je na hrvaškem ministrstvu za obrambo. Od leta 1999 sodeluje v umetniških projektih z Vlasto Delimar. 

 ----------------------------------------------------------------------------------------------------

Datoteke:

© Zavod Celeia Celje | Pravno obvestilo | Produkcija: ENKI d.o.o.
Home Email Print