PRIPOVEDI V NASTAJANJU /
NARRATIVES IN PROGRESS
Likovni salon Celje, Galerija Plevnik – Kronkowska, Pokrajinski muzej Celje
14.10. 2011 – 27.11. 2011
Rubén Grilo, Dobrobit nevednežev, 2009-2011, Z dovoljenjem umetnika
Foto: MARCO, Museo de Arte Contemporáneo de Vigo, Spain
Kustos: Juan de Nieves
Pričujočemu projektu, ki smo ga splošno poimenovali Narratives in progress (Pripovedi v teku), za izhodišče služi razmislek o muzejski instituciji in strukturah, ki proizvajajo in prenašajo znanje. V eno samo trditev smo vključili ustvarjalce, strukture, ki jih muzej uporabi za prenos tovrstnega znanja, in nenazadnje prejemnike v tem ustvarjalnem sistemu - torej občinstvo. Projekt vsekakor nima namena dokazati domnevne vsebinske in strateške nezmotljivosti (kar bi pomenilo še naprej braniti avtonomijo umetnine proti naraščanju vrednosti subjektivnosti), saj gredo muzeji zagotovo skozi proces “krhkosti”, ki daleč presega konjunkturne krize v družbeno političnem in gospodarskem redu. V skladu z dogajanjem na teh področjih, alternativa izhaja iz novega načina izvajanja novega sistema, ki ni pozoren zgolj na preobrazbe v globalnem okviru misli in idej, ampak tudi na njihov razvoj in izstopanje v posameznem kontekstu. Zdi se neizogibno postaviti vsako muzejsko ustanovo v koordinate glede na njen izvor, zgodovino in razvoj, v geografski okvir, različne in posebne položaje, v katerih delujejo, v skladu s svojimi omejitvami in realnimi zmožnostmi.
Še en osrednji vpogled tega projekta temelji na pojmu zgodovine in načinu, kako naj jo dojemamo, reinterpretiramo ali služi kot podaljšek umetnosti. S tega vidika so umetniške prakse, ki jih danes izvaja dober del umetnikov usmerjene v področje raziskovanja. Slednje presega običajna zgodovinopisna stališča, ki v igro vključijo druge discipline, z namenom, da ustvarijo umetniška dela (artefakte ali dogodke), in se končno odprejo večji večplastni subjektivnosti, s stališča katere se lahko razume preteklost in deluje v sedanjosti.
V povezavi z navedenim in če se vrnemo k muzeju, ta igra prek različnih instrumentov ključno vlogo. Kako in v kakšnih formatih ter s kakšnimi strategijami se javno objavi dela umetnikov? Morda ima odgovor opraviti z omejitvijo prostora, v katerem ima občinstvo enakovreden glas, ki izhaja tako iz umetniške stvaritve kot iz same institucije.
ProjektNarratives in progress je zasnovan na konkretnem kontekstu: na mestu Celje, njegovi zgodovini, kulturnem ustvarjanju, njegovi muzejski strukturi in sedanjem trenutku. Zatorej moramo razumeti mesto in njegove različne konjunkture bolj kot natančen okvir za ukrepanje in ne kot zgolj predmet. Prav tako želimo poudariti specifičnosti tega projekta s pomočjo širših koordinat, ki presegajo omenjene okoliščine. Uporaba zgodovinopisne metode izhajajoč iz mikrozgodovine po Carlu Ginzburgu je eden od namenov pričujočega projekta odkrivanje novih in razkrivajočih namigov v tistih dogodkih in dinamikah, ki se na prvi pogled morda zdijo samo naključni ali nepomembni.
Za izvedbo tega projekta smo vzpostavili tri različne situacije ali strategije, ki ustrezajo trem različnim področjem v mestu. Najprej smo izbrali Likovni salon kot okvir za predstavitev ideje o muzejski ustanovi. V omenjenem prostoru bomo vzpostavili različne dejavnosti, da bi vzpodbudili vprašanja o prihodnosti institucije, istočasno pa ustvarili nove načine družbenosti.
V Galeriji Plevnik-Kronkowska želimo privesti do razmisleka o razstavni praksi. V tem primeru razporejena dela po prostoru ne želijo vzpostaviti niti hierarhične niti določene poti vnaprej, še manj pa prevladujoče, kar načeloma ustreza kustosovemu delu. V nasprotju s tem, se od gledalca zahteva, da ustvari lastno govorico na dejaven način, kar pomeni, da lahko izhajajoč iz del in z njimi mogočimi povezavami ustvari svojo lastno pripoved.
Zgodba je predstavljena kot glavno vodilo za večino udeleženih umetnikov, med katerimi nekateri predlagajo nove načine govorjenja o preteklosti preko strategij, ki so tesno povezane z drugimi disciplinami znanja.
Občinstvo bo igralo posebej pomembno vlogo na tretjem projektnem prostoru, Pokrajinskem muzeju. V napovedanem programu, vendar odprtem glede na možen razvoj in različen časovni potek, bo vsak umetnik vzpostavil svoj dinamičen odnos do občinstva, ki bodisi programirano ali zgolj slučajno, obišče muzej. Torej je zaporedje dejanj ali izsekov enako okviru delovanja tradicionalnega umetnostnega muzeja, hkrati pa ločeno od kakršnekoli prakse, ki ni v skladu s strogimi smernicami.
.jpg)
Likovni salon - Laia Ros Gasch, Jani Pirnat, Juan de Nieves
Pokrajinski muzej Celje - Jaša, otvoritveni performans Drawing a Line Through the Clouds of Myth
Galerija Plevnik Kronkowska
.jpg)
.jpg)
---------------------------------------
ČRNA NOGA / PATA NEGRA
Likovni salon Celje, 15.9. 2011 – 9.10. 2011
Goran Medjugorac, Vahid, 2011
Med magisterijem umetniške produkcije in raziskav v umetnosti na Akademiji lepih umetnosti v Barceloni (2011) je Goran Medjugorac zavzel pozicijo ''vse že ne more iti'' in se zato posvetil raziskovanju klasičnega slikarstva. Združil je akt in mrtvo naturo, modele za slikanje pa si je poiskal v mesnici. Raztelešene živali, obešene z drogov, je poosebil z imeni v želji, da bi se gledalcu čustveno bolj približale in jih skril za cvetlične vzorce dekorativnih zidnih poslikav. Slikar meni, da smo ljudje zasvojeni z dominiranjem, a hkrati ljubimo žrtev svoje dominacije. Raztelešeno, odrto in procesirano živalstvo je vznemirljivo, je intimno, je erotično in je podoba izobilja. Umetniška fascinacija nad raztelešeno živaljo izhaja iz tradicije severnega baroka, kjer so ustvarjalce poleg podob izobilja v lovskih tihožitjih (Frans Snyders, Shramba 1620, Jan Weenix II., Lovsko tihožitje, 1706) zanimali tudi likovni problemi študije surovega mesa (Rembrant van Rijn, Odrti vol, 1655) . Odrta žival je v svoji negibnosti primeren model za natančno študijo anatomije in likovnih učinkov ter preizkusni kamen slikarskega mojstrstva. Po drugi strani ima motiv močan interpretativni potencial, ki se spreminja glede na čas in izvedbo. Za Francisca de Goya je Mesarjev pult (1812) podoba minljivosti. V primeru Chaima Soutina in Odrtega vola (1925) je razpadajoča mrhovina, podoba obupa in izgubljenosti. Francis Bacon s Figuro z mrhovino (1954) kritizira katoliško cerkev. Joseph Beuys pa v performansu Kako razložiti umetnost mrtvemu kuncu (1965) odpira vprašanja tradicije nemške umetnosti, ki izhaja iz mojstrovine Mladi kunec (1502) Albrechta Dürerja, itd…
Goran Medjugorac v obravnavi omenjene teme problematizira odtujenost sodobne urbane družbe od narave in njeno vdanost v udobje. V delih vedno izhaja iz svojih raznolikih in najbolj neposrednih življenjskih izkušenj. Tokrat ga kot prebivalca velemesta, kjer življenje poteka predvsem znotraj zaprtih prostorov (domov, pisarn, trgovinskih in zabaviščnih centrov, klubov, avtomobilov, vlakov), zanima odnos velemestnega človeka do narave. Sodobnemu človeku ni potrebno zapuščati svojega doma, saj mu infrastruktura omogoča upravljanje lastnega življenja preko sodobnih komunikacijskih povezav. Zgodovina človeka je zgodovina težnje k udobju. In ker je stik z divjo naravo lahko nekontroliran, neudoben in ogrožajoč, ji dominiramo, jo udobno prikrojujemo in jo poskušamo poustvarjati kot še bolj ''naravno'' in ''pristnejšo''. Virtualni krajini Makovo polje in Planina (2011) Medjugorac konstruira s pomočjo spiral in matematičnih zaporedij. Prav tako po meri človeka in z idejo o kontrolirani naravi so baročni arhitekti z matematično natančnostjo načrtovali in gradili umetelne parke in palače, namenjene izključno udobju in prestižu takrat privilegiranega družbenega sloja, ki je bil znotraj svojega poustvarjenega raja odtujen in varovan od vsega, kar bi utegnilo zmotiti idilo. Paralele z barokom v delih Gorana Medjugorca niso naključje. So zgolj posledica trenda sodobne urbane družbe - postati popolna bitja udobja.
Jani Pirnat
O umetniku/ about the artist: http://www.goranmedjugorac.com/
--------------------------
IGNACIO URIARTE
Likovni salon Celje, 13.5. 2011 – 12.6. 2011
Ignacio Uriarte, Invitation Card, 2011
Ignacio Uriarte, berlinski umetnik, v Likovnem salonu predstavlja dela, ki so ključna za prepoznavanje umetnikove ustvarjalne linije. Tema razstave je dojemanje časa in uporaba sredstev, ki so na voljo v trenutku pisarniškega prostega teka. Specifična klima nične produktivnosti, odvečno sestankovanje, razteznost časa, brezciljno ponavljanje, konstantnost, vse to so lahko elementi delovnega okolja priviligiranega birokrata. Znotraj te praznine se iz spone monotonosti rojeva potreba po spontani gesti s stvarmi, ki so pri roki. Spremeniti dolgčas v dolg času. Kaj početi, ko ni kaj početi, a je to potrebno početi še nekaj časa? Trpljenje v neskončnosti trenutka, strmenje v uro, brezciljno čečkanje po čemerkoli, pregibanje papirja, igračkanje s pisalom itd.. V umetnikovi interpretaciji postanejo te dejavnosti navdih za poetična umetniška dela, sedaj prikazana v Likovnem salonu.
60 sekund (60 Seconds, 2005) je zvočna skulptura iz 60-tih vzhodnonemških zapestnih digitalnih ur povezanih v krog, kjer se kratek pisk ob polni uri z zamikom za sekundo na vsaki uri razširi v 60 sekund. Neskončnost (Infinity, 2010) je animacija, ki se poigrava s paradoksom pisanja znaka za neskončnost, ki ima začetek in konec. Ko ga zapišemo, se to kaže v presledku ali prekrivanju črte znaka ∞. Animacija naredi neskončnost v zanki resnično neskončno. Krožno čečkanje po papirju, ki po intenzivnosti in uporabi pisala počasi prehaja iz modre v sivo monokromno barvo, prikazuje serija risb z naslovom Iz peresa v svinčnik (From Pen to Pencil, 2011). Pregibanje papirja je navdih za papirno inštalacijo Dva pregiba (Two Folds, 2009), kjer se dve izredno dolgi diagonali pregiba sekata in s pomočjo svetlobe in senc ustvarjata reliefne učinke pozitiva in negativa. Motnja v rutini je lahko problem ali pa spodbuda h kreativnim odklonom. Animacija 80 pack (80 Blots) raziskuje oblike kapljic črnila iz nalivnega peresa, ki kapljajo na list.
Posebej za razstavo v Celju pa je Ignacio Uriarte izdelal umetniško knjigo / časopis 11 prekrivajočih se formularjev (11 Overlayed Forms, 2011). Gre za eno njegovih prvih pisarniških likovnih del, ki je spomin na delovno mesto analitika, kjer je pripravljal različne formularje, ki so jih potem kot predloge uporabljali ostali uslužbenci korporacije. V različnih zaporedjih je na enajstih straneh ustvaril enajst prekrivajočih se formularjev, ki se pomanjšujejo, ter oblikoval posebne tabelne vzorce, ki zadostujejo ameriškim uradnim velikostim formularjev. Prav tem formularjem umetnik pripisuje začetke svoje umetniške risbe.
Industrija pisarniške funkcionalnosti, ki se z množenjem birokracije in njenih potreb hitro razvija, predstavlja za Ignacia Uriarteja neizčrpen navdih. Elementi klasične pisarne, ki jo označuje oblikovni funkcionalizem in prepoznavna estetika, so pred Uriartejem navdihnili vrsto umetnikov, med njimi tudi Marcela Duchampa, Sola LeWitta in Dana Flavina, če omenimo le najbolj vplivne. Če so slednji v birokratsko okolje vstopili kot umetniki, pa je Uriartejeva pot obratna. Z izobrazbo poslovnega administratorja in nekajletnih delovnih izkušenj analitika v velikih multinacionalkah je kot dober poznavalec svojega delovnega okolja izkušnje prenesel v umetniško polje in si ob delu pridobil formalno izobrazbo audio vizualnega umetnika. Uporablja enake metode dela kot pisarniški delavci, vendar sedaj s ciljem raziskovanja rutine kot umetniškega izraza.
Jani Pirnat
Razstavo je podprla Ambasada Kraljevine Španije v Sloveniji
Sozaložnik umetniške knjige 11 Prekrivajočih se formularjev je umetniški zalozniški kolektiv IMpress http://www.im-pressonline.com/
Predavanje Ignacia Uriarteja o svojem delu v Likovnem salonu
Ignacio v akciji
Aaron Moulton o svojih kuratorskih projektih in sodelovanju z Ignacijem
Pero v svinčnik, 2011
60 sekund, 2005
Vodstvo po razstavi
-------------------------------------------------------------
JURE CVITAN
OSVAJALEC NEKORISTNEGA / CONQUEROR OF THE USELESS
Likovni Salon Celje, 1.4. 2011 – 8.5. 2011
Če v stilu uličnih pridigarjev blasfemično predrugačimo Descartesovo misel o iskanju resnice (Principi filozofije, 1644) si drznemo zapisati: ''Kdor je resnično iskalec resnice o sebi in svoji poti, mora vsaj enkrat v življenju podvomiti, globoko kot je le možno, v sebe in svoje početje.''
Komu in čemu koristi razmišlja tudi mladi celjski slikar Jure Cvitan, ko razmišlja o vlogi sodobne umetnosti in položaju lastnega ustvarjanja v njej. Ko išče poti samouresničitve zavzema vlogo osvajalca nekoristnega, vloga, ki jo primerja z ekstremnim alpinizmom in občutki nekoristnosti osvojitve gore za družbo, vendar samopotrditev za alpinista (Lionel Terray, Conquerors of the Useless, 1963). Cvitanov dvom ni zgolj premislek o sebi, temveč tudi spopad s samim seboj. Skozi podobe in prostor, ki ga je ustvaril v galeriji se nam iskreno razkrije. Obiskovalci se znajdejo v bunkerju, sredi navzkrižnega ognja besa in prisiljenosti. Začudeni se vprašamo: ''Je to artikulacija umetnikove pozicije?'' On pa pograbi brzostrelko, obračuna z umetniško srenjo in si na koncu sodi sam. Radikalno dejanje, ki pa bi imelo močan odmev po najčrnejšem scenariju. Na eni strani bunkerja se je upodobil kot častilec orožja in nasilja pripravljen na drastična dejanja t.i. ''front range looserja'' ki je za svojo samouresničitev pripravljen eliminirati kogarkoli na njegovi poti, na drugi strani pa se predstavlja kot narejeni priliznjeni sopotnik umetniške srenje, s prisiljenim ciničnim nasmeškom, ki leze v rit na poti do uspeha. Obe skrajnosti mu gresta na jetra, ene se boji, drugo zaničuje. Jure Cvitan se je likovno naslonil na strelske računalniške igre v prvi osebi. Nasilnež strelja na prisilneža, ki pa se spretno izmika. Igranje računalniskih iger je lahko razburljivo in vzburjenje je občutek, ki ga umetnik tudi išče v učinku slikarstva. Slike izgledajo, kot da so bombardirane s paintball topom z naboji različnih flourescentnih barv. Kontrast abstraktni barvitosti podlage so grafično ploskovite podobe v ospredju, ki skupaj tvorijo prostorsko kuliso. Platna so dodatno osvetljena z UV lučjo, ki stopnjujejo vtis barvitosti in ustvarjajo dodatne 3D učinke. Eksperimentiranje z luminoznimi tehnikami v slikarstvu se poslužujejo v poleg Jureta Cvitan tudi Mark Požlep in Jaša iz Ljubljane, ki se tudi vsi ukvarjajo z antiestetiko radikalnega kiča, ki nas brez prestanka nagovarja: '' Poglej me.'' Strategija agresivnega eksibicionizma in antiestetskih banalnosti nam ne dopusti drugega, kot da se z njim soočimo direktno in tu leži njegova priložnost. David Myers je za konferenco Aesthetics of Play v Bergnu, 2005, zapisal: ''Antiestetika je estetika forme same. Na kratko, podobno kot računalniška igra je tudi antiestetika zavezana samo sebi.'' Če združimo vse tri komponente umetnikove stvaritve, kloniranje samega sebe, uporaba prvoosebne ''streljačine'' in antiestetske elemente nam ti sporočajo v prvem planu umetnikov ego, v drugem planu pa strelsko galerijo (Shooting gallery game), kjer se nam umetnik, ponudi na pladnu in samoironično strelja na samega sebe v galeriji. Dvoboj čudaka, ki se kot v filmu Klub golih pesti (Fight Club, 1999) pretepa sam s seboj. Psi lajajo, skupaj spijemo glaž vina in karavana gre dalje. Vedno večja neubčutljivost nagovorjenih ob poplavi ''projektov'' terja vedno bolj drastično akcijo s strani tistega, ki nagovarja. Otvoritev je na 1. April, dan norcev. Si upate?
Jani Pirnat
_______________________________
TAL ADLER
THE MISSING LINK
Tal Adler, 'Želva', Dunaj, 2010
Likovni salon, 20.1. - 27.2.2011
[Click here for English]
Dosedanjo umetniško prakso izraelskega umetnika Tala Adlerja so najmočneje opredelili projekti, za katere nedvomno lahko rečemo, da se uvrščajo v linijo aktivistične umetnosti. Ta usmeritev, ki se ne omejuje na razstavljanje v galerijskem prostoru, ampak z različnimi strategijami deluje v javnem in političnem prostoru, je značilna za njegove projekte, kot so Conflict 1 to 1,000 (projekt je nastal sredi izraelsko-palestinskega konflikta leta 2001), Unrecognized ( v sodelovanju z različnimi gibanji za družbeno pravičnost si je projekt, katerega začetki segajo v leto 2003, prizadeval za vidnost in spremembo položaja beduinske skupnosti v Izraelu) ali OneState (leta 2009 je skupaj s palestinskim umetnikom Osamo Zatarjem ustanovil OneState ambasado na Dunaju. Umetnika delujeta kot ambasadorja simbolične OneState države, ki zagovarja idejo odprtih meja in sobivanja različnih kultur). Tal Adler je sodeloval na številnih razstavah, med drugimi na Overlapping Voices, Essl Museum of Contemporary Art, Klosterneuburg, (2008), Three cities against the wall (razstava proti zidu, ki ločuje Izraelce in Palestince), New York, Ramallah, Tel Aviv (2005), The promise, the land, OK centrum, Linz (2003), New Agora, Cittadellarte fondazione Pistoletto, Biella (2002).
V svojem delu nagovarja k vrednotam enakosti in svobode, harmoničnega in mirnega sožitja ter nasprotuje politiki, ki je nestrpna do drugih narodov in etničnih manjšin in vzpostavlja kontrolo s pomočjo nadzorovanja, izključevanja in agresije. V svojem najnovejšem delu The Missing Link s kritičnim pogledom na to, kako človek ravna z živalmi, med drugim kaže na dejstvo, da
(ne)prikrita razmerja moči, podrejanje in izrinjanje, ki pogosto obvladujejo medčloveška razmerja, vsekakor veljajo tudi za človekov odnos do naravnega sveta.
Razstava The Missing Link, ki je bila zasnovana in realizirana posebej za Likovni salon Celje, je prvi del umetnikovega širše zasnovanega projekta, ki raziskuje kompleksna in pogosto patološka razmerja človeka do naravnega sveta, še posebej do živali. Skozi serijo fotografij in skulptur se osredotoča predvsem na vprašanja lastništva živali in njihovega popredmetenja. Raziskave in interpretacije tematike se Adler loteva kompleksno, navdihnjen s starodavnimi zgodbami, antropomorfizmom in zoomorfizmom, filozofijo in igračami. Problematizira dvojnost našega odnosa do živali, ki se kaže skozi ljubezen in skrb na eni strani ter discipliniranje, jemanje iz njihovega naravnega okolja, krčenje njihovega življenjskega prostora, lov in pobijanje na drugi.
Razstava The Missing Link, ki pravzaprav govori o razmerjih moči, gledalca vabi h kritičnemu razmišljanju o modelu človekovega ravnanja, ki je enak tako v njegovem odnosu do živali, kot do sočloveka.
Tal Adler živi in dela v Tel Avivu in na Dunaju.
---------------------------------------------------------------------------
Andreja Džakušič, Simon Macuh, Iva Tratnik
obleka … človeka
9.12. – 16.1.2011
Obleka je eden izmen najbolj vidnih znakov identitete posameznika, posebej družbene. Različne kulturne sredine imajo različna pravila; kar je v eni popolnoma vsakdanje in običajno, je v drugi lahko del rituala in v tretji nesprejemljivo ali čudaško. Običajno je izbira obleke kompromis med željami posameznika ter pričakovanji in pravili določene družbene sredine.
obleka … človeka, ki je premierno predstavljena v Likovnem salonu Celje, je skupen projekt celjskih umetnikov Andreje Džakušič, Simona Macuha in Ive Tratnik. S projektom, v katerem raziskujejo, v kolikšni meri obleka določa človekovo identiteto, koliko se s spremembo zunanje podobe spremeni odnos drugih do nas in v kolikšni meri lahko »nenavadna« obleka povzroči motnjo v javnem prostoru, so začeli spomladi letos. Vsebuje performativne umetniške akcije, izvedene v različnih javnih prostorih od galerijskih (ob najrazličnejših otvoritvah razstav) do najbolj vsakdanjih, kot so lokali in nakupovalna središča. V njih sta telo in obleka postala forma, preko katere so komunicirali s svetom in sprožali najrazličnejše odzive. Njihovi »oblačilni performansi« so bili med samimi umetniki vnaprej načrtovani, niso pa bili napovedani za javnost. Tako so bili v realnem času vidni zgolj po naključju. Na sami razstavi - na kateri je z novoletnimi zabavami, performansom v januarju in z nastajanjem dela projekta med samim trajanjem razstave dodatno poudarjena procesualna narava celotnega projekta, ki ga odlikuje prefinjeno prepletanje humornega in polemičnega - kaj se v določenem prostoru dojema kot normalno -, so vidni preko fotografije in videa.
Andreja Džakušič, Simon Macuh in Iva Tratnik (študirali so na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, živijo in delajo v Celju, individualno so v umetniškem prostoru že vrsto let aktivno prisotni s samostojnimi in skupinskimi razstavami) imajo za sabo številna sodelovanja, načrtovanja, usklajevanja in debatiranja predvsem v okviru vsakoletnega že deset let trajajočega festivala Društva celjskih umetnikov Vstop prost, ki zajema performanse, intervencije, akcije in instalacije v javnem prostoru. Njihov tokratni projekt obleka … človeka je prvič zastavljen in realiziran kot skupen umetniški projekt.
.JPG)
http://www.youtube.com/watch?v=303kOWTxN2Y
Simon Macuh (1971) deluje predvsem na področjih kiparstva, performansa, videa in animacije. Vzporedno z umetniško prakso se ukvarja s filozofijo in teorijo.
Andreja Džakušič (1971), ki se v glavnem izraža s performansom, instalacijo in fotografijo, v svojih delih komentira stanje realnega osebnega ali družbenega okolja.
Iva Tratnik (1980) se posveča predvsem slikarstvu ( letos sta skupaj z Markom Jakšetom v Galeriji sodobne umetnosti Celje predstavila skupen slikarski projekt Bojni ples za zbombardirano luno) in instalaciji.
-----------------------------------------------
ROBERTINA ŠEBJANIČ
Futuro Autopoiesis
Avtorica: Robertina Šebjanič
Programiranje: Žiga Kranjec in Luka Frelih
Strokovna sodelavca in svetovalca: univ. dipl. biol. Špela Petrič in Urban Belina
Posebna zahvala: dr. Alenka Malej (MBPP - Morska biološka postaja Piran) za svetovanje, dr. Aleš Kladnik (Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani) za mikrografijo, dr.Valentina Turk (MBPP) - za mikrografijo, Tihomir Makovec (MBPP) in Jani Forte (MBPP).
[Click here for English]
Za delo Robertine Šebjanič, ki se kot umetnica izraža predvsem skozi video in novo medijske prakse, je že od samih začetkov značilen eksperimentalni pristop - raziskovanje samih tehničnih karakteristik medija ter spretno izrabljanje možnosti, ki jih dajejo nove tehnologije. V zadnjem času se temu pridružuje občutljivo nanašanje na aktualno družbeno in okoljsko problematiko, predvsem tisto, ki zadeva vprašanja sobivanja in soodvisnosti. Njena angažiranost nikoli ne izzveni kot vprašljivo podajanje neke navidez objektivne resnice, temelječe zgolj na nekritičnem povzemanju izsledkov iz najrazličnejših virov. Gledalčevo zavedanje odgovornosti poskuša prej kot skozi povzročanje nelagodja ali dajanje napotkov vzbuditi skozi igriv način na ta način, da z umetniškim delom ustvari interaktivno okolje, ki gledalca skozi možnost sodelovanja, interveniranja v situacijo in opazovanja posledic le-tega pripelje do razmisleka o vprašanjih, ki so tematika njenega dela. Navedeno vsekakor velja za njeno najnovejše delo Futuro Autopoiesis, ki se dotika ekološke problematike in bo kot razstavni projekt premierno realizirano v Likovnem salonu Celje. Postavitev, za katero bi lahko rekli, da v nekaterih segmentih pridobiva karakteristike računalniške igre, bo obiskovalca popeljala v aktivno predstavljanje krhkosti ekosistema. Gledalec bo lahko s pomočjo interaktivnega vmesnika spreminjal okoljske faktorje in na ta način sodoločal dogajanje. V instalacijo tako ne bo vstopal zgolj kot obstranski opazovalec, ampak kot eden od glavnih virov okoljskih motenj. Vzpostavitev takšne situacije, ki gledalcu omogoča kritično refleksijo lastnega vpliva na stabilnost oziroma nestabilnost ekosistemov, je osnovni namen projekta Futuro Autopoiesis, ki temelji na umetničini nekaj časa trajajoči predhodni raziskavi in na njenem sodelovanju s poznavalci in strokovnjaki s področij biologije in tehnologije.
Robertina Šebjanič ima za sabo nekaj samostojnih predstavitev (Galerija Alkatraz, Studio SCCA Ljubljana, Kiberpipa Ljubljana, Kibela Maribor)) in številna sodelovanja na skupinskih razstavah in festivalih doma in v tujini. Pomembna značilnost njenega umetniškega delovanja je mreženje, ki sega od kreiranja projektov z drugimi umetniki do sodelovanja s strokovnjaki iz drugih disciplin. Tako je na primer projekt Povezani s signali (2009), ki se ukvarja s komunikacijo in prenašanjem informacij ter njihovo interpretacijo, nastal skupaj s švedsko umetnico Mari Lagerquist, video instalacija Lom beline (2010) pa skupaj z Mirjano Batinić. V sodelovanju s poznavalcem novih tehnologij in programerjem Luko Frelihom je nastala interaktivna instalacija Pufinacija (2008), ki izpostavlja odnos do sobivajočih kot pomemben del lastnega preživetja posameznika in v njej skupina objektov/robotov med sabo komunicira po brezžičnem omrežju, z ljudmi pa prek dotika, zvoka, svetlobe in tresenja. V sodelovanju s Frelihom je nastalo tudi pričujoče delo Futuro Autopoiesis, ki se ekološke problematike, ki vedno bolj pridobiva ideološke razsežnosti in je pogosto žrtev političnih in tržnih manipulacij, loteva tudi v sodelovanju s strokovnjaki s področja biologije. Izhodišče interaktivnega dela, ki temelji na shematičnem prikazu prehranjevalne verige, ki vodi od primarnih proizvajalk diatomej do njihovih plenilcev kopepodnih rakov in plenilcev le-teh - meduz, so nekateri izsledkih opazovanj, ki so jih v preteklih letih opravili raziskovalci Morske biološke postaje Piran.
Robertina Šebjanič je študirala na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pred tem je končala študij na Famul Stuart šoli uporabnih umetnosti v Ljubljani in se v letih 2005/2006 strokovno izpopolnjevala na Valand School of Fine Arts v Gotheburgu na Svedskem (oddelek za multimedijo). Živi in dela v Ljubljani.
Produkcija: LJUDMILA, ljubljanski digitalni laboratorij za medije in kulturo pri KUD F. Prešeren. Projekt je nastal v sodelovanju z Morsko biološko postajo Piran ter s finančno podporo Medvladne oceanografske komisije Slovenske nacionalne komisije UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana
--------------------------------------------------------
-OR- premene umetnosti
Poetični nastavki korespondence z orakljem
Alenka Pirman (SI) // Katarina Zdjelar (RS/NL), Borut Savski (SI) // Tao G. Vrhovec Sambolec (SI/NL) // Evelyn Müürsepp (EE) // Erkki Luuk (EE) // John Grzinich (US/EE) // Simon Macuh (SI) // Marko Košnik (SI) // Petra Kapš (SI)
Likovni salon, 10. 09. - 17. 10. 2010
[Click here for English]
Ob otvoritvi performans Simona Macuha RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?
Marko Košnik, XOR, predavanje, 13. september 2010, 18:00
Simon Macuh, Alenka Pirman, Marko Košnik, Tao G. Vrhovec Sambolec, Borut Savski, Irena Čerčnik, Petra Kapš, razgovor, 13. september 2010, 19:30
Erkki Luuk, A Wot, performans, 15. oktober 2010, 19:00
Petra Kapš, predavanje, predstavitev knjige, 19. oktober 2010, 19:30
----------
-OR- premene umetnosti z razstavo, performansi, razgovori, predavanji in knjigo vzpostavljajo razgledne točke, razpirajo izseke panoramskega razgleda, ki bi ga lahko približali s podnaslovom Poetični nastavki korespondence z orakljem.Priklic izbranih besed v večglasno odmevanje, tudi pomenov in simbolnih prispevkov, je uglašen na črkovni sklop -OR-. Slednjega projekt zasleduje in raziskuje skoz prakse, za katere verjame, da tvorijo kontinuiteto civilizacijskega vzorčenja obnašanja, delovanja, izražanja, odločanja, mišljenja sistemov, diskurzivnega in intuitivnega vse do časov, ko se ”zahod” in ”vzhod” sporazumevata s kodno kombinatoriko: orakeljska (orakularna), oratorska, orfejska, retoriška.
-OR- premene umetnosti nastavljajo zrcala med formo, znak in pomen;prisluškujejo in odpirajo oči tistemu, kar je vmes med njihovimi premenami in izbori. Ali drugače: projekt v fleksibilnem razmerju med konstanto in spremenljivko raziskuje razmerja med znakom in pomenom, ki ju lahko označimo kot skrajni točki umetniškega dela. Projekt išče rob med sprožanjem in kreiranjem dogajanja v posamezniku in posledičnim odražanjem navzven. S poudarkom na zaznavi in izkušnji tako s stališča posameznika kot vsakokratne socialne konfiguracije.
Evelyn Müürsepp, risba, Alenka Pirman, objekt,Tao G. Vrhovec Sambolec, serija črno belih algoritmično generiranih tiskov,Borut Savski, interaktivna zvočno – vizualna instalacija, Katarina Zdjelar, video, Simon Macuh, performans RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?, Erkki Luuk, performans A Wot, John Grzinich, performans, Marko Košnik, XOR, predavanje, Petra Kapš, knjiga ter skupne razprave so raznoliki formalni jeziki zavzemanja prizorišča. Lepota vstopa med umetniškim procesom in interpretacijo. Oziroma kot je zapisal Peter Sloterdijk „ … kdor se nauči poetično govoriti, od samega začetka dalje vnaša svobodo dihanja tudi v jezik, ki se ga priučimo s svojim vstopom v zgodovinski govor posredniških sil. Apriori oprostitve zato obstoji v načinu, kako izrečemo resnico, ki je izvorno povezana s pravico do zraka in širjave.“ (Prihajati k jeziku – prihajati k svetu / str. 130). -OR- premene umetnosti poglede ostrijo tam, kjer se aktivira razpirajoče.
Simon Macuh, RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?, performans / performance, odprtje razstave / exhibition opening, sep 10, 2010
-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010
-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010
Alenka Pirman, brez naslova / untitled, 2007 (sušilec za lase, žogica za namizni tenis, risba na steni) / (hair-dryer, table tennis ball, drawing on wall)
Tao G. Vrhovec Sambolec, . not master the boat are of sea of you, serija črno belih algoritmično generiranih tiskov / a series of black and white algorithmically generated prints (2005-2010)
Evelyn Müürsepp, brez naslova / untitled (2009-10)
Borut Savski, Orakelj / Oracle 2 (2004, 2010)
Petra Kapš, - OR - Dotik / Touch (2010)
Katarina Zdjelar, The perfect sound, 14'30'' (2009)
Erkki Luuk, ”a wot”, performans / performance, oct 15, 2010
Marko Košnik, XOR, predavanje / lecture, sep 13, 2010
Petra Kapš, -OR-, predavanje / lecture, -OR- Knjiga Št. 1 / Book Nr. 1, predstavitev / presentation, oct 19, 2010
---------------------------------------------------------------------------------------------
IGOR GRUBIĆ
East Side Story
Likovni salon, 16.4. - 16.5.2010
Za umetniško prakso hrvaškega umetnika Igorja Grubića lahko rečemo, da nadaljuje linijo aktivistične umetnosti. V svojem delu se senzibilno odziva na dogajanja, stanja in procese v družbi. Pri tem velikokrat povzema direktne aktivistične strategije, saj se velika večina njegovih projektov najprej zgodi na ulici in šele kasneje v galeriji. Njegov umetniški aktivizem pa je vendarle izrazito oseben in se spretno giblje na meji med političnim in poetičnim. Med najbolj odmevnimi umetniškimi akcijami Igorja Grubića je projekt 366 ritualov osvobajanja, ki obsega serijo mikro–političnih akcij in intervencij, ki jih je umetnik izvajal vsak dan v obdobju leta 2008. V njih Grubić prevzema vlogo osamljenega revolucionarja, ki s stalnim urjenjem svoje lastne neposlušnosti prenaša virus neposlušnosti tudi na ostale državljane in jih na ta način poskuša prebuditi iz politične pasivnosti in potrošniške letargije. Rituali so bili realizirani v razponu od povsem intimnih (umetnik si na zapestje vtetovira besedo neposlušen) do pravih gverilskih podvigov, kot je na primer poseg v fontano pred Hrvaško narodno banko v Zagrebu, katere vodo je na dan obiska takratnega ameriškega predsednika Georga Busha prebarval v krvavo rdečo, ali večkratno nočno »olepševanje« sporočil ustaških grafitov ter »dekoriranje« javnih spomenikov s političnimi parolami in simboli.
V Likovnem salonu bo Igor Grubić predstavil svoje delo East Side Story, ki je trenutno njegovo najpopularnejše in najbolj iskano delo. Pred kratkim je zanj prejel prvo nagrado T-HT hrvaškega Telekoma, ki je rezultat sodelovanja z Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, ki prva tri nagrajena dela uvrsti v svojo stalno zbirko. Naslov dela parafrazira muzikal West Side Story. Povezavo nakazuje tako tema – konflikt med različnimi družbenimi skupinami, kot uporabljen izrazni medij plesne koreografije.
Delo East Side Story je sestavljeno iz dvokanalne video projekcije in serije enajstih fotografij. Instalacija je odziv na dogajanja v Beogradu in Zagrebu v letih 2001 in 2002, ko so bili udeleženci gejevske Parade ponosa izpostavljeni zastrašujočemu fizičnemu nasilju neonacističnih skupin in prisotnih meščanov. Delo kaže na netoleranco do drugačnosti in opozarja na to, da ekstremni nacionalizem, ko je odsoten etnični Drugi, svoje žrtve najde kjerkoli, v tem primeru v marginaliziranih seksualnih skupinah.
Prva projekcija prikazuje dokumentarne posnetke izgredov nasilne množice nad udeleženci Parade ponosa. Drug video, projiciran z zamikom, prikazuje plesalce, ki na točkah, kjer se je nasilje zgodilo, dogodke uprizorijo v stilizirani plesni koreografiji. Vzporedna projekcija obeh videov ima zanimiv učinek. Dokumentarni posnetki konflikta med mačistično, primitivno družbo, ki svojo superiornost označuje z nacionalističnimi in neonacističnimi simboli, in gejevsko subkulturo nosijo šokanten emocionalni potencial, ki ga plesna koreografija katarzično nevtralizira.
Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Igorja Grubića v projektu sodelujejo umetniki Maja Hodošček, Martin Krenn, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.
Igor Grubič (1969, Zagreb) ima za sabo številne samostojne in skupinske razstave:
Agency Gallery London, 2010, 11. Istanbulski bienale 2009, Be A Happy Worker: Work-To-Rule, Galerija Miroslav Kraljević, 2008, Zagreb, Bad Joke, 2007, Tallin, October. Exit, Desire and Memory, Artra Gallery, 2007, Milano, Revolution is not a garden party, Trafo Gallery, 2006, Budimpešta, Side-effects, Muzej savremene umetnosti, 2006, Beograd, Looking Awry, Apexart Gallery, 2003, New York, Imaginary Balkans, Site Gallery, 2002, Sheffield, Manifesta 4, 2002, Frankfurt, What, how and for whom, Kunsthalle Exmergasse, 2001, Dunaj ...
_______________________________________________________________________
11. Vstop prost / Admission Free 2010
Boris Oblišar, Estella Žutič in Gilles Duvivier, Borut Holland, Maja Delak in Luka Prinčič, Peter Matko, Iva Tratnik, Maja Hodošček, Jaroslav Kyša, Cirkulacija 2, Željko Opačak, Bojana Križanec, Elisa Vladilo, Adolf Mljač, Andreja Džakušič in Vesna Prevolšek, Dalibor Bori Zupančič, Fabiola Faidiga and Massimo Premuda, Jure Cvitan, Mark Požlep, Manja Vadla, Petra Kapš, Paddy Bloomer, Matija Plevnik, Franc Purg, Božo Katić, Simon Macuh, Borut Peternelj
Mestno jedro in Likovni salon Celje, 19.5. - 23.5. 2010
Festival Vstop prost/Admission Free, projekt članov Društva celjskih likovnih umetnikov, je urbana manifestacija umetniških dogodkov, performansov, akcij in instalacij v mestu Celje. Osnovni koncept je delo umetnikov v mestu in z mestom. Osrednja tema letošnjega 11. festivala je ZVOK: zvok mesta, zvok kot izraz, zvok kot del umetniškega dela. Zvok je eden osnovnih elementov komunikacije. Umetniki iz Slovenije, Italije, Severne Irske, Slovaške in Hrvaške komunicirajo z mestom in meščani; tematizacija zvoka implicira ojačano interakcijo.
Festival Vstop prost/Admission free - a project created by the members of the Celje Fine Artists Society - is an urban manifestation of artistic events, performances, actions and installations that takes place in the town of Celje. The basic concept behind the festival is that the artists work in the town and with the town. SOUND is the central theme of the 11th implementation of the festival: the sound of the town, the sound as an expression, sound as a part of a work of art. Sound is one of the basic elements of communication. Artists from Slovenia, Italy, Northern Ireland, Slovakia and Croatia communicate with the town and townspeople; as sound is the main theme this implies that a more intense interaction takes place.
-------------------------------------------------------------------------------
MARTIN KRENN
In between the movements
Likovni salon, 11.3. - 11.4.2010
[Click here for English]
Avstrijski umetnik Martin Krenn se v svojem delu osredotoča na družbene in politične teme, predvsem na strategije in metode odpora vladajočim odnosom moči. Pri tem uporablja različne medije, v glavnem fotografijo, video in internet. Svoje projekte realizira v obliki razstav, internetnih projektov in intervencij v javnem prostoru. Študiral je elektronsko glasbo in uporabno umetnost na Univerzi na Dunaju (Universität Wien). Od leta 2006 predava na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju (Universität für Angewandte Kunst).
V Likovnem salonu Celje bo umetnik v obliki instalacije predstavil projekt In between the movements. Gre za delo v nastajanju, katerega začetki segajo v leto 2007. Delo obravnava mreženje, ki poteka med svetovnimi gibanji za pravičnost in raziskuje pripadajoče prakse in njihov vpliv na teorijo. Instalacijo bo sestavljalo dvanajst videoposnetkov intervjujev in njim pripadajoči plakati. Štirje od njih, ki so nastali v zadnjem času, bodo v Likovnem salonu premierno predstavljeni. Med njimi je tudi delo, ki se nanaša na diskriminatorne poteze v lokalnem okolju in je bilo pripravljeno posebej za to razstavo.
Posnetki in plakati, ki sestavljajo projekt In between the movements, so nastali v tesnem sodelovanju z aktivisti iz različnih geografskih in kulturnih okolij, ki so omogočili vpogled v različne vidike odpora obstoječim strukturam moči. Projekt med drugim tematizira kriminalizacijo levo usmerjenih gibanj in aktivistov, ki so sodelovali na demonstracijah proti skupini G8 ob srečanjih v Ženevi leta 2001 in v Heiligendammu leta 2007, odsotnost prave civilne družbe v Albaniji, nujnost politike o homoseksualnosti in zahteve za preprečevanje diskriminacije, zgodovino politične umetnosti v New Yorku v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja in njen vpliv na sodobne aktivistične in umetniške prakse, posebne razmere, v katerih delujejo izraelski aktivisti v okviru globalizacijskega gibanja, in vlogo, kakršno imajo izraelski umetniki v nekoč nacističnih državah, oblike odpora, da bi se preprečilo rušenje majhne vasi za potrebe nove železniške proge med Hong Kongom in Kitajsko in oblike odpora proti privatizaciji paviljona na Union Squaru v New Yorku, namenjenega javnemu govoru.
Posebej za razstavo v Likovnem salonu bo projektu In between the movements, ki je javnosti dostopen tudi preko interneta, dodano novo delo, ki govori o lokalni problematiki in politiki izključevanja. S sodelovanjem Jelke Zorn, sociologinje in docentke na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Irfana Beširevića, ki vodi Civilno iniciativo izbrisanih in je bil sam izbrisan, bo delo raziskovalo problematiko izbrisanih v Sloveniji. Intervju z njima je nadaljevanje intervjuja, ki ga je na isto temo Martin Krenn posnel z raziskovalkama in aktivistkama Jelko Zorn in Jasminko Dedić leta 2003. Izbrisani je ime za skupino ljudi, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 26. februarja 1992 izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev in prestavilo v seznam tujcev ter jim s tem odvzelo pravno podlago za eksistenco (za zakonito bivanje, za delo, za zdravstveno in socialno zavarovanje, za šolanje otrok itd.). Pred osamosvojitvijo Slovenije so v njej legalno živeli. Skupno število izbrisanih je bilo 25.671. Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit. Tragična zgodba tudi po 18 letih še vedno ni zaključena.
Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Martina Krenna v projektu sodelujejo umetniki Maja Hodošček, Igor Grubić, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.
Martin Krenn (1970) živi in dela na Dunaju.
---------------------------------------------------------------------------------------------------------------
MAJA HODOŠČEK
Landscape
Likovni salon, 28.1. - 7.3.2010
[Click here for English]
Maja Hodošček, umetnica najmlajše generacije, se v svoji umetniški produkciji referira predvsem na procese in stanja v družbi. V svojih dosedanjih delih (Instantna sreča, Escape with a flow, Korektivno) se je ukvarjala s kritiko vrednot sodobne potrošniške kulture, z vprašanjem družbenega nadzora in usmerjanja, ki iz javne sfere vedno bolj prehaja tudi v zasebno sfero, pa tudi z vprašanjem vloge žensk v sodobnih družbenih strukturah (Učne ure). Kot izrazna sredstva v glavnem uporablja video, fotografijo in instalacijo.
V svojem novem večmedijskem projektu Landscape, ki bo v Likovnem salonu Celje premierno predstavljen, umetnica problematizira (v glavnem negativno) družbeno percepcijo staranja in starosti. Starost se povezuje z umikom iz družbenega življenja, z družbeno nepotrebnostjo in se jo dojema kot obdobje pasivnega in odvisnega življenja. Z močno zmanjšano pravico do vplivanja na družbeno dogajanje, ki se ji pri delu starejšega prebivalstva zaradi vedno večje ekonomske razslojenosti pridružuje tudi eksistencialna stiska, je starejša generacija pogosto potisnjena na družbeno obrobje. Predstavlja družbeno skupino, ki je po mnenju mnogih poleg nekaterih rasnih, nacionalnih in spolnih skupin najbolj diskriminirana.
V delu Landscape umetnica s posameznimi elementi (fotografijami prostorov, ki so se starali skupaj s svojimi lastniki, video portretoma sebe in svojega dedka, postavljenima v jukstapozicijo, upočasnjemi bližnjimi video posnetki oči starejših posameznikov, ki gledalcu vračajo pogled in ga neposredno nagovarjajo, avdio posnetki njihovih pripovedi) vzpostavlja povezano instalacijo, ki s poudarjeno senzibilnim in intimnim razpoloženjem stopa v intenziven dialog z obiskovalcem. Interakcija z gledalcem, ki mu je omogočeno občutenje notranjega sveta, tesnobe in negotovosti, globoke emocionalne in identitetne krize, s katero se lahko srečujemo v starosti, in prepoznavanje lastne prihodnosti, je umetničin ključni element, s katerim opozarja na nujnost sprememb v zavedanju, doživljanju in razumevanju staranja in starosti. Z minimalnimi sredstvi poskuša realnost narediti vidno in nagovarja k opredelitvi do pomembnega in kompleksnega družbenega vprašanja, ki je zaradi opaznih sprememb v starostni strukturi prebivalstva, demografi govorijo o svojevrstni «revoluciji starosti», vedno bolj v fokusu različnih miselnih in raziskovalnih področij od medicine, psihologije, sociologije in ekonomije do bioetike in filozofije.
Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Maje Hodošček v projektu sodelujejo umetniki Martin Krenn, Igor Grubić, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.
Maja Hodošček (1984) živi in dela v Celju.
________________________________________________________________________
META GRGUREVIČ
Six Years Dreaming of You, Which is About 2 Hours Each Night.
11.12.2009 - 22.1.2010
Epizoda 1
Voham nevihto, ki se plazi proti kotlini in čakam na strast, da pride z njo. Sesalec poželjivo golta ostanke včerajšnjega kosila, cunje raztapljajo potne kapljice, pomešane s cigaretnim dimom v raztopini mila in vode, ekološko prijazni razmaščevalec deluje na štedilniku. Kdaj je moje življenje postalo tako vsakdanje? Edina stvar, ki me loči od z valiumom prežetih gospodinj ameriškega predmestja, je glasba, ki spremlja to brezsmiselno početje ...z zaprtimi očmi....opazujem.........kako me sočnost...zapušča.. Upiram se lenobi in pol-zavestno iščem potešitev v pospravljanju....jezi me radost, ki se prikrade s čisto posodo in zloščenim parketom. Somebody please touch me before I melt into thin air. Vrata se odklepajo...vstopa moja ljubezen z novo pošiljko postanih cunj, misli tujih mest in umazanijo na čevljih. Takoj te bom poljubila, samo prosim, sezuj se, preden vstopiš v sterilni nadomestek moje ustvarjalnosti. (Nina Vidrih)
Meta Grgurevič, umetnica mlajše generacije, ki je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na beneški Akademiji lepih umetnosti, se v Likovnem salonu predstavlja s prostorsko instalacijo z naslovom Six Years Dreaming of You, Which is About 2 Hours Each Night. V postavitvi združuje različna izrazna sredstva od slikarskih in kiparskih do animacije, plakatov in fotomontaž, ki skupaj s poudarjenimi svetlobnimi efekti v popolnoma zatemnjenem galerijskem prostoru ustvarjajo specifičen, scensko zasnovan prostor. Umetnica, ki se je v sklopu skupine Passaporta (skupaj z Maro Ambrožič, Jasmino Cibic, Mery Favaretto), v kateri je delovala med študijem v Benetkah, ukvarjala tudi z umetnostjo v javnem prostoru, se je v dosedanji umetniški praksi uveljavila kot oblikovalka fascinantnih in na vse čute učinkujočih instalacij. Te vedno zajemajo celoten razpoložljiv prostor in z ustvarjeno atmosfero v gledalcu sprožajo intenzivno izkušnjo in doživljanje. Tudi v tokratni postavitvi s kombiniranjem različnih izraznih medijev in različnih slogov, ko ne uporablja neke enotne likovne govorice, temveč razne tipe likovnega diskurza, vzpostavlja slikovit ambient, ki gledalca v trenutku, ko vstopi vanj, prestavi iz polja javnega v polje zasebnega in intimnega. Postavitev, ki skozi ženski pogled tematizira vsakdanjik, ki je vedno poln nasprotij in se v njem odvija vse – lepo in grdo, dobro in zlo, razumsko in absurdno, stvarno in imaginarno, običajno in nenavadno, je zaznamovana tako s poetičnim in romantičnim, kot tudi s kaotičnim in hektičnim razpoloženjem. Če je bilo za umetničine prejšnje postavitve (Galerija Ganes Pratt, Ljubljana, 2008) značilno poudarjeno brisanje meja med realnim in fiktivnim in konstruiranje prostora s pomočjo množice detajlov, sta za instalacijo v Likovnem salonu značilni kompaktnejša postavitev ter skozi povezovanje življenjske situacije in umetnosti odločnejša usmeritev v realno, katere izhodiščna točka je umetničino intimno doživljanje vsakdanjega in družbenega okolja ter lastnega čustvenega in imaginarnega sveta. Ustvarjen je mikrosvet, ki ni določujoč, saj gledalca ne poskuša usmerjati k izbranemu in točno določenemu načinu branja, ampak omogoča številne asociativne povezave in individualno intenzivno doživljanje. Znotraj njega se avtorica, čeprav ne neposredno, s posameznimi ironičnimi elementi dotika tudi vprašanja ženskosti in vloge žensk v obstoječih družbenih in kulturnih strukturah.
Meta Grgurevič (1979) živi in dela v Ljubljani.
PREPOVEDANA SMRT
Nika Autor (SI), Jože Barši (SI), Goran Bertok (SI), Vlasta Delimar (HR), Andreja Džakušič (SI), Zuzanna Janin (PL), Paul Mühlbach (IE), Teresa Margolles (MX), Eleonore Phillips (IE), Kate Pollard (US), Franc Purg (SI), Araya Rasdjarmrearnsook (TH)
Teresa Margolles, El agua en la Ciudad de México / Mexico City's water, 2004, črnobela enokanalna video projekcija brez zvoka/ single channel video projection, black and white, no sound, looped, 58'' (Ed.of 3)
Z dovoljenjem / Courtesy the artist & Galerie Peter Kilchmann, Zurich
[Click here for English]
2.10. – 20.11.2009
Prizorišča: Galerija sodobne umetnosti, Likovni salon in Kapela sv. Elizabete (Špitalska kapela)
Kustosinja razstave: Irena Čerčnik
Projekt Prepovedana smrt problematizira odnos sodobne družbe do smrti. Kljub temu, da je smrt vseprisotna - tako v medijih, filmih, videoigricah kot v realnem svetu v raznih oblikah, od vojn, okupacij, smrtnih kazni, lakote, neozdravljivih bolezni …, je ena temeljnih značilnosti sodobne družbe in sodobnega človeka izogibanje neposrednemu stiku z umirajočimi, s smrtjo in pogledu nanju. Smrt ima (po Baumanu) status skrajno radikalnega in nenaravnega dogodka; o smrti kot taki, o tem enkratnem in absolutnem dogodku v življenju slehernega izmed nas, se ne razmišlja, smrt je vedno smrt drugega. Potisnjena je popolnoma na rob družbene zavesti in predstavlja enega največjih tabujev sodobne družbe.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
STRMETI DRUG V DRUGEGA / Staring at each other
Guan Ce, Zhang Muchao, Yu Shaoning, Zhu Kai, Xu Dongping, Zhang Jiangshan
[Click here for English]
Likovni salon, 9.7. – 23.8.2009
Kurator: Chen Haibo
Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave umetnikov iz Nanjinga v četrtek, 9. julija ob 20. uri.
Vizualna umetnost ima na Kitajskem status kulturne vrednote. Skupaj s poezijo in politično kritiko je cenjena kot izraz sodobnega mišljenja.
Kitajska sodobna umetnost je relativno nov pojav. Vzporedno z velikimi družbenimi spremembami v devetdesetih se je tudi kitajska avantgardna umetnost začela prebijati v ospredje. Umetniki so postali kritični komentatorji velikih sprememb v kitajski družbi in tematizirajo vdor kapitalizma in potrošništva, novo razlikovanje med kolektivnim, masovnim ter individualnim in vsakdanje življenja kitajskega človeka, ki v hitrem procesu globalizacije postopoma izgublja identiteto. Hkrati njihova dela vsebujejo tako elemente tradicionalne kitajske umetnosti kot tudi simbole socialističnega realizma. Kitajska sodobna umetnost je hitro postala najbolj vroče blago svetovnega umetnostnega trga. V Pekingu, Šanghaju in drugih velikih mestih se odpira vse več galerij in muzejev.
Večina ljudi kot začetek pojava sodobne umetnosti na Kitajskem označuje leto 1989, ko se je Kitajska usmerila v tržno gospodarstvo. Tudi koncept sodobne umetnosti - kot je bil razumljen na zahodu, je bil takrat nekaj popolnoma novega. V času Maove vladavine so bili umetniki preganjani, prepovedana je bila kakršnakoli umetnost, ki bi kazala na povezavo z zunanjim svetom, celo tradicionalna umetnost. Dovoljeni sta bili le dve vrsti umetnosti – umetnost, ki je dosledno upoštevala estetski kanon Mao Zedonga ter umetnost preproste narave, ustvarjena kolektivno v kmečkih skupnostih, iz česar sta kasneje izšli dve najbolj tipični usmeritvi kitajske sodobne umetnosti: cinični realizem in politični pop. Že v osemdesetih je šla kitajska umetnost skozi intenzivno inkubacijsko obdobje, v devetdesetih pa so umetniki bliskovito in spretno izkoristili zahodno fascinacijo z eksotičnim, cenzuriranim in nadzorovanim. Morda sta ravno izolacija v času kulturne revolucije in želja po svobodi ustvarili posebne pogoje, v katerih so kitajski sodobni umetniki na osupljiv način posvojili globalne umetnostne trende. Tudi večmedijska razstava v Likovnem salonu, ki jo sestavljajo slike, skulpture, fotografije in video šestih umetnikov različnih generacij, prinaša značilen vpogled v omenjene značilnosti kitajske sodobne umetnosti. Osrednja tema sta zgodovina in spomin ter resničnost in reprezentacija.
Razstava je del izmenjalnega projekta med Centrom sodobnih umetnosti Celje in Muzejem sodobne umetnosti v Nanjingu. Slovenski umetniki se bodo na Kitajskem predstavili oktobra letos.
HOLLAND
Likovni salon, 21.5. – 30.6.2009
Umetnik Borut Holland (Celje,1956) je poseben fenomen znotraj sodobne slovenske umetnosti. Holland je diplomiral na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani. V letih študija je sledil marksistični filozofiji in bil aktiven v krogih okrog Škuca, Problemov in Tribune. Težko je opredeliti vsa področja in medije, s katerimi se je Holland ukvarjal. Bil je eden od pionirjev mail arta pri nas, ukvarjal se je z vizualno in s konkretno poezijo, v osemdesetih je pri založbi Škuc izdal pesniško zbirko Anti Amerika. Kasneje je pod vplivom različnih ezoteričnih in duhovnih praks izoblikoval subjektivno kozmologijo in religiozni sistem, v katerega je vpel svoje celotno umetniško ustvarjanje, ki ga zdaj opredeljuje kot tako imenovano kvantno umetnost, ki umetniško ustvarjanje pojmuje kot odkrivanje in razkrivanje duhovnega, "eteričnega" sveta, kjer prebivajo višja bitja - angeli. Holland je predvsem umetnik, katerega dela ni mogoče ločiti od njegovega življenja, saj pri njem ni nikakršne ločnice med delom in počitkom, med življenjem in umetnostjo. Zato bomo poleg temeljitega vpogleda v vsa področja njegovega ustvarjanja predstavili tudi njegovo vsakodnevno življenjsko okolje kot tudi spiritualni kontekst, v katerem deluje in ga kot ustvarjalca bistveno določa.
Poleg slikanja se Holland ukvarja z risbo, kolažem in videom. Samostojno je razstavljal v Likovnem salonu Celje (1995), v Galeriji Škuc v Ljubljani (1996), v Galeriji sodobne umetnosti Celje (2002). Sodeloval je na številnih razstavah mail arta po vsem svetu. Med vidnejšimi skupinskimi razstavami pri nas so Mestece Celje, alternativa sedemdesetih (Likovni salon Celje, 1998 in Galerija Škuc, Ljubljana, 1999), Mestece Celje, fantazme osemdesetih (Likovni salon Celje, 2001), Slovenska vizualna in konkretna poezija (Bežigrajska galerija, Ljubljana, 1999 in 2000), Prva linija, avantgardni in alternativni tiski v Sloveniji od konceptualizma do danes (spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala v Ljubljani, 2005).
»Obstajajo številni pogledi in predsodki, ki bi utegnili obarvati razumevanje dela Boruta Hollanda. A ena najbolj značilnih Hollandovih lastnostih je prav način, na katerega se upira enostavni kategorizaciji v eno ali drugo rubriko. Ključnega pomena je tudi to, da pojem »outsiderska umetnost«, ki morda na prvi pogled deluje kot priročna oznaka za njegove izdelke, ni primerna oziroma je manj uporabna, kot se zdi. Ta izraz se najpogosteje povezuje s posamezniki (včasih v institucionalnem varstvu), ki umetnost uporabljajo kot terapevtsko sredstvo izražanja, oziroma z nešolanimi »primitivnimi« ali »naivnimi« umetniki, pogosto živečimi v odmaknjenih in izoliranih okoljih. Holland ne sodi v nobeno od teh kategorij. Čeprav živi v majhni koči v gozdu v okolici Celja, Holland ni na noben način odrezan od sveta, ki ga obdaja, prav tako pa ni nešolan umetnik. Kot študent je bil v Ljubljani v 70. letih prejšnjega stoletja Holland ključna oseba na radikalni umetniški sceni tam in v Celju in je inovativno uporabljal forme, kot sta kolaž in konkretna poezija, za izpraševanje in parodiranje pristranosti kulturno-politične elite. Poleg tega je v tem kontekstu pomembno poudariti, da »outsiderska umetnost« le redko prodre v prevladujočo umetnost prek kritikov ali kustosov: nezgrešljivo se jo v najboljšem primeru predstavlja kot daljno vzporednico, povsem ločeno od procesov ustvarjanja »prave« umetnosti. Holland se dobro zaveda pogovorov in tokov v sodobni umetnosti, ne glede na to, koliko se jim izogiba pri ustvarjanju svojih del. Poleg tega pa ostaja prisoten na celjskem umetniškem prizorišču.. “ (Daniel Jewesbury)
V pripravi je tudi obsežna knjižna publikacija o njegovem delu, ki bo vsebovala intervju kustosinje Nevenke Šivavec z umetnikom ter tri izčrpne interpretacije, ki so jih prispevali umetnostna kritičarka in sokustosinja razstave Petra Kapš, umetnik, pisec in teoretik Daniel Jewesbury ter umetnik in pisec, ki trenutno deluje pod imenom -om lekha.
Kustosinji razstave: Nevenka Šivavec in Petra Kapš
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------
ERWIN VAN DOORN
Pokora in rehabilitacija / Penance and Rehabilitation
Likovni salon, 16.4. – 17.5.2009
'Po koncu druge svetovne vojne se je tistih Nizozemcev, ki so med vojno sodelovali z nemško vojsko, prijela oznaka SLABI Nizozemci. Stara koncentracijska taborišča so ostala odprta, le gostje so se zamenjali. Nov režim, ki se je vzpostavil v taboriščih, je izviral iz prejšnjega. Novim internistom so poveljevali zagrenjeni posamezniki, kar je vodilo k uporabi starih pristopov. Izpuščenim zapornikom so odvzeli nizozemsko identiteto. Postali so Drugi. Večina ni nikoli spregovorila o tem obdobju in o tem, kar se je dogajalo pred njim. Ostal pa je del njih. Svoje otroke so vzgajali v vedenju, da lahko ljudje posameznika zgolj zato, ker so ga okoliščine prisilile, da je moral slediti določeni poti, če je hotel preživeti, v vsakem trenutku označijo za NAPAČNEGA. Moj dedek je bil eden izmed njih.' (Erwin van Doorn)
'Following World War II a new name emerged for the Dutch people who collaborated with the Germans during the war; they became known as the BAD Dutch. The "old" concentration camps stayed open but they received new guests. The new regime at these camps emerged from the former. Frustrated individuals ran the "new" interns and this led to old treatments. When these prisoners were released they no longer possessed a Dutch identity. They became the other. Most of these people were quiet about this period and what preceded it. However, it remained a part of them and they raised their children with the knowledge you can be treated as WRONG at any time, merely because the circumstances force you to follow a certain path in order to remain alive. My grandfather was one of them.' (Erwin Van Doorn)
Nizozemski umetnik Erwin van Doorn ( rojen 1971 v Schijndelu, živi in dela v Eindhovnu) svoje delo primarno razvija skozi video, performans, akcijo in instalacijo. Za njegovo delo je značilna procesualnost in usmerjenost v aktivno interakcijo z družbenim prostorom. Pomembna dimenzija njegovega dela je tudi angažiranje publike v proces sodelovanja in soustvarjanja skupne izkušnje. Na otvoritvi v Likovnem salonu bodo gledalci lahko sodelovali v igri.
S projektom Pokora in rehabilitacija se prvič predstavlja v slovenskem prostoru. Delo, ki je umetnikov nov projekt in bo v Likovnem salonu Celje premierno predstavljen, se ukvarja s kolektivno zgodovinsko izkušnjo. Skozi rekonstrukcijo individualne zgodbe in izkušnje govori o zamolčanem povojnem dogajanju v nizozemskem in evropskem prostoru in spodbuja k ponovnemu premisleku splošno sprejete zgodovine. Delo problematizira obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bilo okrog 30.000 Nizozemcem, ki so sodelovali z okupatorjem, zaprtih v koncentracijska taborišča in jim je bilo začasno odvzeto nizozemsko državljanstvo in državljanske pravice.
Pokora in rehabilitacija je instalacija, sestavljena iz objektov, zemljevida, molitve in osmih projekcij, ki jih sestavljajo posneto pričevanje in vrsta posnetih akcij, ki jih je umetnik doslej že izvedel, med drugimi pred nizozemskimi koncentracijskimi taborišči Vught, Den Helder in Eijsden. Z akcijami, ki govorijo o prizadevanju po ohranitvi življenja, umetnik odpira prostor za debato. Van Doornov projekt je delo v procesu, ki se bo zaključilo, ko bo umetnik obiskal in z akcijami interveniral v vsa mesta in prostore, ki so bila del dedkove in hkrati mnogih drugih življenjskih poti v travmatičnem med in povojnem zgodovinskem obdobju. Delo, ki se nanaša na resnične zgodovinske dogodke in razkriva s strani uradne zgodovine in politike prikrito ali enostransko prikazano dogajanje, hkrati tematizira univerzalna vprašanja krivde, molka, obsojanja, telesne kazni in trpljenja ter poudarja kompleksnost realnosti, ki nikoli ni samo dvojnost dobrega in slabega.
Van Doornov projekt Pokora in rehabilitacija je umetniško delo, ki temelji na raziskovanju (pričevanjih, proučevanju arhivov, knjig in svetovnega spleta) in s tematiziranjem vsebine, ki je pomembna tako za posameznike kot za narode in družbo nasploh, vzpostavlja aktiven dialog z zgodovinsko in hkrati sodobno resnico.
Erwin van Doorn je leta 2009 sodeloval pri projektu 360 Degrees, ki ga je organiziral New Museum v new Yorku in leta 2008 v Be(com)ing Dutch projektu, ki ga je organiziral Van Abbemuseum iz Eindhovna. S projektom Something is Missing (prvi del) je sodeloval na baselskem Art 38. Drugi del projekta Something is Missing se je odvijal med Dokumento 12 v Kasslu. Delo je bilo predstavljeno na Documenti Urbani. Leta 2006 je s projektom Escape Tour sodeloval na European Art Festivalu v Hamburgu.
Erwin Van Doorn
Rojen 1971 v Schijndelu, Nizozemska. Živi in dela v Eindhovnu.
Izobrazba: Design academy Eindhoven, oddelek za javni prostor
1971 born in Schijndel, Netherlands. Lives and works in Eindhoven, Netherlands
Education: Design academy Eindhoven, department public space
.)
MATEJ KOŠIR: David(R)
Likovni salon, 5.3. – 5.4.2009
Koširjev projekt David(R) predstavlja nadaljevanje njegovih starejših projektov Muzej in Mojstrovina. Tudi tokrat ostaja osrednja tema razstave raziskovanje statusa in recepcije umetniških del v času potrošniške kulture, ko hegemonija blagovništva vedno bolj obvladuje tudi umetniški prostor. Avtor poudarja, da je zaznavanje umetniških del močno preddoločeno z informacijami, pridobljenimi preko številnih reprodukcij in drugače posredovanih podob, zgodb in mitov, ki krožijo okrog njih, namesto da bi se vzpostavilo preko dejanskega, neposrednega fizičnega stika z umetninami. Da je lahko njegov pogled že zaznamovan in vnaprej določen, gledalca učinkovito prepričuje s strategijo simulacije. Problematiko recepcije umetnin, ki s komodifikacijo umetnosti izgubljajo dobršen del svoje izvorne funkcije, raziskuje na primerih najslavnejših in široko prepoznavnih umetnin, v tokratni postavitvi se usmerja na Michelangelovega Davida.
Razstavni projekt David(R) sestavljajo fotografski printi velikih formatov in prostor, ki je urejen kot muzejska kavarna. Košir pri konstrukciji fotografij – gre za »kopije« Michelangelovega Davida - simulira »naravno« okolje (muzej), v katerem se umetnine nahajajo, vanj pa umesti fabricirano kopijo oz. spominek, ki ga s pomočjo računalnika še dodatno deformira. Avtor s tem odpira tudi vprašanje originala, kopije in simulakra, saj je na fotografijah postopek zgolj posnemanja in kopiranja razširjen z vzpostavljanjem iz originala izhajajoče, a spremenjene situacije, ki se gledalcu razkrije šele z natančnim opazovanjem podobe. V kavarni lahko obiskovalci spijejo kavo ali čaj, prelistajo literaturo o Davidu in se pogovorijo o razstavi. Pomemben del kavarne predstavljajo tapete, potiskane z vzorcem, ki ga tvorita izmenjujoča se silhueta Davida in avtogram Michelangela, in sladkor v obliki Davida, s katerim si obiskovalci sladkajo napitke. Prepoznavna oblika Davida se postopoma deformira in nato raztopi. Brezoblični David postane stvar okusa.
Matej Košir (1978) je leta 2001 z odliko diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, pri doc. dr. Nadji Zgonik in prof. Emeriku Bernardu z diplomskim delom »Sublimno v filozofiji in slikarstvu od 18. do 20. stoletja«. Med leti 2001 in 2003 je opravljal podiplomski študij slikarstva na isti ustanovi pri doc. Bojanu Gorencu. V letih 2003 in 2004 se je študijsko izpopolnjeval na Akademie der bildenden Künste v Münchnu. Leta 2004 je magistriral z magistrskim delom »Razstavljeno telo«. Razstavljal je doma in v tujini ter za svoje delo prejel več nagrad.
.)
.)
.)
.)
.)
.)
Datoteke:
Mesečnik februar 2012
