ROBERTINA ŠEBJANIČ
Futuro Autopoiesis / Pogovor
Likovni salon, sreda, 10.11.2010 ob 19. uri
Z umetnico, ki je za Likovni salon pripravila razstavni projekt Futuro Autopoiesis, in s sodelavcema biologinjo Špelo Petrič ter programerjem Luko Frelihom, se bo pogovarjala Irena Čerčnik, kustosinja razstave. Vljudno vabljeni k sodelovanju v pogovoru v sredo, 10. novembra ob 19. uri.
Futuro Autopoiesis se dotika ekološke problematike in se osredotoča na raziskovanje strukturnega spoja med organizmom kot zaprtim sistemom in njegovim okoljem. Vzpostavlja futurotopično avtopoetično okolje, preko katerega lahko vstopimo v interaktivno simulacijo možnega ekološkega razvoja v prihodnosti in kritično reflektiramo lastni vpliv na stabilnost / nestabilnost ekosistemov.
Avtorica Robertina Šebjanič, programiranje in realizacija Luka Frelih in Žiga Kranjec, strokovna sodelavca in svetovalca univ. dipl. biol. Špela Petrič in Urban Belina.
Produkcija: LJUDMILA, ljubljanski digitalni laboratorij za medije in kulturo pri KUD F. Prešeren. Projekt je nastal v sodelovanju z Morsko biološko postajo Piran ter s finančno podporo Medvladne oceanografske komisije Slovenske nacionalne komisije UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana.
--------------------------------------------------------------------------------------
JIRI BEZLAJ: POLJUB
(Constantin Brâncuşi, 1908-1938)
Kipar, pesnik in legendarni profesor z Bežigrajske gimnazije bo predaval o seriji Brancusijevih kipov Poljub, ki so nastajali med letoma 1908 in 1938.
"V predavanju nameravam podati analizo nekaterih variant Brâncuşijevega Poljuba (vse mi žal niso dostopne), ki je zagotovo eden od najbolj usodnih izdelkov za razvoj modernega kiparstva in pomeni prelomnico tako v pojmovanju materiala kot tudi kiparskega prostora in koncepta nasploh. Osvetliti nameravam avtorjevo duhovno naravnanost, ki ga je pripeljala do tako radikalnega preloma s tradicionalnim figuralnim kiparstvom in velikanski vpliv te skulpture na kasnejšo kiparsko tvornost vse do konca dvajsetega stoletja."
Društvo za domače raziskave, Galerija Škuc in Center sodobnih umetnosti Celje od leta 2007 pripravljamo serijo predavanj, posvečenih posameznim umetninam. Danes je laže utemeljiti zanimanje za kontekst in produkcijske pogoje umetniških del kot pa za njih same (Raymond Williams nas opozarja, da moramo to 'vabljivo povabilo' celo zavrniti). K sodelovanju vabimo avtorje, ki si še upajo razmišljati o umetniškem delu, ga analizirati in o njem celo napisati drobno knjigo.
Predavanje v Galeriji Škuc, Ljubljana: Ponedeljek, 18. oktober 2010 ob 19. uri.
Več o projektu Umetnina na http://ddr.si/umetnina.htm
Posnetki vseh predavanj: http://videolectures.net/umetnina/
Knjige s 30 % popustom: http://www.skuc.org/index.php?show=knjige_umetnina
VERICA KOVACEVSKA / THE WALKING PROJECT
Likovni salon, 16.9.2010 ob 19.00.
INDEX je serija neformalnih pogovorov, prezentacij in sestankov, ki so osredotočeni na predstavitev neuveljavljene produkcije, ki nastaja znotraj fluidnega prostora sodobne umetnosti. INDEX ni razstavna predstavitev posameznih avtorjev, ampak eksperimentalni dogodek, ki gradi na odprtem dialogu, ustvarjanju novih prostorov, cirkulaciji informacij in analizi temeljnih vprašanj, ki si jih zastavljajo prihajajoče generacije sodobnih umetnikov.
V tokratnem Indexu, seriji pogovorov in predstavitev, ki jih pripravlja Center sodobnih umetnosti Celje, se bo s poudarkom na svojem več let trajajočem projektu The Walking Project predstavila mlada makedonska umetnica Verica Kovacevska. Umetnica, ki že ima za sabo sodelovanja na številnih razstavah in festivalih po Evropi, ZDA, na Kubi in v Mehiki, se najpogosteje izraža skozi performans, video in instalacijo. Osrednjo vlogo v njenih projektih, ki se ukvarjajo z družbenimi, kulturnimi in filozofskimi vprašanji, a so pogosto igrivi in s pojavljanjem njenega lika in karakterja zaznamovani z osebnim, ima publika. Sodelovanje publike je sicer lahko različno – od zavestnega sodelovanja do zgolj opazovanja, toda bistvena ideja njenega načina umetniškega delovanja ostaja vedno ista: publika je sestavni del kreativnega procesa.
The Walking Project je serija novo medijskih performansov, ki potekajo v obliki sprehodov po različnih evropskih mestih. Mesto, kjer se odvija performans, umetnica običajno obišče prvič. V vsakem posameznem delu si avtorica določi pravila, ki določajo proces sprehajanja po mestu – izhodiščno točko, trajanje in navigacijo. Pravila so odvisna od posameznega izbranega mesta in od umetniškega konteksta dogodka, v okviru katerega umetnica pripravi posamezni sprehod. Vedno upošteva zgodovino, arhitekturo, kulturo in geografijo mesta. Sprehodi so odvisni od interakcije z oddaljenim občinstvom, ki jo umetnici omogoča telekomunikacijska tehnologija. Publika, ki se običajno nahaja v galerijskem ali javnem prostoru, umetnici sledi preko satelitske slike in jo usmerja. Projekt raziskuje soodvisnost človeka in tehnologije ter napetost, ki se lahko vzpostavi med našo željo in hkrati strahom tako pred svobodo kot nadzorom. Cilj projekta je povezovanje realnega in virtualnega, preteklosti in sedanjosti izbranega mesta ter vidnega in nevidnega v njem.
Umetnica je The Walking Project začela leta 2006 in ga popolnoma razvila sredi leta 2008. Posamezni performansi in spremljajoči videi so bili doslej predstavljeni v mestih Tirana, Bari, London, Bradford/Skopje, in v Beogradu kot del različnih skupinskih in samostojnih razstav.
Verica Kovacevska (1982, Skopje) je diplomirala na oddelku vizualnih umetnosti (gledališče in igra) na Univesity of Plymouth v Angliji leta 2004. Leta 2007 je magistrirala iz umetnosti, kulture in pedagogike na University of Cambidge. Od leta 2009 živi in dela v Zurichu. Sodelovala je na številnih razstavah in festivalih po vsem svetu, med najvidnejšimi so: Beograd: Nemesta, Umetnost u javnom prostoru, Salon Muzeja savremene umetnosti, Beograd (2009), re.act.feminism - Performance Art of the 1960's and 70's Today, Akademie der Kunste, Berlin (2008/2009), XIII Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, Fierra del Levante, Bari (2008), Everyday Art, The Art of the Everyday, Muzej na savremenata umetnost, Skopje (2006, samostojna razstava), Surely we will be confused, Ex-Ticosa, Como (2004).
Več o projektu:
http://www.thewalkingproject.net/
Likovni salon Celje
Četrtek, 22.4.2010 ob 19.00
Center sodobnih umetnosti Celje, Društvo za domače raziskave in Galerija Škuc pripravljamo drugo serijo predavanj, posvečenih posameznim umetninam. Danes je laže utemeljiti zanimanje za kontekst in produkcijske pogoje umetniških del kot pa za njih same (Raymond Williams nas opozarja, da moramo to 'vabljivo povabilo' celo zavrniti). K sodelovanju smo povabili avtorje, ki si še upajo razmišljati o umetniškem delu, ga analizirati in o njem celo napisati drobno knjigo.
BETI ŽEROVC: SLOVENIJA SE KLANJA LJUBLJANI
(Ivana Kobilca, 1903)
Doktorica umetnostne zgodovine, raziskovalka in teoretičarka Beti Žerovc bo v predavanju analizirala Kobilčino alegorično kompozicijo Slovenija se klanja Ljubljani, ki jo je umetnica dokončala leta 1903 za prenovljeno dvorano magistrata v Ljubljani. Delo ni zanimivo le zato, ker že od leta 1903 bdi nad odločitvami naših mestnih svetnikov, temveč tudi zato, ker se prav ob njej lahko dejavno soočimo z nekaterimi ključnimi vprašanji tedanje ženske emancipacije in profesionalizacije na likovnem področju. Beti Žerovc bo v treh korakih nakazala, kako naklonjeno je kranjski prostor sprejemal slikarko in ni podlegal diskriminatornim predsodkom. Izbira ženske za krasitev ključnih prostorov mesta je bila namreč precejšnja redkost, saj dodeljevanje velikih javnih naročil umetnicam v Evropi konec 19.stoletja (prvi dogovori o naročilu so stekli l. 1898) nikakor ni bilo pravilo.
Posnetki vseh predavanj: http://videolectures.net/umetnina/
Knjige s 30 % popustom: http://www.skuc.org/index.php?show=knjige_umetnina
Beti Žerovc je doktorica umetnostne zgodovine, raziskovalka in teoretičarka. Njeni raziskovalni področji sta vizualna umetnost in umetnostni sistem v zadnjem stoletju in pol, se zlasti njuna vloga v družbi. Objavila je knjigi Rihard Jakopič - umetnik in strateg (Založba cf* 2002) in Kurator in sodobna umetnost. Pogovori (Maska 2008).
Predavanje v Galeriji Škuc, Ljubljana: Petek, 23. 4. 2010 ob 19. uri.
Več o projektu Umetnina na http://ddr.si/umetnina.htm
---------------------------------------------
Likovni salon Celje
Petek, 20.11.2009 ob 18.00
JOŽE BARŠI: SMRT IN UMETNOST
Center sodobnih umetnosti Celje vas vljudno vabi na umetniški dogodek v obliki javnega predavanja v petek, 20. novembra ob 18. uri v Likovni salon Celje.
Smrt in umetnost Jožeta Baršija je del razstavnega projekta Prepovedana smrt, ki problematizira odnos sodobne družbe do smrti.
Več o razstavi
O projektu Smrt in umetnost:
»Smrt je vsekakor dogodek, ki je resničen. Pri smrti gre zares. Po drugi strani pa je, kot seksualnost v 19. stoletju ali v zadnjem času kajenje, smrt definitivno potisnjena v sfero skrivanja / zasebnega. Predvsem zato, ker pripada področju neosvojljivega. Je meja, kjer se vse tisto, kar imenujemo življenje, konča. Čeprav je smrt zavita v skrivnostnost in nedoumljivost, pa imam sam na umu nekaj precej bolj profanega. Zanima me premišljevanje, ki ga sproducira bližina smrti in umetnosti. Navsezadnje gre za razstavo, umetnostno razstavo s tematiko smrti. Ali je bližina oziroma konstelacija teh dveh dejstev operativna; ali delujeta na način, da nekaj proizvedeta? Seveda ne v smislu metafore »smrt umetnosti«. Navsezadnje tudi sam naslov razstave napeljuje na nekaj drugega. Na smrti, ki se dejansko dogajajo. Ne gre za domišljijo, zabavljaštvo ali metaforo. To, kar me zanima, je relacija med resnostjo, resničnostjo bolečine, ki jo povzroči konkretna smrt nekoga, ki nam je bil blizu, in umetnostjo. Seveda ne trdim, da mora biti umetnost resna, resna kot smrt. Daleč od tega. Za začetek me zanima samo ta relacija in možne konsekvence tega odnosa. Zavedam se nevarnosti patetike, pa vendar bi rad tvegal. Leta 2005 sem v nekem katalogu zapisal:
»Umrl je Igor Zabel. Neobičajen začetek za tekst, ki naj bi govoril o Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani oziroma o delih študentov, ki predstavljajo svoja dela na v naslovu omenjeni razstavi. Igor Zabel ni bil profesor na omenjeni šoli, bil je kustos v Moderni galeriji v Ljubljani, pa vendar je bil s šolo povezan. Večkrat je bil gost mojega seminarja, obenem pa se je živo zanimal za dogajanje na šoli. Zanimala so ga dela študentov, povezoval in komentiral jih je s svojim izjemnim poznavanjem sodobnih umetniških praks. Tako je z njim odšel tenkočuten opazovalec in prijatelj sodobnih umetniških praks.
Smrt kot neko realno dejstvo je vsekakor izjemno strogo merilo za primerjavo z umetniškimi deli. Vendar pa je strogost vsekakor na mestu. V času popularne kulture, v času izjemnih tehnoloških orodij, je iskanje prostora za smiselnost izvajanja likovnih praks, še kako pomembna. Ne gre več za velika ontološka vprašanja o umetnosti ali kiparstvu kot mediju, bolj gre za nekakšno svojevoljnost posameznih umetniških izjav. Ali še drugače: z enim načinom gledanja vsekakor ne razberemo posameznih izjav, potrebno se je soočiti z dejstvom, da gledanje sodobnih del zahteva vedno na novo redefinicijo svojih lastnih pogledov in meril. /…/«
V relaciji smrt/umetnost mislim na sodobne umetniške prakse, do katerih sem mnogokrat izjemno kritičen, čeprav sem sam del njih. Če smo pri umetnosti, naj bo sodobna ali ne, v dvomih ali poseže v red vsakdanjega življenja, pa je pri smrti to neizpodbitno dejstvo. Čeprav javnosti prikrita, deluje/učinkuje. Smrt deluje, navsezadnje vsi umremo, in učinkuje na žive, tiste, ki žalujejo. Kako pa deluje in učinkuje sodobna umetnost? Po Agambenu je umetnost sodobna takrat, ko ima učinke na sedanjost. Učinkovanje seveda avtomatično potegne za seboj neko ne popolno ujemanje s sedanjostjo. Sodobnost bi bilo mogoče definirati kot diagnosticiranje sedanjosti, kar pa ni nič drugega kot zaznavanje tega, kar prikriva simptom. Sodobno je svojemu času neprimerno, pravi Agamben. Sodobnost je torej poseben odnos do lastnega časa, ki čas sprejema in se obenem od njega distancira. Vendar pa se preobrazba univerzalnosti (to je učinkovanje) ne dogaja skozi nizanje partikularnosti, temveč ravno obratno, dogaja se s pomočjo »ekscesa«/upora - kreacije. Umetnostno delo, ki učinkuje na univerzalno, je nekakšna izjema znotraj običajnih praks, vednosti in mnenj. Ni »eksces« kar tako. Ni »eksces«, ki je avtomatično vkorporiran v obstoječe prakse in kot tak služi obstoječemu redu z namenom, da se nič ne bi zgodilo, da se nič ne bi zares spremenilo. Po drugi strani pa je sodobna umetnost brez posebnosti. Nič specifičnega ni potrebno iskati v teritoriju, ki ga imenujemo sodobna umetnost. Predvsem zato, ker poizkus iskanja specifičnosti v sebi skriva zapoved, ki imobilizira singularnosti posameznih umetnostnih del. Umetnost je oziroma obstaja samo zato, ker umetnostna dela so. Posebnosti usmerjajo k strokovnosti, k temu, da nekaj ni dostopno vsem. Seveda ne zagovarjam: »anything goes«, daleč od tega. Zagovarjam posebnosti samo v vsakem posamičnem delu, strukturiranem na način, ki prenese primerljivost s kompleksnostjo nečesa izven teritorija umetnosti. Če teza o profanosti sodobne umetnosti drži, je ta primerljiva s profanostjo smrti. Smrt je vsekakor dogodek, ki zares/neizogibno pripada vsem. In ali je mogoče smrt uporabiti kot merilo/orodje, da iz umetnosti ponovno naredimo resen posel.«
Jože Barši, avgust 2009
Jože Barši (1955) je vizualni umetnik in profesor na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Njegovo delo obsega raznolika interesna območja, od site-specific del, kot sta Javno stranišče (1999) in Hiša (2000; po razstavi je postala dom za brezdomca), do radijskega oddajanja kot prostora razstavljanja, javnih predavanj, zvočnih in konceptualnih del (Pogovarjanja, Prazno predavanje…) Bil je predstavnik Slovenije na Beneškem bienalu leta 1997, leta 1995 je bil s strani kuratorja René Blocka povabljen na 4. mednarodni istanbulski bienale.
Likovni salon Celje
Torek, 17.11.2010 ob 19.00
META GABRŠEK PROSENC: AVTOPORTRET
(Jan Oeltjen, 1961)
Center sodobnih umetnosti Celje vas vljudno vabi na osmo predavanje iz cikla UMETNINA v torek, 17. novembra ob 19. uri v Likovni salon Celje.
Umetnina je dolgoročen izobraževalno-založniški projekt, posvečen posameznim umetninam. Pripravljajmo ga Društvo za domače raziskave, Galerija Škuc in Center sodobnih umetnosti Celje. K sodelovanju smo povabili avtorje, ki si še upajo razmišljati o umetniškem delu, ga analizirati in o njem celo napisati drobno knjigo.
Več o projektu na: http://www.ddr.si/umetnina.htm
O predavanju:
"Avtoportret 81 let starega slikarja je kot živ palimpsest, ki nam hkrati skriva in odkriva odgovore na vprašanja: kdo, kje, kdaj, kako, zakaj. Ta bodo tudi osnovna vprašanja na katera naj bi odgovorilo predavanje o Lastni podobi Jana Oeltjena. Umetnikovo samoprevpraševanje vsebuje elemente, značilne za njegov celoten opus in je odsev njegovega tako življenskega kot ustvarjalnega raison d'etre. Seveda se ob posamezni upodobitvi določenega umetnika ponuja tudi primerjava s pogostostjo avtoportreta v zahodni umetnosti in z vprašanjem od kod potreba po dialogu s svojo fizično in psihično podobo. Jan Oeltjen, nenavadna osebnost, ki je združevala v sebi dediščino najsevernejših nemških obal s toploto celinskega podnebja svojega novega domovanja, gotovo ne sodi med običajne rutinerje, ki bi mu bil lasten obraz le nadomestek za trenutno odsotnost modela. Njegov avtoportret vsebuje vse tiste elemente, zaradi katerih sodijo lastne podobe med najbolj enigmatične in hkrati najbolj odkrite umetniške izpovedi. Predavanje naj bi skozi oster Oeltjenov pogled pomagalo uzreti vzvode samoupodabljanja."
Meta Gabršek Prosenc je umetnostna zgodovinarka in sociologinja, njeno poklicno delo pa je neločljivo povezano z Umetnostno galerijo Maribor, ki jo je od l. 1993 do upokojitve vodila tudi kot direktorica. Med njenimi pobudami sta, na primer, Mednarodni trienale Ekologija in umetnost (od 1980) in Video zbirka UGM (od 1999). Prosenčeva je za svoje delo prejela Valvasorjevo (2007) in Glazerjevo nagrado (2009), obe za življenjsko delo.
Likovni salon
Torek, 10. 11. 2009 ob 19.00
MARTINA VOVK: I LIKE AMERICA AND AMERICA LIKES ME
(Joseph Beuys, 1974)
projekcija Beuysovega performansa I like America and America likes me (predvajan bo celoten 37 minutni posnetek) in predavanje Martine Vovk
Sedmo predavanje iz cikla UMETNINA bo v torek, 10. novembra ob 19. uri v Likovnem salonu.
Umetnina je dolgoročen izobraževalno-založniški projekt, posvečen posameznim umetninam. Pripravljamo ga Društvo za domače raziskave, Galerija Škuc in Center sodobnih umetnosti Celje. Danes je laže utemeljiti zanimanje za kontekst in produkcijske pogoje umetniških del kot pa za njih same (Raymond Williams nas opozarja, da moramo to 'vabljivo povabilo' celo zavrniti). K sodelovanju smo povabili avtorje, ki si še upajo razmišljati o umetniškem delu, ga analizirati in o njem celo napisati drobno knjigo.
Več o projektu na: http://www.ddr.si/umetnina.htm
O predavanju:
Joseph Beuys je leta 1974 izvedel preformans z naslovom I like America and America likes me, ki ga označujejo za prelomno točko v recepciji Beuysove konceptualne umetnosti v mednarodnem (predvsem ameriškem) prostoru. Beuys je maja tistega leta priletel na newyorško letališče, od koder ga je rešilec prepeljal na kraj dogodka - v galerijo Renéja Blocka na East Broadwayu. Tam je preživel tri dni zaprt v zamreženem prostoru v družbi s kojotom. Po končanem performansu je, tako kot je prišel, tudi zapustil galerijo. Poglavitna ideja dogodka je bila, da njegova noga ni stopila na ameriška tla. Performans sestoji iz spontanega sobivanja umetnika in divje živali v skupnem zaprtem prostoru, ki pa ga mestoma dopolnjujejo geste z močnim simbolnim nabojem. Intepretacijo performansa je mogoče brati na ravni prepletajočih se diskurzov: osebne kultne mitologije Josepha Beuysa, njegove aktivistične strategije umetnosti kot totalnega projekta 'socialne skulpture', avtentične izkušnje sobivanja z divjo živaljo, ki prestopa na raven čistega/živega simbola in končno v kontekstu paradigem sočasne konceptualne evropske in ameriške umetniške prakse, ki je politični angažma presnovila v neposredno umetniško gesto.
Martina Vovk (1976) je umetnostna zgodovinarka, publicistka, kuratorka in raziskovalka. Letos je doktorirala na Univerzi na Primorskem z disertacijo Avantgardna fotografija na Tržaškem.
Mesečnik februar 2012
