EMILIO MORENO
Word
 sediments, gravel and fine sand

 

15. 9. - 5. 11. 2017

 

Resnica je nekje v sredini
(Uvod v razstavo Words sediments, gravel and fine sand avtorja Emilia Morena)

V osrednjem delu razstave, filmskem eseju The I Mine, paleoantropologi iščejo človeške ostanke, medtem ko rudarji iščejo diamante. Vzporedno s temi prizori avtor izprašuje spomin, ne le na osebni ravni, temveč tudi v kontekstu same zgodovine, skozi zapise zgodovinarja Johna P. Roquentina (ki ima, nemara ne po naključju, enak priimek kot protagonist Sartrovega romana Gnus), ki namerava napisati roman o gluhi in slepi dražbenici Valerie Louise Ellis. V tej večplastni izkušnji pisanja in odkrivanja sebstva je težko ločiti resnična in zgodovinska dejstva od namišljenih. Podobnosti med paleontologi in rudarji ter temi (ne)biografskimi zgodbami so osupljive in Emilio Moreno je posnel film, ki se pretvarja, da je dokumentarec, zgolj zato, da bi izprašal, kako se oblikuje identiteta in kako je zgodovina v končni fazi zapisana.

Še eno delo, ob katerem se zamislimo, je instalacija Jet Lag. Vsak "predzgodovinski" predmet v tem delu je opravil proces "jet-lagging" (sprememba časovnega pasa kot posledica potovanja): najprej so nastali odlitki posameznih predmetov (ti predmeti pa so fosili, predzgodovinski artefakti ter meteorit iz Marsa), nato pa so bili ti odlitki zmleti v prah. Prah je bil nato vrnjen v kalup in tako je predmet ponovno pridobil svojo obliko. Ti predmeti so najprej sledili naravni in zgodovinski časovnici, zdaj pa bodo sledili določeni časovnici po umetnikovi intervenciji. Vmes, med obema časovnicama, pa je jet lag – razlika med časovnimi pasovi. Vprašanje za delo Jet Lag je, ali "novi" predmet ostane "stari" in v tem smislu je povezano z delom Stone Acrobatics Dome (Kupola kamnitih akrobacij), ki z nami komunicira z ulice, saj je nameščeno na izložbo galerije v obliki vitraja. Slika pove več kot tisoč besed in ta je del večjega umetniškega projekta, v ozadju katerega je veliko raziskovalnega dela. Stone Acrobatics Dome se ukvarja s primerom romaneskne cerkve, ki je bila sprva postavljena v španski regiji, iz katere izvira tudi umetnik, v petdesetih letih dvajsetega stoletja je bil vsak kamen te cerkve natančno označen in odstranjen ter prepeljan v New York, kjer je bila cerkev, kamen za kamnom, ponovno sestavljena. Selitev je bila opravljena na željo Johna D. Rockefellerja mlajšega, ki je tik pred tem na Manhattnu zaključil z gradnjo muzeja srednjeveških samostanov z vsega sveta. Osupel nad tem primerom, nad fluidnostjo nečesa tako trdnega, kot je stavba, ki sodi v nacionalno zgodovinsko dediščino, je Emilio Moreno več mesecev prebil v New Yorku in raziskoval to cerkev. Nastali so zapisi, filmski posnetki, peščeni gradovi. Sprva je bil njegov namen raziskati politično ozadje tega dogodka, med samim raziskovanjem pa se je njegovo zanimanje razvejalo v več smeri. Rezultati tega procesa so filmski esej ter številna s tem povezana dela, ki poskušajo vleči vzporednico med jezikom in arhitekturo kot sistemoma, ki sta nam v pomoč, hkrati pa sta odvisna od osnovnih enot oz. sestavnih delov, kot so besede in kamni. Hkrati Morena zanima tudi, kaj se zgodi z vrednostjo zgodovinske stavbe po njeni premestitvi s prvotne lokacije skozi proces ponovne gradnje (rekonstrukcije oz. anastiloze).

The Order Book (Thin Air Road for Dorothy)(Knjiga naročil – Cesta, zgrajena iz ničesar, za Dorothy) se osredotoča na gnetljivost jezika ter na načine sestavljanja zgodb in zgodovine. V tej knjigi vsaka stran vsebuje eno samo besedo, vrstni red teh besed pa nakazuje zgodbo. Vse besede so dejanska imena obstoječih bank – npr. Horizon (obzorje), Compass (kompas), Advance (napredovati), River (reka), Glacier (ledenik), Sun (sonce), Citizens (državljani oz. meščani), Trust (zaupanje) itd. Podjetja običajno uporabljajo knjige naročil za beleženje interakcij s strankami ali dobavitelji in tako ustvarjajo občutek zgodovine. Drugi del naslova tega dela je referenca na junakinjo knjige Čarovnik iz Oza, ki jo je Frank L. Baum napisal leta 1900. Zgodba je znana po tem, da v sebi skriva alegorično kritiko političnega in ekonomskega ustroja ob koncu 19. stoletja v Združenih državah Amerike. Baum si je zamislil trenutek radikalne spremembe v obliki tornada (volitve), ki popelje Dorothy (slehernika) na popotovanje po rumeni tlakovani cesti (avtor je zagovarjal ponovno vzpostavitev sistema zlate valute v ZDA). Med popotovanjem se Dorothy pridružijo strašilo (ki predstavlja kmetovalce), pločevinasti mož oz. drvar (ki predstavlja tovarniške delavce) ter bojazljivi lev (ki predstavlja politike) in skupaj se odpravijo v Smaragdno mesto (Washington), da bi čarovnika, za katerega so verjeli, da ima veliko moč (predsednika), prosili za uravnoteženo prihodnost. V knjigi The Order Book (Thin Air Road for Dorothy) si Emilio Moreno izposodi Baumovo strategijo: pripoved o popotovanju uporabi kot izgovor za družbeno-politične konotacije.

Ustvarjanje različnih pripovedi oz. narativov, tako zgodovinskih (kolektivnih ali osebnih) kot fikcijskih, je najpomembnejše za umetniško delo Emilia Morena. Posebej zanimiva je združitev oz. trk med materialnimi ostanki (npr. fosili ali kulturno dediščino) ter govorjeno ali pisano besedo. Razkrivajo se vidiki razumevanja vrednosti, med drugim, skozi valuto, jezik ter zgodovino in njeno ponovno interpretacijo. To kaže na narativni potencial zgodovinskih ali arheoloških ostankov in ta znanstveni pristop je nekaj, kar umetnik uporabi zaradi sistematične študije materialnih ostankov. V končni fazi je lahko en kamen v veliko pomoč pri gradnji narativa o delu zgodovine. Prav tako je naša naloga, da raziščemo in poskušamo razvozlati, ali resnica nemara tiči sredi vsake zgodbe.

Kustosinja: Ana Kovačić

 

Jaka Babnik
Why So Serious?

7. 7. – 3. 9. 2017

Kustos razstave: Miha Colner

 

Četudi je ustvarjena zavestno in načrtno, kot posledica študijskih popotovanj, pričujoča serija ni klasična fotografska topografija. Predmet raziskovanja je vse preveč nedoločen in izmuzljiv. Ciklus Why So Serious? Jake Babnika namreč predstavlja naslednjo stopnjo njegovega preučevanja različnih namembnosti bivanjskega prostora. Osrednji predmet raziskave so začasne ali stalne (povečini arhitekturne) strukture, ki so nekje na poti izgubile svojo izvorno namembnost ali pa je nikoli niti niso imele, zato obveljajo za paradokse, tujke v okolju in osamelce. So alternativa pogosti aspiraciji po strogo smiselno organiziranem zunanjem okolju. Fotograf se je osredotočil na lastno neposredno okolico, širši prostor v katerem živi in ga zatorej tudi dobro pozna.

V sami idejni zasnovi pa se je naslonil na delo japonskega umetnika Akasegawa Genpei, ki je v 70. letih razvil idejo o hiper-umetnosti. Ta izvorno ni ustvarjena z intenco ustvarjanja umetnine, ampak zaradi pomanjkanja praktične namembnosti to preprosto postane. Ideja izhaja iz razvpite situacije, ko je Baseball klub Yomiuri Giants iz Tokia z rekordnim transferjem v svoje vrste privabil ameriškega zvezdnika Garyja Thomassona, a je ta zaradi poškodbe obsedel na klopi za rezerviste. Genpei je gesto razumel kot metaforo zgrešene investicije in neizkoriščenega resursa, kar je nato prenesel na raziskovanje urbanih struktur, ki nimajo praktične funkcije, zato jih je moč razumeti izključno kot umetnost oziroma kot Hiper-umetnost Thomasson. Tovrstnimi tujkom v okolju se je čudil in bil nad njimi malone šokiran, kar je deloma moč pripisati specifičnemu kulturnemu kodu. Neracionalne in nefunkcionalne objekte je namreč dojemal skoraj monetarno.

In prav lokalna tradicija in kulturni kod sta ključna za razumevanje tovrstnih pojavov. V okolju Balkana, ki velja za sivo cono med Evropo in Azijo, za most med „civiliziranim“ in „neciviliziranim“ svetom, so takšni prostorski paradoksi dokaj običajni, zato zbujajo manj pozornosti. Na eni strani so posledica dramatičnih družbenih in ekonomskih sprememb, ki so te prostore doletele po letu 1991, na drugi strani so globoko zakoreninjeni v tradiciji teh krajev, ki so bili dokaj pozno in nesorazmerno industrializirani in urbanizirani. Babnik zato ideje o hiper-umetnosti ni povzel dobesedno, ampak le kot izhodišče za raziskavo organizacije prostora v svoji neposredni okolici. Iskal in beležil je strukture, ki po njegovem mnenju odražajo paradoks v odnosu do svoje pričakovane namembnosti in do svoje okolice. Urejanje prostora je pač odsev situacije in razpoloženja v družbi, zato njegove podobe predstavljajo mnogo več kot le ironično opazko o pomanjkanju doslednosti in racionalnosti. Čeprav gledalcu ne posreduje informacij in komentarjev in ponudi le podobe vsakdanjih prostorskih situacij, je skušal vzpostaviti vizualno tipologijo.

To so strukture, ki odražajo veliko ambicijo, ki iz različnih razlogov ni bila izvedena; objekti, ki so posledica spremembe namembnosti in odražajo sled nečesa, kar ni več tu; konstrukcije, ki nakazujejo slabo načrtovanje; strukture, katerih funkcija je izključno dekorativna; situacije, ko so objekti umeščeni v prostor, kamor po videzu in namembnosti ne sodijo. Babnik jih je dokumentiral brez vnaprejšnjih načrtov in okvirov, na podlagi lastne vizualne senzacije.

Danes se takšni pojavi javnosti često zdijo neizmerno smešni, neumni in obsojanja vredni. V slovenskem in širšem balkanskem prostoru, ki je poln tovrstnih nelogičnih struktur in arhitektur, pa je tudi njihovo obsojanje in zasmehovanje absurdno. Ravno Slovenija je v tem pogledu izjemen vzorčni primer za raziskovanje, saj pripada Vzhodu in Zahodu hkrati; njeno zunanje okolje je deloma špartansko urejeno in deloma prostodušno kaotično. Ideja, po kateri mora biti okolje strogo in sistematično urejeno, ki jo je ponotranjil velik del tukajšnje populacije, namreč izhaja iz kulture, ki je v preteklem stoletju zanesljivo postala globalna. Sterilno prostorsko urejanje, ki ga radi imenujemo gentrifikacija, si v službi kapitala prizadeva poenotiti prostor v lično in enovito urbanistično celoto, ga očistiti vsega odvečnega in ga imeti pod nenehnim nadzorom. Ta princip je bil uspešno privzet v organizacijo poslovnih četrti, nakupovalnih središč in prestižnih stanovanjskih sosesk. A vselej o(b)staja tudi njegov antipod: siromašna in samonikla ljudska ustvarjalnost, ki zavestno krši kode dominantnega okusa, pri tem pa se poslužuje kar najbolj inovativnih taktik in kar najbolj nenavadnih materialov. Ljudska kreativnost pač ne pozna meja.

Fotografije iz serije Why So Serious?, ki so bile (zgolj) v določeni meri posnete v Sloveniji, namerno ne izdajajo svoje provinjence, ampak obravnavajo fenomen improviziranega in nenačrtovanega urejanja okolja v vsej svoji univerzalnosti. Babnik tako prikaže podobe, ki vselej delujejo domačijsko in znano, hkrati pa kaže na pojave, ki odražajo širše družbene premike. V njih je mogoče prepoznati urbanizacijo podeželja, razraščanje umetelnih struktur v prostore, ki so bili še nedolgo nazaj v domeni narave, ambicijo po vidnosti in zbujanju pozornosti ter prehod iz industrijske v potrošniško družbo – klasične karakteristike sodobnega sveta, tukaj in zdaj.


Razstava je nastala v sodelovanju z zavodom Fokus.

 

ROBERT HUTINSKI
Sočasje

2.6. - 2.7. 2017
 

Robert Hutinski skozi fotografijo misli in interpretira krize sodobnega časa. Da bi artikuliral in izostril lasten pogled na družbeno dogajanje, se pogosto obrača k arhivskim dokumentom, kjer išče vizualne podobe, ki pričajo o kontinuirani prisotnosti nasilja v družbi. Pri tem izpostavlja nasilje kot konstitutivni element sleherne politične tvorbe in raziskuje, kako se razne ideologije v svoji radikalnosti pojavljajo znotraj vsakdanjika, od religioznih zamejitev (Zapuščina, 2010-2016) do spornih znanstvenih poskusov (Strukture božanskih prehodov, 2013 – 2015) in vojnih zločinov (Dom - Otroška zgodba, 2013 - 2015). Bistveno zanj je, da ob raziskovanju arhivov odkriva pretresljive zgodbe usod ljudi, žrtev degradiranih ideologij (Za-bris, 2014 – 2015).  Njihovi obrisi in portreti se pogosto pojavljajo v fotografijah, saj je aktualizacija kolektivnega  spomina na pretekle travmatične dogodke avtorju ključna. Arhivski material spaja z lastnimi intervencijami in s postopkom plastenja podobe na podobo kaže na razumevanje fotografije kot prostora sočasnih srečanj.

Sočasje je tudi naslov serije, s katero se predstavlja v Likovnem salonu. Tokrat ni zaslediti figur, dokumentov, ki bi pričevali o razpokah časa, ampak o krizi kot o končnem stanju govori skozi pokrajino. Na razstavi vidimo posnetke pokrajin, katerim je težko določiti mesto nastanka, so bolj izseki opustošene krajine, namigi določenih razpoloženj ali občutkov časa. Znotraj fragmentiranih podob prevladuje zadušljiva tesnoba, ki se kot temna gmota razteza in razrašča med posamezne elemente. Ali pa nasprotno naseli formo prosevajoče beline in zaradi navidezne brezmejnosti poraja občutek nelagodja. Elementi na fotografijah so, glede na razsežno ozadje, komaj vidni, šele ob pozornem opazovanju izluščimo njihovo motiviko. Pogosto so to osamela, oddaljena in motna drevesa, včasih so tako približana, da so že rahlo abstrahirana. Vidimo bližnje transparentne posnetke cvetlic, njihova estetika spominja na rentgenske posnetke in v gledalcu poraja občutek odtujenosti. Odtujenost in slutena prisotnost grozljivosti prevladujeta v seriji Sočasje in gledalca, ki sprva pričakuje prizore čudovitih pokrajin, prestavita v cono nelagodja. Prostorska postavitev v Likovnem salonu z razmejitvijo prostora in poustvarjanjem dinamike teme in svetlobe gledalcu prikaže avtorjevo razmišljanje in občutenje brezizhodnega položaja, v katerega smo ujeti ter sočasnost razvoja prihodnosti, ki poteka mimo naših pogledov.

Robert Hutinski (1969) živi in dela v Celju. Svoje delo je predstavil na samostojnih (Mesto pod škornjem, Muzej novejše zgodovine Celje, 2015, Ecce Homo, Galerija AXx, 2015, Celjski portreti, Muzej novejše zgodovine Celje, 2009 …) in skupinskih razstavah (Umetnost je pomembna, toda umetnost ni dovolj, Center sodobnih umetnosti Celje, 2016, Brezčasna Ofelija, Mala galerija, Cankarjev dom, 2016, Neskončnost, Umetnost fotografije - Mednarodni bienale Arezzo, 2016 …). Njegovo delo je vključeno v številne specializirane revije (1000 Words Photography Magazine, GUP Magazine, Eyemazing …) in knjižne izdaje (Mono Vol.2, Gomma books, 2015, Atavism, Akina books, 2013…).  
Za svoje delo je prejel več nagrad. Zastopa ga galerija EYEMAZING Editions. Od leta 2013 vodi galerijo AQ v Celju.

 

SANELA JAHIĆ
Sledi dela


7. 4. - 21. 5. 2017


Intermedijska umetnica Sanela Jahić v Likovnem salonu predstavlja izbor zadnjih projektov, v katerih se loteva vprašanj proizvodnega dela v povezavi s tehnološkim napredkom, obravnava subjektiviteto delavca in menedžerja ter raziskuje oblike lastništva, ki nasprotujejo kapitalistični obliki delitve dela.

Njena umetniška praksa temelji na raziskovanju fenomenov, ki se dotikajo sprememb, povezanih s kapitalistično ureditvijo proizvodnje, predvsem z naraščajočo robotizacijo in učinki, ki jih ima ta na strukturo dela in na participacijo delavca. Preučuje poskuse optimizacije procesa dela, kot so na primer analize vedenjskih oblik in njihovih možnih adaptacij z namenom pospeševanja proizvodnje in večanja učinkovitosti. Pogosto takšni poskusi razumejo odnos človeka s strojem na način poistovetenja človeka s strojem. Umetnica je ta vidik še posebej poudarila v svojem delu Tempo Tempo (2014). Raziskovala je študije meritev hitrosti gibanja, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja izvajal znanstvenik Franc Bunker Gilbreth, da bi spoznal najbolj učinkovite gibe, ki naj jih delavec izvaja za pospešitev proizvodnje.

V Likovnem salonu razstavlja nadaljevanje svojih raziskav. Značilno za njeno umetniško delovanje je ustvarjanje eksperimentov, povezovanje z drugimi disciplinami in sodelovanje z različnimi družbenimi skupinami. Na ogled je instalacija Deregulated vision (2013), sestavljena iz starih očal in kalejdoskopske leče, ki prikazuje obsesijo z multiplikacijo vrednosti kot prevladujoče zapovedi poznega kapitalizma. Da je sistem imun na kritiko in stremi k depolitizaciji vsega družbenega, nakazuje v delu Mehanizem za ustvarjanje napetosti (2013), kjer je v enotno tvorbo prepletla dve ključni knjigi, ki podajata kritično analizo politične ekonomije. Knjigi je s prenosom sile štirih delavcev, ki jo je merila v eksperimentu, zasnovanem posebej za projekt, vpela v objekt, ki deluje kot vlečna naprava.
V delu Pet rokovanj (2016) obravnava rokovanje kot temeljno gesto sklepanja poslov. K sodelovanju v poskusu je povabila različne menedžerje. Na roko jim je namestila senzorje in merila moč stiska ter krčenja mišic pri rokovanju. Na razstavi so predstavljeni grafični zapisi analize izmerjenih podatkov. Projekt govori o nevidnih, afektivnih vzgibih, ki vplivajo na gradnjo zaupanja, hkrati pa s subtilnimi načini vzpostavljajo razmerje moči.

Video Moje, tvoje, naše (2016) predstavlja prakse, ki mislijo lastništvo izven kapitalističnih okvirov delovanja. Delo govori o solastništvu in se usmerja na dva primera delavskih odkupov, Gorenjski glas iz Kranja in podjetje Domel iz Železnikov. Prikazani so intervjuji z zaposlenimi, ki predstavijo proces odkupa in izpostavijo prednosti solastništva ter vpliv na dojemanje podjetja.

Sanela Jahić (1980) je diplomirala na oddelku za slikarstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani in magistrirala na Univerzi Bauhaus v Weimarju. Svoje delo je predstavila na več samostojnih in številnih skupinskih razstavah doma in v tujini. Leta 2016 je prejela Jakopičevo priznanje, 2014 nagrado Bienala – Pogled 7, leta 2011 nagrado Pixellpoint in bila leta 2014 nominirana za nagrado OHO.

Živi in dela v Škofji Loki.

 

18. VSTOP PROST / ADMISSION FREE
Želje, strasti in pričakovanja

Festival umetniških akcij, intervencij in performansov v javnem prostoru DLUC

Celje, 23. 5. - 27. 5. 2017

Sodelujoče in sodelujoči:
Ivut Aivai, Milojka Drobne, Gilles Duvivier, Andreja Džakušič, Miša Gams, Jusuf Hadžifejzović, Borut Holland, Tandem Ivan, Petra Kapš (alias OR poiesis), Bojana Križanec, Keiko Miyazaki, Adolf Mljač, Simon Macuh, Lela B. Njatin, Boris Oblišar, Željko Opačak, Franc Purg, Svetlana Slapšak, SAUVAGE, Tandem Ivan, Manja Vadla, Bori Zupančič in Estela Žutić, dijaki 3i Gimnazije Celje – Center (Umetniška gimnazija, likovna smer)

 

 

TIHOMIR PINTER
Portreti sodobne slovenske literature (1991 – 2016)


15.3. - 31. 3. 2017

Opus portretnih fotografij fotografa Tihomirja Pinterja je izjemen. V skoraj štirih desetletjih je portretiral mnoge umetnike, književnike in glasbenike, ki jih je obiskoval v ateljejih, delovnih prostorih ali povabil v svoj studio.  V Likovnem salonu predstavljamo ob izidu monografije Portreti sodobne slovenske literature (1991 – 2016) izbor portretov literatov in literatinj, prejemnikov različnih književnih nagrad. Celotna serija obsega 143 portretov, ki jih je Pinter posnel v zadnjih letih.

Tihomir Pinter se s fotografijo ukvarja več kot petdeset let. Začel je s fotografiranjem železarn po krajih takratne  Jugoslavije. Najprej se je uril v fotografiranju samega prostora. Grafični, že skoraj abstrahirani posnetki delovnega okolja izpostavljajo razmerje človeka s strojem in izražajo nekoliko strogo razpoloženje. Kasneje fotografira železarje pri delu, opazujemo ujete sence delavcev na zidnih površinah ali neposredne poglede figur v objektiv. Njegovo fotografsko ustvarjanje bistveno zaznamuje raziskovanje razmerja abstrakcije in figuralike, kar kaže na njegovo širše razumevanje fotografije kot likovne površine. Pri razvrščanju elementov skrbno upošteva kompozicijska načela, osnovne likovne prvine in simetrična razmerja, s katerimi dosega harmonično usklajenost. Prav zanimanje za likovnost in za likovno umetnost ga je pripeljalo do želje po fotografiranju umetnikov pri delu. Ključni navdih za to tematsko usmeritev je našel med bivanjem v Münchnu, kjer se je srečal z delom fotografinje Erike Kiffl, ki je fotografirala nemške umetnike v ateljejih. Pinter je začel s fotografiranjem ateljeja slikarja Andreja Jemca, sledile so fotografije številnih drugih. Leta 1984 je izšla monografija Umetnik v ateljeju z zbranimi portreti umetnikov. Gre za neprecenljiv dokument vpogleda v intimo likovnega ustvarjanja. Ravno uspeh te monografije je bil povod za povabilo časnika Delo za sodelovanje pri prilogi Književni listi. Pinter je povabilo sprejel in do leta 1997 prispeval za Delovo prilogo. Leta 1993 je izšla monografija Portreti sodobnih slovenskih književnikov. V Književnih listih so portreti izhajali tedensko, kar je predstavljalo precejšen zalogaj za fotografa, saj je portretna fotografija eden najbolj zahtevnih fotografskih žanrov. Ključni dejavnik v procesu dela so psihološka razmerja. Gre za specifično izkušnjo izmenjave, saj na kvaliteto same fotografije bistveno vpliva vzpostavljena dinamika med fotografom in fotografiranim. Pintarjeve fotografije delujejo sproščeno in neposredno, uporablja bližnje kadriranje in tako še bolj poudari intimo trenutka. Ponovno izstopa materialno, predvsem likovno razumevanje medija. Da je fotografija čim bolj izrazna in osredotočena na bistvo, se posveča izključno črno-beli tehniki in s prepletanjem svetlobe in sence ustvarja izrazito plastičnost figure. Podobam daje živost in jih približa gledalcu, da začuti prisotnost portretiranca.

Razstava ponuja edinstven uvid v sodobno slovensko literaturo. V več kot dvajsetih letih je Tihomir Pinter portretiral številne ustvarjalce in ustvarjalke, nekatere celo večkrat, in tako ustvaril dragocen dokument slovenskega kulturnega prostora.
 
Tihomir Pinter (1938) se po končanem študiju farmacije v Zagrebu specializira za področje analitike živil, iz česar tudi doktorira. Od leta 1956 se ukvarja s fotografijo, je član Foto kluba Ljubljana in Društva likovnikov Ljubljana. Foto kino zveza Jugoslavije mu je leta 1973 dodelila naslov mojster umetniške fotografije, mednarodna zveza za umetniško fotografijo (FIAP) še naslov Excellence FIAP. Leta 2000 mu je Fotografska zveza Slovenije podelila nagrado Janeza Puharja za življenjsko delo. Samostojno je pripravil mnoge razstave in sodeloval na številnih razstavah doma in v tujini. Fotografije objavlja v domačih in tujih časopisih, revijah, katalogih in številnih monografijah.

Založnik monografije Portreti sodobne slovenske literature (1991 – 2016) in soorganizator razstave je Fit media.

 

 

IZA PAVLINA
Isabelle Peacocks

5. 8. - 4. 9. 2016

 

Mlada celjska umetnica Iza Pavlina v Likovnem salonu premierno predstavlja večmedijski projekt Isabelle Peacocks. Značilno za njeno delo je zanimanje za problematike, povezane s seksualnostjo. Ustvarja fiktivne identitete, s katerimi vstopa v virtualni prostor, da bi raziskala pojave družbenih anomalij, odnose moči in vprašanje, kako z manipulacijo lastne podobe vzpostaviti komunikacijo z določeno ciljno skupino spletnih uporabnikov. S specifičnimi strategijami objektivizira svoje telo in na različnih spletnih portalih nagovarja predvsem moško populacijo. Širši javnosti se je prvič predstavila z delom Talk to Strangers (2014), kjer je problematizirala pojav pedofilije na socialnih omrežjih. Za projekt je prevzela vlogo mladoletne najstnice, ki se v spletnih klepetalnicah s precej starejšimi moškimi zapleta v seksualne pogovore. Pokaže na lahkotnost prevare znotraj virtualnega, kjer je igranje vlog ustaljena praksa, tudi ko zareže v polje nezakonitega. Kakšna je hierarhična struktura vpletenih in koliko realnosti se skriva znotraj pogovorov, je težko opredeliti, delo predvsem izpostavlja značilnost virtualnega prostora kot mesta srečanj mnogoterih interesov.

S projektom, pripravljenim posebej za Likovni salon, nadaljuje raziskovanje povezovanja umetnosti in seksualnosti znotraj virtualnega. Tokrat so jo zanimale spolne prakse, ki so usmerjene v neobičajne fetiše. Osredotočila se je na pojave fetiša z živim peskom, baloni, hrano in živalmi ter preučevala, kako so prikazani v pornografskih videih. Pri snovanju dela je ponovno uporabila svoje telo za osnovni medij komunikacije. V studiu je posnela štiri inscenirane situacije, kjer izbrane fetiše uprizarja v precej drugačni maniri, kot je to običajno v pornografskih videih. Tudi tokrat je ustvarila fiktivno identiteto in posnete videe pod psevdonimom Isabelle Peacocks objavila na neki pornografski spletni strani. Na razstavi poleg insceniranih videov opazujemo vrsto posnetkov iz klepetalnice, beremo pogovore, spoznamo ostale uporabnike.  V prostor so umeščeni kot stenska tapeta, spremlja jih plakat profila Isabelle Peacocks, kjer spoznamo njena zanimanja, hobije itd.

Delo Ize Pavlina zaznamuje delovanje v javnem prostoru skozi procese, v katerih se pojavljajo različni subjekti, ki pravzaprav ne vedo, da niso le gledalci, ampak so sestavni del umetniškega dela. Tako poleg njene lastne podobe neznanci, trenutne družbene vezi in intimni svetovi postanejo medij, s katerim umetnica nagovarja gledalce v galerijskem prostoru.

Iza Pavlina (1991) zaključuje podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani. Svoje delo je samostojno predstavila leta 2014 z razstavo Talk to Strangers v Galeriji erotike Račka. Sodelovala je na več skupinskih razstavah (Situacija Dogville, Projektni prostor DUM, Ljubljana, 2015, Mediterranea 17 – No Food's Land (Bienale mladih umetnikov), Fabbrica del Vapore, Milano, 2015, 3. trienale mladih umetnikov – Premiera 2015, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2015, To ni ljubezenska pesem, Galerija Miklova hiša, Ribnica, 2014, …). Leta 2015 je prejela nagrado za posebne dosežke Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.

 

URŠA PREMIK
Hilda

Likovni salon, 18. 6. - 24. 7. 2016
Kustosinja: Jasna Jernejšek

Prva samostojna razstava fotografinje mlajše generacije Urše Premik z naslovom Hilda predstavlja izbor portretov iz obsežnega osebnega arhiva fotografij, ki so rezultat večletnega portretiranja njene babice Hilde. V tem času je fotoaparat postal stalnica avtoričinih obiskov, fotografske seanse pa običajni del njunega druženja. V dokumentarni maniri posnete utrinke iz babičinega vsakdana so sčasoma začeli dopolnjevati inscenirani in dramaturško preciznejši posnetki. Na njih fotografinja subjekt svoje fascinacije namenoma postavlja v izbrana okolja in situacije, ki izzovejo različne babičine odzive. Pred gledalcem se odvija neke vrste performans in tako gledamo Hildo v najrazličnejših variacijah – podnevi in ponoči, v vseh letnih časih, v kuhinji in kopalnici, v fotografskem studiu, na ulici, med grmovjem, med partijo kart in igranjem biljarda, s cigareto v roki; zdaj se koncentrira, nekje nerga, se mršči v neodobravanju, potem se smeji, dela grimase, se odkrito norčuje…

Avtorica skozi kolaž spontanih in režiranih podob predstavlja babico iz povsem osebne perspektive, hkrati pa je to tudi Hildina zgodba. Portret vedno zahteva interakcijo med portretirancem in fotografom; zato v tem smislu vedno predstavlja oboje, tako portretirančevo kot fotografovo izpoved. Prva je stvar samoreprezentacije, druga interpretacije. Nekdanja učiteljica, ki (je) velja(la) za izredno strogo, je predstavljena na drugačen način kot jo pozna večina ljudi, saj je izpostavljena šaljiva plat njene osebnosti. Pri tem portretiranka soodloča o izbiri načinov reprezentacije in tako sooblikuje (samo)podobo, ki jo želi posredovati. In se ob tem zabava. Rezultat je subtilen in s hudomušnostjo prežet portret, ki se izogne stereotipnemu pogledu na starostnike, pogosto obremenjenim z miselnostjo, da sta starost in staranje nekaj negativnega, odvečnega, neestetskega in celo sramotnega.

Urša Premik (1994) trenutno zaključuje visokošolski študij fotografije na Visoki šoli za storitve (VIST) v Ljubljani, kjer tudi živi in deluje. Svoje delo je predstavila na več skupinskih razstavah v okviru študija in na različnih edicijah fotografskih delavnic, ki so potekale v sklopu festivala Celje Fokus. Avtorica se s fotografijo intenzivno ukvarja od srednješolskih let, v centru njenega fotografskega ustvarjanja pa so vedno ljudje.

www.ursapremik.com

Razstava je nastala v sodelovanju z zavodom FOCUS.

 

 

MATEJ ČEPIN
Para-Noir


6. 5. – 5. 6. 2016



Celjski slikar Matej Čepin se prvič samostojno predstavlja v Likovnem salonu in posebej za to priložnost je pripravil novo serijo Para-Noir.
Čepinovo slikarsko prakso zaznamujejo eksistencialne teme in navezovanja na fenomene s področja psihoanalize. Raziskuje predvsem tiste psihološke procese, ki odstopajo od prevladujočih družbenih normativov in ideološke misli, ki nas nagovarja, da je zdravo duševno delovanje pogojeno s stalnim doživljanjem sreče. Njegove slike kažejo na neko drugo realnost. Usmerjajo se na stanja, ki gledalcu sporočajo občutke utesnjenosti, nelagodja, izražajo tesnobo in nezmožnost doseganja objekta želje ter govorijo o osamljenosti sodobnega človeka. V slike prepričljivo prevaja zavedanje o tem, da se posameznik znotraj družbenih okvirov svobodno izraža le deloma, mnogotere plasti lastnega bivanja pa je primoran zatreti. Značilno za Čepinove slike je prikazovanje osebnih čustvenih krajin, v katerih se umetnik skozi metafore in simbole opredeljuje do časa in prostora, v katerem živi. Uporablja arhivske fotografije, večinoma najdene v časopisih, katerim dodaja lastne figuralne elemente in jih umešča v absurdne konstelacije. Figuralni elementi so preslikave figuric, najdenih v priljubljeni otroški slaščici. Večina prizorov se odvija ponoči in slike je možno brati tudi kot sanjske prizore. Kraj dogajanja so pogosto razraščeni vrtovi.
Novo serijo, ki se ponovno odvija v temni noči, bi lahko poimenovali črne slike. Umetnik, ki je bil do nedavnega prepoznaven po svojem izrazito pastoznem stilu, nas preseneča s ploskovitim slogom in izključno črno-belo paleto. Namesto značilnih, v barvno gmoto nasičenih reliefnih struktur, so nove slike mehke in zračne, figure niso abstrahirane, ampak jih slikar skuša čim bolj verodostojno prenesti na platno.
Serija prikazuje raznolike in neobičajne situacije. Vidimo skupino lovcev, ki jim doda figurico zlatega kralja. Popelje nas med skupino mladih deklet v jezeru, dekleta opazuje moška figura in v rokah drži slepič. V družinskem portretu v ozadju ponovno vidimo moško figuro, ki bdi nad vsemi člani družine. Moški z ovnovo glavo opazuje večjo skupino žensk. Avtoportret umetnika v ozadju prav tako spremlja večjo število opazovalcev. Kontinuirano pojavljanje opazovalcev je stalnica Čepinove slikarske prakse. Opazovalci se  ločujejo od dogajanja na sliki in so v funkciji dislociranih figur, ki s prezirom, posmehom in obsojanjem opazujejo uprizorjeno realnost. So simbol umetnikovega videnja sodobne družbe. Ali pa so nasprotno - označevalci želje, ki izraža klic in hkrati nemoč pridružitve dogajanju.
Serija Para – Noir kaže na aktualnost portretiranja. Na slikah so družinski, skupinski in posamični portreti, zaključi se z avtoportretom, v katerem umetnik s frontalnim pogledom gledalca vabi v lastni intimni svet.

Matej Čepin (1977) je samouk. Svoje delo je predstavil na samostojnih (La Notte, Galerija Plevnik Kronkowska, Celje, 2015, Sove niso kar se zde, Miheličeva galerija, Ptuj, 2015, Yellow King / Winter, Kvartirna hiša, Celje, 2015, Prečudoviti vrtovi gospe R, Kibla, Maribor, 2014, Lep dan mar ne, Galerija Alkatraz, Ljubljana, 2013 …) in skupinskih razstavah (Sram te bodi, Center sodobnih umetnosti Celje, 2015, Izbor iz stalne zbirke Galerije Murska Sobota. Stalna zbirka kot tradicija, Galerija Murska Sobota, 2015, Zbirke v gibanju: Galerija Murska Sobota (izbor del iz zbirke), Koroška galerija likovnih umetnosti, Slovenj Gradec, 2015 …).

 

 

 

SMALL BUT DANGERS
Če bi bil jaz bog, ne bi obstajal.


1. 4. – 1. 5. 2015

Small But Dangers sta umetniški par, ki že s pomenljivo zastavljenim in 'napačno' napisanim imenom opozarjata na igro med formo in pomenom. Samostojno predstavitev v Likovnem salonu sestavljajo različna dela iz njunih umetniških zbirk. Ta so razmejena v mediju, vendar imajo skupni imenovalec v umetniškem izrazu, osnovanem predvsem na večpomenskem doživljanju sveta v vsej njegovi preprostosti. Fascinirana nad neopazno vsakdanjostjo, pomeni likovnih oblik, najdenimi predmeti in dvoumnostjo tehničnih principov, SBD bodisi formalno bodisi narativno vzpostavljata nove sisteme dojemanja vizualnega. Skozi semiološko igro, ki pomeni ponovni premislek o videnem, iščeta plasti pomenov pod zastavljenimi kodi nekega predmeta ali pojava. Tako v ready-made objektih, instalacijah ali povsem likovno opredeljenem materialu, kot tudi v video in power-point predstavitvah raziskujeta odnos med materialnostjo / formo in (ne)smislom. Na razstavi lahko vidimo enostavne, mehansko zmanipulirane vizualne učinke, recimo oblačke, ki se premikajo s pomočjo ventilatorja, ali kožušček, ki plapola v umetnem vetriču. Geometrični sistemi v risbah in slikah nastopijo kot konceptualne igre. Gobelini dobijo novo barvno, kompozicijsko in vsebinsko dimenzijo, značilno za abstraktna slikarska dela. Preproste hudomušne animacije kažejo na nadrealnost računalniškega programa Power Point. Liki, kot so jogi med izvajanjem asan, mrtev ptič in list v vetru, z neskončnim ponavljanjem gibov brez namena, prostora in časa v animaciji postanejo nesmiselni in absurdni.
SBD v svoji umetniški praksi gradita nove sisteme znakov, stvarem dodajata ali odvzemata enoznačno sporočilnost. Mitski označevalec po Barthesu je podoben alibiju: »Nisem tam, kjer mislite da sem; tam sem, kjer mislite da me ni.«1  Za marsikatero delo SBD velja prav to izmuzljivo sožitje med formo in smislom, 'mitski' pomen se nam prav tako ves čas izmika. Umetnika namensko puščata svoji in gledalčevi interpretaciji vrzel, dvom nad pravilnim branjem umetniških del. Na drugi strani pomen posameznih del poenostavita do te mere, da se vrne na primarno raven razumevanja. S premišljeno prostorsko postavitvijo in obravnavo odnosa med posameznimi deli celote ustvarjata igralnico vizualnih govoric, gledalcu puščata prazne prostore za osmišljanje videnega, za asociacije, smeh ali občutje absurda. »Postavitve in vsak njihov detajl razumeva kot rebus, ki nima vnaprej določne rešitve oziroma je rešitev morda celo nemogoča. Manipulacija z vsebino je omejena na tisti minimum, ki še sproži sum, da stvar nekaj pomeni. Bolj kot so dela skromna, večji prostor prepuščajo tistemu, kar je v njih neoznačeno. S to poetično provokacijo problematizirava branje med vrsticami: poudarjava, da ga omogočajo in določajo ravno vrstice. V trenutku, ko izstopimo iz enega sistema znakov, ustvarimo novega. Neoznačeno v jeziku se kaže zgolj kot možnost, ki izgine takoj, ko jo udejanjimo. Rešitev iščeva na meji. S podobo manipulirava toliko, da neoznačeno postane potencial, ki pa ga ne napolniva. Učinek je metafizičen. Spominja na čaranje.«  pravita umetnika. Kot graditelja in rušitelja pomenov torej osvajata poligon znakov, 'mitov' in govoric, kjer se pomeni izmikajo ravno tisti zaverovanosti širše družbene in kulturne realnosti.


Small But Dangers sta umetnika Mateja Rojc in Simon Hudolin. Pod skupnim imenom uspešno delujeta od leta 2004. Končala sta Šolo za risanje in slikanje v Ljubljani, Simon Hudolin tudi podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost. Predstavljata se na samostojnih in skupinskih razstavah doma in v tujini. Trenutno je njuna postavitev del razstave Krize in novi začetki – Umetnost v Sloveniji 2005-2015 (MSUM, Ljubljana). Sta prejemnika nagrade VIG Special Invitation v sklopu Essl Award 2015, z Matijo Brumnom sta prejela drugo nagrado za fotografijo leta 2013, leta 2008 sta bila nominirana za Nagrado skupine OHO. Poleg njune umetniške prakse, predstavljene na celjski razstavi, se ukvarjata tudi z avdio-vizualnimi performansi ter scenografijami za animacije.

 

Kustosinja: Maja Antončič

 

1Roland BARTHES, Mitologije, Ljubljana, 2015

 

NEVENA ALEKSOVSKI IN ANA MAKUC
Med tvojimi izdajalskimi besedami so moji stavki

8. 2. - 13. 3. 2016

foto: Ana Straže

Razstava Med tvojimi izdajalskimi besedami so moji stavki je preplet poezije Ane Makuc in risb Nevene Aleksovski. Gre za plastenje podob in sozvočje glasov. V zvočni inštalaciji poezije Ane Makuc hkrati spregovorijo številni glasovi žensk iz zgodovine, literature, mitologije. 'Lirske subjektke so potegnjene iz tradicionalnih položajev, odvzeta jim je žrtvena vloga ali stereotipna mitična usodnost, kar jih naredi odločujoče, samostojne, razmišljujoče' (Vesna Lemaić). Z uporabo različnih medijev se na stenah izrisujejo in prekrivajo kaotične podobe jaza in drugih Nevene Aleksovski. V ospredju je odnos posameznice do same sebe, kot tudi odnos med posameznico in Drugimi, ter odnos med posameznico in (patriarhalno) družbo. Avtorici se kot v prejšnjem projektu (Ljubica Rolanda Barthesa, 2015) ukvarjata z relacijskostjo, raziskovanjem svojih pozicij kot prekarki, umetnici, migrantki, ženski, nomadki, s položajem žensk v umetniškem kanonu, družbeno-zgodovinskim položajem žensk, odnosom med spoli, seksualnostjo, vendar ga nadgradita tako, da ga dekonstruirata. Številni glasovi postanejo en glas in en ženski subjekt postane več le-teh, medtem ko se podobe jazov ves čas množijo, zabrisujejo, na novo ustvarjajo. Multiplost, shizofrenost in fluidnost ženskih identitet postane ena trdna pozicija, na podlagi katere lahko delujemo v kolektivnem boju proti strukturnim neenakostim patriarhalnega kapitalističnega neoliberalizma. Osebno je politično, umetnost je neposredna. Služi kot način psihičnega, če ne že materialnega preživetja in kot strategija upora.

 

Nevena Aleksovski (1984) je akademska slikarka in magistra kulturologije, dejavna tudi kot pedagoginja, ki ustvarja v medijih risbe, slike in videa.

Ana Makuc (1982) je literarna komparativistka, doktorica ženskih študij in študij spolov, pesnica in prevajalka.

Obe sta sodelavki feminističnega in queer festivala Rdeče zore. Njuna dosedanja skupna projekta sta razstava Ljubica Rolanda Barthesa, ki je združevala poezijo Ane Makuc in risbe Nevene Aleksovski, na 16. festivalu Rdeče zore, in istoimenska pesniška zbirka z risbami, ki je izšla pri založbi Apokalipsa v zbirki Fraktal leta 2015.

 

SRAM TE BODI!

Libia Castro & Ólafur Ólafsson, Matej Čepin, Robert Hutinski, Staš Kleindeinst, Aino-Marjatta Mäki in Jaakko Karhunen, Ana Nedeljković in Nikola Majdak jr., Luiza Margan, Paula Muhr, Pleurad Xhafa, Adrian Paci, Ana Pečar in Oliver Ressler, Vahida Ramujkić (skupaj z: Aviv Kruglanski, Dejan Došljak), Zgodovinski arhiv Celje, Dalibor Bori Zupančič

Kustosinja: Maja Hodošček
Lokacije: Galerija sodobne umetnosti, Likovni salon in Špitalska kapela
26. 11. 2015 – 17. 1. 2016

 

Sram te bodi! je štiriletni interdisciplinarni projekt, ki sta ga idejno in programsko zasnovali kulturni instituciji  Zavod Celeia Celje - Center sodobnih umetnosti in Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb. Projekt deluje kot umetniška in teoretična platforma, osredotočena na analizo afekta sramu. V okviru projekta se je poleg predavanj in predstavitev v obdobju 2013/2015 izvajal rezidenčni program. Povabljeni umetniki so v času rezidenčnega bivanja zasnovali dela, ki so na razstavi predstavljena prvič. V Celju smo gostili Anno Dašović, Paulo Muhr, Aino-Marjatto Mäki in Jaakka Karhunena ter Miloša Trakilovića.

Izhodiščna hipoteza projekta Sram te bodi! temelji na predpostavki, da je čutenje sramu simptom, ki razkriva različne pojavne oblike socialne neenakosti, saj je v svojem temelju družbeno pogojeni afekt. Pri snovanju razstave smo se usmerili v polje ekonomije in njene delitve dela, ker je ta bistvena proizvajalka družbenosti (skozi delo vstopamo v odnose in si oblikujemo raznovrstne družbene vezi). Zaskrbljujoče je, da se v sodobnem času uveljavlja singularna oblika ekonomije, ki temelji na množičnem izkoriščanju delovne sile, kaže pa se kot edina možna družbena realnost, ki se ji je potrebno prilagoditi. Teoretičarki Julia Graham in Katherine Gibson pišeta, da je prav naturalizacija ekonomije, ki se je v javnem prostoru do totalnosti uveljavila po padcu socializma, povzročila obrat iz razumevanja ekonomije kot področja transformacije, ali vsaj področja, ki se ga da skupnostno upravljati, v uveljavljanje le-te kot hegemone oblike vladanja.[1]Upravljanje družbe s stališča interesov ekonomije, novi produkcijski procesi in spremenjene oblike dela pomembno vplivajo na socialne relacije ter oblikujejo nove subjektivitete in raznovrstne družbene razrede. V okviru projekta nas je predvsem zanimalo, v kakšnih delovnih pogojih se znotraj stanja, kjer se neoliberalizem kaže kot temeljni diskurz, pojavlja afekt sramu in kakšne odnose razkriva. Pri tem smo upoštevali miselnost neoliberalne ideologije, ki širi zavest, da je ekonomski in družbeni uspeh odvisen od lastnih sposobnosti delovanja na trgu dela in da je posameznik sam odgovoren za svoj družbeni položaj.

Tomaž Flajs, gestalt psihoterapevt, poudarja, da v intimnosti sram posameznik boleče doživlja. Ta izkušnja je neločljivo povezana z zunanjim okoljem, kajti družba z zasramovanjem določenih identitet ali načinov bivanja vzpostavlja mehanizem kontrole in s tem omogoča reprodukcijo družbeno sprejemljivih norm.[2]Konformizem je torej ključen za vzdrževanje sramu, saj se ta afekt pojavi, ko se posameznik ali skupnost ne zmore ali se ne želi prilagoditi zapovedani realnosti.

Dela, predstavljena na razstavi, pokažejo z vzpostavljanjem raznolikih razmerij do pojma dela v sodobnosti, da se obstoječi ekonomski realnosti ni zmožna prilagoditi množica različnih identitet. Nezmožnost doseganja ekonomske neodvisnosti se pogosto doživlja kot osebno krivdo in sramoto. Tovrstno intimno doživljanje lastne neustreznosti ali neuspeha bistveno pripomore k ohranjanju sistema, usmerjenega v nenehno izkoriščanje razpoložljivih virov za ustvarjanje presežne vrednosti. Razstava skozi umetniška dela dekonstruira ideološko idejo o posameznikovi lastni krivdi glede družbenega položaja, ki ga zaseda v obstoječi strukturi delitve dela. Opozarja na sistemsko nasilje, ki posamezniku ne ponuja nikakršne ali zgolj minimalno socialno varnost, od njega pa zahteva vedno bolj nemogoče načine dela, s katerimi temeljno vpliva na zniževanje kvalitete življenja.

Dela izpostavljajo prekernost (Luiza Margan), ki po zadnjih socioloških raziskavah postaja najbolj razširjena sodobna oblika dela.[3]Opredeljuje jo trajajoče stanje negotovosti, udejanja se skozi mnogotere forme nerednih delovnih razmerij. Transnacionalno kapitalistično delovanje potrebuje globalni trg in države, ki so zaradi nacionalnih interesov v preteklosti skrbele za vsaj minimalno socialno zaščito delovne sile, to minimalno varnost ukinjajo in sodelujejo pri širjenju neoliberalnega diskurza.  Politični sistem odločanja se je popolnoma oddaljil od državljanov in poteka ločeno, neodvisno od potreb in volje skupnosti (Matej Čepin). Obravnavajo porast delovnih migracij (Adrian Paci) in izkoriščanje delovne sile globalnega juga povezujejo z zgodovinskimi pojavi državnega rasizma, ki se skozi nevidne mehanizme še danes uveljavlja (Robert Hutinski). Raziskujejo posledice privatizacij v ruralnih okoljih (Vahida Ramujkić, v sodelovanju z Avivom Kruglanskim in Dejanom Došljakom) in opozarjajo na širjenje tako imenovanega »working poor« razreda (Pleurad Xhafa), v katerem delavci znotraj plačane oblike dela ne zaslužijo dovolj za preživetje. Izpostavljajo odklonske prakse (poslovilno pismo, ki ga hrani Zgodovinski arhiv Celje) in aktivistične pojave, ki nasprotujejo dobičkonosnemu načinu upravljanja družbe (Ana Pečar in Oliver Ressler). Razkrivajo kapitalistične strategije, s katerimi se poskuša vplivati na politične odločitve (Libia Castro in Ólafur Ólafsson) in dvomijo v demokracijo kot obliko vladavine (Ana Nedeljković in Nikola Majdak jr., Staš Kleindeinst). Sprašujejo se, kakšne subjektivitete proizvaja  kapitalizem (Aino-Marjatta Mäki in Jaakko Karhunen) in iščejo povezave med zahtevami ekonomije in porastom raznoraznih duševnih bolezni (Paula Muhr).
Ponujajo pa tudi drugačne načine mišljenja in bivanja, kot je pobuda izstopa iz sistema dela v življenje (Dalibor Bori Zupančič).

 

Dogodki ob razstavi:
Likovni salon, četrtek, 17. december ob 17. uri
DELAVNICA O SRAMU
Vodi Tomaž Flajs, gestalt psihoterapevt
Delavnica temelji na načelih izkustvenega učenja, kar pomeni, da bo potekala na način prepletanja izkustvenih vaj, diskusije in krajših predavateljskih vložkov. Osnovni cilj delavnice je prepoznavanje sramu in njegovega pomena v vsakdanjem življenju ter spoznavanje 'orodij' za njegovo premagovanje.
Delavnica je brezplačna.
Prijave in informacije: maja.hodoscek@celje.si, 051 681 994

Galerija sodobne umetnosti, sobota, 16. januar ob 11. uri
SEMINAR
Sodelujejo: Nika Autor
(umetnica), Chiara Bonfiglioli (teoretičarka),  Jaakko Karhunen (umetnik), dr. Primož Krašovec (sociolog), Oliver Ressler (umetnik), Andrej Šprah (filmski teoretik).


Projekt sta podprla Mestna občina Celje in Ministrstvo za kulturo republike Slovenije.


[1]J.K. Gibson – Graham, POSTCAPITALIST Politics, Univ Of Minnesota Press, 2006, str. 54

[2]Tomaž Flajs, Sram: Med intimo in družbo, predavanje, Likovni salon (2.4.2015)

[3]Vassilis S. Tsianos and Dimitris Papadopoulos : DIWY! Precarity in Embodied Capitalism, academia.edu, str. 2., 2014

 

__________________________

 

BORIS OBLIŠAR
NU (nultaura) - (z)laganje, (pre)laganje, (od)laganje, (na)laganje

prostorska postavitev
 

Likovni salon, 15. 10. – 15. 11. 2015
 

Na odprtje razstave vabljeni v četrtek, 15. 10., ob 19. uri v  Likovni salon.
Odprtje bo spremljal umetnikov performans.


Kot dolgoletni likovni pedagog in osnovnošolski učitelj je umetnik Boris Oblišar močno vpet v šolsko okolje. Znotraj svojega poklica ves čas poskuša iskati kreativne pedagoške možnosti, ki jih dopušča formalni izobraževalni okvir in razmišlja o lastni in otrokovi poziciji v šolski instituciji. Likovni pouk se namreč še vedno giblje med formalnostjo, ki jo zahteva šolski kurikul in splošno težnjo po spodbujanju otrokovega ustvarjalnega mišljenja. Rezultati likovnega predmeta so nazadnje enako merljivi kot rezultati ostalih predmetov, obnašanje učencev pa je v močnem odnosu do pričakovanih rezultatov. John Dewey je v svojem delu Šola in družba že leta 1889 zapisal: Verjamem, da idealna šola vsebuje spravo individualističnih in institucionalnih idealov. O nihanju med »človeškim faktorjem« in formalnim ustrojem izobraževalne institucije razmišlja tudi umetnik Boris Oblišar. Le da on ne išče ideala, temveč si zastavlja vprašanja, kako znotraj zamejenega sistema pravil, norm in ocenjevalnih lestvic razumeti svobodo učitelja in učenca.  Uvid v to, kar se pravzaprav dogaja v ozadju, bodisi med odmori bodisi na skrivaj med samo učno uro, ta druga plat šolske zgodbe, je postala osnova za več let trajajoč projekt Nultaura. Skozi opazovanje, obdelavo in zbiranje najrazličnejšega materiala (risbe, zavrženi likovni predmeti, pripomočki za ustvarjanje …), Oblišar raziskuje, kako se otroci, ki preživijo velik del svojega življenja v šoli, odzivajo na dogajanje svojega mikro in makro okolja. In kako se nanj odziva on sam. V Nultiuri izpostavlja refleksijo učiteljskega poklica, ki vsebuje individualno zvedavost ter ustvarjalno željo. S pedagoškim na eni in umetniškim pogledom na drugi strani evidentira predvsem neformalno dinamiko šolske institucije. Prvič je Oblišar projekt Nultaura predstavil v Likovnem salonu leta 2003, drugič v galeriji DSLU leta 2004, v različnih oblikah sta nato sledili še predstavitvi v Kopru leta 2006 in Velenju leta 20081. Nulta ura je postala zaščitni znak individualne dekonstrukcije sistema (…), za nekonvencionalno delovanje uporabnikov tega sistema, znak za prostor svobode in dialoga v bolj ali manj rigidnem institucionalnem stroju2. V tokratni prostorski postavitvi umetnik prevprašuje predvsem svojo lastno pozicijo v šolskem izobraževalnem procesu. Šolsko okolje je glede na vse zunanje in notranje lastnosti vpletenih zelo nepredvidljivo, spremenljivo. Na drugi strani pa kontrolirano in definirano. Zato se umetnik sprašuje, kakšna je njegova vloga pri izbiranju učnih metod, razpolaganju z znanjem, razporeditvijo odgovornosti in kreiranju resnice. Seže globoko v nastavke svojih lastnih zanimanj, ki sprožijo vprašanje, ali je lik učitelja pretežno izvrševalec ali je lahko kreator zamejenega šolskega sistema. Postavitev tako vsebuje statične elemente - kiparska dela, predelana iz izdelkov likovnega pouka, umetnikove portrete in avtoportrete ter dinamične elemente - pripravljene materiale in kompozicije, s katerimi lahko manipulira obiskovalec. Razstava je simbolični odraz dveh kombinatorik. Formalne pedagoške in umetnikove osebne. Zlaganje, prelaganje, nalaganje »ilegalnega« šolskega materiala z umetnikovo interpretacijo deluje kot ogledalo, v katerem se človeški faktor na umetniškem polju spopade z institucionalnim idealom.

Boris Oblišar (1964) je diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Likovni pouk poučuje že od devetdesetih let dalje, zato zanimanje za šolski diskurz poglablja tudi v svojem ustvarjanju. Za pedagoško likovno delo je prejel več mentorskih nagrad. Pri snovanju del uporablja različne umetniške medije, predvsem gre za prostorske postavitve in performans. S svojimi umetniškimi akcijami kot član DLUC redno sodeluje na festivalu Vstop prost.

Maja Antončič


1»BESEDAPRESEDA«, Nultaura, večmedijska prostorska postavitev, MC Velenje, 2008, »NULTAURA«, foto/video postavitev s predavanjem, PINA, Koper, 2006, interne postavitve in akcije OŠ Šalek Velenje v okviru projekta Nultaura, 2003-2015

2 Nevenka Šivavec, O privlačnosti lokalnega (predavanje), Svet umetnosti, SCCA – Ljubljana, 2003 http://www.worldofart.org/0203/predavanje-NS.htm

 

Posnetek performansa na odprtju razstave

 

MITO GEGIČ
Waiting and Wanting and Waiting

 

3. 9. - 4. 10. 2015

 

Mito Gegič (1982) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Trenutno na isti fakulteti zaključuje podiplomski študij.
Njegova slikarska praksa je prepoznavna po specifičnem procesu gradnje slike, za katerega je značilna raba samolepilnih trakov. Umetnik platno po vsej površini prelepi s samolepilnim trakom, na prekriti nosilec naslika podobo, najdeno na spletu, in jo prenese na novo platno, a ne v celoti. Razreže jo na ozke trakove poljubnih dolžin. Nato jih ponovno lepi na podlago na način, ki  vmes pušča prazne bele prostore. S tem prvotno podobo odpre in pretrga na posamezne dele, kar prekine zgoščenost naslikanega in pridoda sliki bolj zračno kvaliteto. Trakove polaga sistematično in naključno, končna oblika je prepustna dinamična tvorba, ki biva v razmejenem prostoru. Gre za prevod digitalnega okolja v otipljivo sliko. Umetnikova dela s svojo pojavnostjo spominjajo na neotipljiv virtualni prostor, v katerem se hrani neizmerljiva količina podatkov. Izmed neskončne množice možnosti Gegič na spletu išče točno določen motiv. Zanima ga fenomen elitističnega športnega lova, pri katerem se ubija za zabavo in se ob tem, z ubijanjem večjega števila živali, bistveno posega v ravnovesje naravnega okolja.


Umetnik izbira prizore lovskih opazovalnic in lovcev na preži, sekvence boječih se divjih živali in njihovih zadnjih bližnjih pogledov, trenutke ujetja in konca življenja. Temni, hladni barvni nanosi in razrezana podoba prepričljivo poudarijo hladnokrvnost ubijanja. Umetnikovo kontinuirano uprizarjanje lova lahko beremo kot prispodobo asimetrične družbene ureditve, utemeljene na razločevanju močnejših od šibkejših. Izpostavlja nezmožnost preseganja ločnic, vertikalno položeni trakovi izražajo moč in ne dopuščajo nikakršnega vstopa horizontale, ki bi odprla možnost enakosti. Ohranja se odnos neenakosti, tako kot se v sodobnem času reproducirajo in normalizirajo procesi nepremišljenega lova na profit, ki za svoj obstoj potrebujejo nemerljivo število žrtev.

V Likovnem salonu avtor predstavlja izbor slik, ki jih poleg lovske motivike povezuje element časovnosti. Predloge predstavljenih del so vzete iz posnetkov lovskih kamer. To so posebne kamere, ki se postavijo v naravno okolje in služijo določanju časa, v katerem se posamezna žival pojavlja na specifičnem mestu. Točen čas posnetka Gegič preslika na sliko in s tem poudari dokumentarni značaj prikazanega. Uprizorjeno je vmesno stanje čakanja in napetost življenja in smrti. Poudarjena časovnost zastavlja vprašanje o načinu koriščenja omejenega časa; v sodobni družbi, usmerjeni v nenehno produkcijo, se čas kaže kot lovljenje presežne vrednosti. Umetnik s  kontinuiranim prikazovanjem lovske motivike pokaže na nesmiselnost tovrstnega početja.

Gegičeva slikarska dela ontološko raziskujejo tako medij slike v sodobnosti, kot preizprašujejo človekovo delovanje v sistemu, ki je nastavljen tako, da predstavlja konkurenčnost, individualizem in hiearhično urejanje odnosov kot temeljno obliko družbenega delovanja. S svojim delom izraža aktualnost slikarskega medija, saj vanj uspešno umešča družbene pojave, virtualne fenomene in z njimi povezane nove načine gledanja in razumevanja realnosti.

Mito Gegič se predstavlja v slovenskem in mednarodnem prostoru, na samostojnih (Encryption, Gaia Gallery, Istanbul, 2015, UN-DO, Galerija Ivana Groharja, Škofja Loka, 2014 …) in skupinskih razstavah (Čas stiskanja, Miklova hiša, Ribnica, 2015, Arte Laguna Art Prize 13.14: Finalists exhibition, Nappe, Arsenale, Benetke, 2014 …).

 

Foto: Tomaž Črnej

 

BOJAN MRĐENOVIĆ
Uvožena puščava

20. 6. -  16. 8. 2015
 

Bojan Mrđenović (1987) živi in dela v Zagrebu. Ukvarja se s fotografijo, zadnje čase tudi z videom. Medij fotografije uporablja za beleženje družbene stvarnosti v širšem lokalnem kontekstu. Delovanje v lokalnem okolju je zavestna odločitev avtorja, saj mu ta neposreden in raziskovalen odnos do mesta bivanja omogoča bolj poglobljeno razumevanje širših geopolitičnih tendenc ter njihov vpliv na družbene strukture. Predvsem ga zanimajo prostori socialnega značaja, ki s svojo pojavnostjo označujejo mesto prehoda ter proces tranzicije. Njegove fotografske serije sprožajo kolektivni spomin, vendar umetnik socialističnega obdobja ne obravnava skozi prizmo nostalgije. Zavzema pozicijo opazovalca in gledalca, opozarja na nenehno spremenljivost družbenih redov ter na njihovo neposredno vpletenost v izkušnjo bivanja posameznika in skupnosti.

Fotografska serija Jadranske razglednice (2013 – 2014) prikazuje propadle hotelske komplekse vzdolž Jadranske obale. Hoteli, v preteklosti namenjeni vsem družbenim razredom, so sedaj zapuščeni ali v procesu čakanja na tuje investitorje, ki jih bodo preobrazili v luksuzne in posamezniku težko dostopne oblike preživljanja prostega časa. Serija Budućnost (2011) izpostavlja robne hiše, včasih trgovinske objekte, danes zapuščene arhitekturne tvorbe prav tako v stanju nedoločene prihodnosti. Na fotografijah ideologijo skupnosti in enotnosti nadomeščata občutek praznine in stanje odtujenosti.

V Likovnem salonu bo prvič predstavil delo Uvožena puščava. Gre za večplasten projekt, v katerem avtor raziskuje fenomen propadanja lokalnih industrij. Zanimajo ga ekonomski, politični, družbeni in ekološki učinki ter posledice tega pojava na  vsakdanje življenje. Mrđenović izpostavlja tendenco združevanja lokalnih in globalnih interesov, ki v večini primerov potekajo v asimetričnem razmerju s socialnimi interesi. To problematiko obravnava na primeru lokalne tovarne, proizvajalke gnojil, ki se trenutno nahaja v procesu privatizacije. V Likovnem salonu bo pokazan prvi del projekta, na katerem je izpostavljena ekološka dimenzija omenjene problematike. Na fotografijah vidimo nerazpoznavne krajine. Bližnji estetski posnetki nedoločenih površin delujejo skorajda reliefno in popolnoma abstraktno. So kot podobe nekih tujih prostorov, sestavljenih iz raznolikih tekstur, ki se plastijo, prekrivajo ali lomijo med seboj. Gre za posnetke odlagališča odpadnih produktov tovarne, ki se v njeni neposredni bližini kopičijo in tvorijo razsežne imaginarne pokrajine, v umetnikovem delu prevedene v poetične pejsaže.

Razstava je nastala v koprodukciji z Galerijo Miroslav Kraljević iz Zagreba.

Bojan Mrđenović(1987, Vitrovica) je zaključil študij umetnostne zgodovine in diplomiral na oddelku za film in televizijo na Akademiji dramske umjetnosti v Zagrebu. Je član društva hrvaških likovnih umetnikov. Samostojno se je predstavil: Toplice,Galerija Lang, Samobor, Zagreb, 2014, Budućnost, Galerija PM, HDLU Zagreb, 2014, … Sodeloval na več skupinskih razstavah: Likvidacija, Galerija Miroslav Kraljević, Zagreb, 2014, Fotograf u javnom prostoru, Galerija Greta, Zagreb, 2014, Aftermath – Changing Cultural Landscape, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, 2012, …

 

Foto: Tomaž Črnej

 

Uroš Abram
POŽREŠNOST

Likovni salon, 8. 5.- 7. 6. 2015

 

Fotograf Uroš Abram v novem projektu obravnava odnos med fotografsko podobo in hiperprodukcijo vizualnega skozi pojem požrešnost, enega sedmih naglavnih smrtnih grehov. Vprašanje o smislu nenehnega pritiskanja na sprožilec, neprekinjenega ali nepremišljenega vizualnega sledenja sveta, si je avtor zastavil z osebne pozicije združevanja poklica reportažnega fotografa in kreativca. Kot fotoreporter pri reviji Mladina je v prvih treh mesecih dela posnel okoli dvajset tisoč fotografij, zato je sprva posegel po ključnem pojmu  novega projekta  precej dobesedno. Za izhodišče je uporabil domačo kuhinjo, ki  jo je v celoti prekril s svojimi fotografijami. Metaforo množične (zlo)rabe fotografije je na drugi stopnji serviral bolj tehnološko, formalno in likovno. Predstavil je »vse« fotografije,  zajete z »vsemi« fotografskimi tehnikami, skušal pokazati »vse« zakonitosti notranjega in zunanjega bivanja podobe ter nenazadnje »vse« njene paradokse. S fotografiranjem postavitve nepregledne množice fotografij, ki so ravno s kvantiteto popolnoma izgubile prvotni pomen, ostale le likovno sredstvo, je avtor požrešnost preobrnil v kreativno, kritično podstat umetniškega dela. Na končni stopnji je »vse« pripeljalo v »novo« tridimenzionalno predstavitev »novih« podob. Ta je pripravljena, da nas požrešno pogoltne, pahne iz fokusa običajnega gledanja in dojemanja fotografije. Umetnik z ironičnim prijemom obrača opozorilo o pretirani rabi podobe tako nase kot na družbeno polje vizualnega, kjer  podobe, poleg našega apetita, pravzaprav vedno bolj »žrejo« tudi same sebe. (Maja Antončič)

Uroš Abram (1982) je po končanem študiju fotografije na praški akademiji FAMU deloval na področju oglaševanja, izobraževanja, predvsem pa ustvarjal v polju avtorske fotografije. S fotografsko  razstavo leta 2006 v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je postal najmlajši tam predstavljeni avtor, s serijo Made in me, ki jo je prvič razstavil leta 2010 v Galeriji Simulaker, je sodeloval tudi na slovitem sejmu fotografije Paris Photo v pariškem Louvru. Kot umetniški vodja je prispeval k festivalu Noster Nostri v Kostanjevici na Krki in kot mentor sodeloval na festivalu Fotopub v Novem mestu. Trenutno deluje kot kreativni fotograf tednika Mladina in razvija nove avtorske projekte na področju sodobne fotografije. Živi in ustvarja med Kostanjevico na Krki in Ljubljano.

Tekst ob razstavi

 

Zavod Celeia Celje - Center sodobnih umetnosti Celje organizira razstavo v sodelovanju z Galerijo Škuc Ljubljana.

Razstava Uroša Abrama Požrešnost je del projekta ZAGON – sodobna umetnost z novimi močmi. Projekt Zagon delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete: »Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti«; prednostne usmeritve: »Dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podpora njihovi socialni vključenosti«.

 

           

 

..........................................................

ALICE MYERS
Nothing is Impossible Under the Sun

Alice Myers, Nius, fotografija

 

26. 3. - 26. 4. 2015

Umetnica Alice Myers se izraža predvsem s fotografijo in tekstom.  Pri svojem delu jo zanimajo antagonizmi, ki se pojavljajo v polju dokumentarne fotografije in vloga fotografa v specifičnih družbenih kontekstih. Ukvarja se z vprašanjem, kako misliti družbeno neenakost preko fotografije. Da bi to vprašanje prepričljivo artikulirala skozi umetniški jezik, se v daljših  časovnih obdobjih povezuje z različnimi socialnimi skupinami in z njimi tesno sodeluje.

V Likovnem salonu se premierno predstavlja s projektom, naslovljenim po arabskem pregovoru, ki pravi pod soncem ni nič nemogoče  (Nothing is Impossible Under the Sun). Delo obravnava problematiko migracij in  je nastalo v pristanišču Calais, ki se nahaja v Franciji in omogoča pot do Velike Britanije. Kot tako označuje prostor prehoda in mnogoterih srečanj, za imigrante pa je predvsem mesto nenehnega čakanja. Umetnica je skoraj dve leti zbirala material, s katerim bi na najbolj nedoločujoč način predstavila stanje ujetosti, ki ga doživljajo ljudje, ki so se zaradi različnih razlogov znašli v podobni situaciji. Njihov legalni status ne poseduje nikakršnih državljanskih pravic in jih vsak trenutek sooča z grožnjo pregona. Enosmernosti prikazovanja problema migracij, ki se kaže predvsem v obliki viktimizacije ali kriminalizacije beguncev, se je skušala izogniti tako, da je skupaj s sogovorniki iskala motive fotografij in vsebino besedil. Bistvena značilnost projekta je sodelovanje skozi čas, saj je prav časovnost temeljno prispevala k intimni razsežnosti prikazane vsebine.

Na razstavi vidimo risbe in fotografije portretov, osebnih predmetov ter v meglo ovito pristanišče,  kjer se v daljavi  izrisujejo silhuete.  Nekatere fotografije so z mobilnimi aparati posneli imigranti sami. Te razkrivajo osebna življenja čakajočih na pristanišču in preteklo resničnost, ki na evropskih tleh postaja spomin. Tekstovni del se pojavlja v obliki stenskega traku in razkriva pretresljive intimne zgodbe življenj na begu. Umetnico je zanimala tudi vsebina sanj, ki so jih begunci sanjali od trenutka pobega. Fragmenti opisov sanj so prav tako predstavljeni skozi tekst. Celotna postavitev premešča ustaljene načine reprezentacije beguncev v senzibilno izkušnjo in se tako odmika od označevanja prikazanih subjektov skozi perspektivo drugega. Projekt izpostavlja pomen enakosti in opozarja na represivno politiko Evropske unije.

 

Alice Myers (1986, Edinburgh)  je končala magistrski študij na London College of Communication. S svojim delom se je predstavila na skupinskih razstavah (Defining Lines, Brewery Tap, Folkestone Triennial Fringe, 2014, Fresh Faced + Wild Eyed, Photographers Gallery, London, 2014, IdeasTap Finalists’ Exhibition, Magnum Print Room, London, 2013, …), festivalih (In Common, IC-Visual Lab, Bristol, 2013, Night Contact Festival, Dalston, 2013, …) in zanj prejela nagrade ( MACK First Book Award, Higly Commended, IdeasTap Photographic Award, Winner, 2013, Jerwood Award, 2008 …).

Več: http://www.alicemyers.net/

 

 

KLEMEN ZUPANC
Štirje letni časi, Fireman, Doctor in Mr. with silver Mercedes-Benz


Doctor, jajčna tempera na platnu, 33x24 cm, 2014

6. 2. - 15. 3. 2015

Klemen Zupanc je predstavnik najmlajše generacije umetnikov, ukvarja se s slikarstvom in grafiko. Za njegovo prakso je značilno delovanje v razširjenjem polju slikarstva, predloge za slike išče v digitalnem prostoru ali uporablja že narejene potrošniške objekte. Najdene podobe prenaša v slike, jih povečuje, preoblikuje in multiplicira. Platna sestavlja v kompozicijske celote, iz več delov sestavljena slika tako pridobi tridimenzionalni značaj in deluje kot instalacija. Vsebinsko so dela nekakšni dokumenti časa, saj umetnik v njih uspešno prepleta elemente iz popularne vizualne kulture, industrijske proizvode in virtualne podobe. Slike izražajo kolektivno subjektiviteto, ki jo opredeljuje občutje praznine, osamljenosti, minljivosti in vdanosti v kontinuirano ponavljanje ustaljenega vsakdanjika. Serija Pridobljeno s prevodom osvetljuje fragmente iz potrošniškega življenja. Prikazuje suhoparne arhitekturne gmote nakupovalnih središč, zamrznjene podobe iz televizijskih ekranov ali prizore avtomobilskih salonskih hiš, v katerih si zahodni subjekt kupuje statusne objekte.

V seriji S tekočega traku v crash/srečanje uporabi naslov filma Davida Cronenberga, v katerem opazujemo ljudi, ki so tako čustveno otopeli, da jih lahko spravi v stanje seksualne vznemirjenosti le doživetje avtomobilske nesreče. Preobilica materialnega, značilna za potrošniško dobo, proizvaja nasprotje, saj se izgublja kvaliteta medsebojnih odnosov in zdi se, kot da bežanje v stanje destrukcije omogoča ponovno občutenje nečesa izgubljenega ali ustvarja možnost novega začetka. Zupanc uporabi za upodobitev nesreč igrače. Avtomobilčke zmečka, oblikuje, da dobi želeni videz uničujočega trka, fotografira in prenese na platno.

V Likovnem salonu bo premierno predstavil serijo slik Štirje letni časi, Fireman, Doctor in Mr. with silver Mercedes-Benz, na kateri sta izpostavljena dva ikonografska motiva, portret in krajina. Umetnik se poslužuje klasične slikarske tehnike. Portreti so naslikani z jajčno tempero, uokvirjeni v bogate okvire in opremljeni z medeninastimi ploščicami. Občutek, da vstopamo v pretekli čas, ko so slikarji na dvorih upodabljali svoje mecene, prekinejo figure - upodobljenci so iz srednjega ali višjega družbenega razreda: gasilec, zdravnik, gospod s srebrnim mercedesom in dama s klobukom, ki nas spomnijo, da smo v sedanjosti. Umetnik je namreč ponovno posegel po masovno proizvedenih otroških igračah, tokrat je izbral figurice iz Duplo kock.

Tudi z izbiro drugega motiva se ukvarja s konceptom časa, na slikah je upodobljen cikel letnih časov. Gledalec opazuje svojevrstni koledar, v katerem se umetnik poigrava s fiktivnimi in resničnimi elementi. Prizor poletja Surf soap banner vsebuje poleg naslikane morske krajine podatek o facebook profilu, imenovanem »milo za žajfo«. Gre za resnično internetno stran, umetniško delo je v tem primeru tudi prostor oglaševanja. Nekoliko temačno upodobljen jesenski čas nosi naslov Spaceship. Prikazuje kopijo dela Eda Rushe, ki ji umetnik doda zdaj že njegov značilni motiv, prizor avtomobilske nesreče. Februar predstavlja romantično zimo in nas spomni na prizore iz koledarjev, obešenih v domovih. Serijo zaključi umetnikov avtoportret s klobukom, ki predstavlja pomlad. Vsaka slika posebej ustvarja s formalnimi značilnostmi specifično razpoloženje, ki se ujema s predstavo o predstavljenem letnem času. Tako kot v seriji portretov se tudi tukaj Zupanc ukvarja z dediščino klasičnega slikarstva in njeno zapuščino uspešno prenaša v aktualno sodobnost.

Klemen Zupanc (Celje, 1989) je leta 2010 prejel nagrado ex- tempore v Piranu. Sodeloval je na več skupinskih razstavah, med drugimi na razstavi Odtisi in vtisi, MGLC, Ljubljana, 2012 in na Premieri, Galerija sodobne umetnosti, Celje. V letu 2013 se je z razstavo S tekočega traku v crash/srečanje samostojno predstavil v Galeriji P74 v Ljubljani. Trenutno zaključuje študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Je dobitnik študentske Prešernove nagrade za študijsko leto 2012/2013.

 

Skupina ZVONO

ob pregledni razstavi Narcisa Kantardžića

Šport in umetnost, 1986

18. 12. 2014 - 1. 2. 2015

V Galeriji sodobne umetnosti predstavljamo umetnikov slikarski opus tridesetletnega ustvarjanja, v Likovnem salonu pa umetniško skupino ZVONO (1982-1992), v kateri je Narcis Kantardžić aktivno deloval vseh deset let njenega obstoja.

Kustosinja razstave: Maja Antončič

V mesecu januarju 2015 napovedujemo izid kataloga, ki bo z besedili Maje Antončič, Marka Košana in Branke Vujanović celostno predstavil Kantardžićev ustvarjalni opus.

Skupino ZVONO so ustanovili diplomanti sarajevske Akademije za likovno umetnost 2. aprila 1982, tri leta za odprtjem takrat nenavadne kavarne v kombinaciji z galerijo, po kateri so mladi študenti prevzeli ime. Njeni člani: kipar Aleksandar Saša Bukvić, slikarji Sead Čizmić, Biljana Gavranović, Sadko Hadžihasanović, Narcis Kantardžić in kasneje pridruženi fotograf Kemal Hadžić so s samoorganizacijo, strastjo do vsakršnega ustvarjanja in delovanja zbudili takratno sarajevsko kulturno in umetniško sceno. Kot vrsta skupin iz 60ih in70ih let in sočasno z delovanjem slovenskih Irwinov so Zvono s pozicije skupnega delovanja, v veliki meri pa tudi bivanja, posegali po avandgardnih principih, hkrati pa ob skupinskih projektih individualno še vedno ohranjali vsak svoj umetniški jezik. Njihovo delovanje torej ni pomenilo težnje po spreminjanju same likovne umetnosti v formalnem in ožjem vsebinskem smislu, ampak bolj razmislek o statusu umetnika, o načinih neposrednega vključevanja umetnosti v socialno (in lokalno) okolje ter komunikaciji z njim, o predstavitvi umetniškega dela, šlo je za raziskovanje prepletanja klasičnih in »novih« medijev ne glede na akademsko usmeritev. V prvi stopnji delovanja so si Zvono sami vzeli pravico do razstavljanja zunaj etabliranih institucij, na ulici, v kavarni in v naravi. Skozi humorno preigravanje umetnostnozgodovinskih referenc in danih družabnih trenutkov, s preizpraševanjem mnogih umetniških smeri in praks so hoteli umetnost predvsem približati publiki, želeli so vrteti kolesje ustvarjalnosti tukaj in zdaj, med ljudmi, v življenju samem. Postali so »rock zvezde« vizualnega področja v Sarajevu in nenazadnje tudi zavedanje o pomembnih spremembah na področju dojemanja sodobne umetnosti, ki jih je skupina z nekaterimi redkimi posamezniki (Jusuf Hadžifejzović) povzročila, s strani strokovne javnosti ni bilo vprašljivo. S prirejanjem razstav v istoimenski kavarni, uličnimi akcijami, performansi na odprtjih razstav, site-specific instalacijami, študijskimi potovanji, združitvijo umetnosti in narave so si ves čas sproti ustvarjali teren za svoje umetniško izražanje. Skozi »resno igro«, predvsem pa s socialno povezavo ustvarjanja in življenja, so izražali svoja stališča do pojavov sodobnega sveta. Ta igra je prerasla v konceptualno zastavljeno promocijo, ki je posegla tudi v prostor javnih občil in nazadnje skozi nove načine komunikacije med umetnikom in njegovim delom ter javnostjo pridobila na svojo stran relativno široko publiko. Televizijski oglas za njihovo samostojno razstavo ali intervencija med polčasom nogometne tekme med Sarajevom in Dinamom pred tridesettisočglavo množico sta bila prijema, s katerima so umetniki izstopili iz spon umetniških konvencij, bolj kot za provokacijo je pri tovrstnih dejanjih šlo za preizpraševanje smisla umetniškega delovanja v hermetično zaprtem samozadostnem umetniškem sistemu. Zvono so postali in ostali ena ključnih jugoslovanskih umetniških skupin osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Razstavo spremlja katalog NARCIS KANTARDŽIĆ, ki bo izšel v januarju 2015.
 

Razstavo in katalog je podprla:
 

                     

 

Zahvala: Robin Bolić, Saša Bukvić, Jure Cvitan, Tomaž Črnej, Niđejm Djukić, Vili Einspieler, Marjan Furlan, Anton Jošt, Izidor Krivec, Kristina Ljevak, Andrej Pavlič, Iztok Pikl, Rade Spasovski, Nevenka Šivavec, Katica Trajkovska Abjanić, Manja Vadla, Stanislav Veniger, Marko Založnik, Jožef Žgank

Umjetnička galerija Bosne i Hercegovine, Galerija Škuc, Ljubljana, SCCA – Ljubljana

 

Sestanki na prostem
Družbena ekologija v umetniških akcijah

Skupinska dokumentacijska razstava

Foto: Nik Jarh

Lenka Đorojević, Neža Jurman, Matej Stupica, Nika Autor, Miha Ciglar, Tina Valentan, Jana Putrle Srdić, Zoran Srdić Janežič, Nika Arhar, Pia Brezavšček, Katja Čičigoj, Saška Rakef, Jasmina Založnik, Andreja Džakušič, Simon Macuh, Iva Tratnik (SIVA)

Kustosinja razstave: Ida Hiršenfelder

10. 11. – 7. 12. 2014

Sestanek je srečanje določene skupine ljudi, navadno večje, na katerem se o čem razpravlja, dogovarja, sklepa. Termin prosto pa je v kontekstu razstave odprt in večpomenski. Lahko pomeni zelo nasprotujoče si pojme, kot je na primer odprti javni prostor oziroma zunanjščina ali delovanje izven zaprtih galerijskih kontekstov. Lahko označuje prosti trg dela, svobodno tržno gospodarstvo, ki je gonilni stroj za prekarno in fleksibilno delo ter negotova delovna razmerja. Prosto lahko razumemo tudi v kontekstu produkcijskih metod, ki spodbuja medsebojno sodelovanje, deljenje skupnega avtorstva, prosto programje ali odprto licenciranje.

Izbor dokumentov iz javnih akcij, performansov in performativnih predavanj mlajše generacije avtoric, avtorjev in avtorskih skupin predstavlja umetniška sodelovanja in odprte kolektivne procese, ki iščejo polje svobode znotraj vnaprej določenih družbenih pozicij. Njihov artivizem se ne ukvarja z velikimi zgodbami, temveč z neposredno bivanjsko izkušnjo. Iskrive akcije pa tvorijo okolje za avtonomno ustvarjanje in proizvajanje pogojev za neprestano spreminjanje estetskih odločitev v dinamiki medsebojnih odnosov. Eden od namenov razstave je preveriti raznolikost skupinskih avtorskih pristopov, ki so bodisi teoretski ter napolnjeni z inteligentnim humorjem in parodijo, bodisi spodbujajo aktivno participacijo galerijske publike, nagovarjajo mimoidočo publiko v javnem prostoru ali pa se v javnosti pojavljajo kot nerazumljiv moteči element.

Nedavna druženja umetnic in umetnikov v skupine z ozirom na zgodovino umetniških sodelovanj ponovno izražajo željo po solidarnosti, dopolnjevanju znanj, množenju moči in mobilizaciji delovanja, ki hodi po robu med neodvisno kulturo in konvencijami ter se kritično formira proti družbenemu sistemu. Razstava je dokumentacijskega značaja, kajti temelji na časovno vezani umetnosti, ki lahko obstaja samo v živo ali preko dokumentacije. Namen razstave je zabeležiti akcije z vsemi razpoložljivimi dokumenti (video, fotografija, besedilje), da bi zabeležili mesto in pomen, ki so ga imele časovno vezane akcije za razumevanje sodobnih delovnih pogojev in razmerij. 

INTELEKTUALNE KURBE (2012)

Skupinski projekt v javnem prostoru je bil prvič uprizorjen v predelanih pohorskih gondolah, kjer so delovale “intelektualne kurbe” različnih profesionalnih profilov — mlade intelektualke, ki so strankam nudile svoje znanje v obliki pogovora, nasveta, debate denimo o literaturi, umetnosti, antropologiji, filozofiji, življenju; za ustrezno plačilo. Eden od prvotnih namenov ulične akcije je bil opozoriti na podcenjeno in vse pogosteje negativno vrednoteno intelektualno delo.

Avtorja akcije v javnem prostoru: Jana Putrle Srdić in Zoran Srdić Janežič, 2012
Sodelujoči intelektualki na razstavi Sestanki na prostem: Petja Grafenauer in Slađana Mitrović
Sodelujoče intelektualke v Mariboru, 2012: Jana Putrle Srdić,Aleksandra Saška Gruden, Tanja Petrič, Gregor Lozar, Urška P. Černe, Petra Kolmančič, Miša Gams
Foto dokumentacija: Andrej Cvetnič (z dovoljenjem MKC Maribor)
Video dokumentacija: Urban Zorko in Marko Murč (13:52 min)
Publikacija: Petra Kolmančič, Jana Putrle Srdić in Zoran Srdić Janežič: Intelektualne kurbe, Zavod Gulag, 2013

 

BOXING MATCH (2012)

Umetniška skupina je povsem predrugačila prostor Galerije Kresija, da vzpostavila perspektivični prostor. Vanj so vmestili številne citate, ki so jih izbrali iz več kot sto manifestov različnih umetniških skupin, posameznikov in posameznic, kakor tudi članov in članic različnih avantgardnih gibanj v preteklem stoletju. Na manifestativen način so se z instalacijo spraševali o vlogi umetniške produkcije v kulturi, ki po eni strani iz umetnic in umetnikov naredi kultne genije, po drugi strani pa jih naredi za izvrševalce javnih pričakovanj. Avtorska skupina je publiko izzvala, da zastopi v ambivalentni odnos do umetnikov, ki sebe postavijo v prostor kot kentavre ali mitoloških bitij, hkrati pa so kot boksarska vreča izpostavljeni javnim udarcem ali pričakovanjem. Boxing Match prikazuje konfliktno situacijo v odnosu med umetnicami in umetniki, publiko in galerijskim sistemom, ki jih pospravi v belo galerijsko kocko. Poleg fotografske in video dokumentacije iz participatorne akcije in instalacije je na ogled tudi posnetek z nadzorno kamero.

Avtorji participatorne akcije in instalacije: Lenka Đorojević, Neža Jurman in Matej Stupica Foto dokumentacija: Jasna Jernejšek
Video: Kaja Brezočnik (7:04 min)

 

FIKTIVNE SITUACIJE II (2009)

“Fiktivne situacije” je performativno delo za tri akterje, pri katerem sami hkrati konstituirajo instrument na katerega igrajo. Konstelacija njihovih teles na odru definira stanje tega inštrumenta oziroma njegov zvočni in vizualni output. Fiktivne situacije so predvsem prostor ekperimenta, ki se je napajalo, vzpostavljalo in definiralo skozi vprašanja povezana s financiranjem umetnosti, odnosm umetnosti in kulturnih institucij in odnosom umetnika do slednjega. Performans raziskuje financiranje kulture in umetnosti s strani različnih evropskih fundacij in organizacij, usmerjeno v podpiranje projektov, ki se umeščajo v idelogijo in tendence politike Evropske unije. Tako umetniki in kulturni izvajalci, spreminjajo svoje ideje in nazore v tiste, ki so v skladu z razpisi kulturne politike Evropske unije, zato da kot umetniki / avtorji sploh lahko delujejo.

Nika Autor, Miha Ciglar in Tina Valentan: Fiktivne situalcije, intermedijski avdio-video-plesni performans, 2009, video dokumentacija Kiberpipa, 2:00 min, 2010 in video dokumentacija 14. Bienale mladih umetnikov Evrope in Sredozemlja, Skopje, (13:12 min) 2009, foto dokumentacija Kiberpipa, 22. marec 2010

 

KOREOGRAFIRANJE IZRAČUNOV (2012)

Ko prekerizacija posrka še zadnjo kapljo veselja do dela, se entuziastične kritičarke in gledališke ustvarjalke prelevijo v delavke. Razpravljajo o predstavah, sestankovanju z uredniki, delajo doma, ob pisanju tekstov jejo, seštevajo budgete celo kadar spijo.” Predavateljski performans je nasičen s teoretskimi teksti o produkcijskih pogojih in vlogi dela v družbi ter stanju posameznice, ki jo ta družba izčrpuje. Umetnice se z dobro mero humorja in absurda podajo v polje raziskovanje lastnih pogojev dela in s tem razprejo širši problem prekarnega in intelektualnega dela, pri katerem ni jasno določenega vrednotenja opravljenega dela. Na razstavi so na ogled naslednji fragmenti iz predstave:

-  Zvočni posnetek, v katerem avtorice nanizajo svoje obveznosti, ki postanejo izraz živčne prezasičenosti z delom, informacijami in “multi-taskanjem” nenazadje zasebnim življenjem ali higieno
-  13 črnobelih fotografij avtorja Saša Huzjaka in dve fotografiji Sučana Stona  

-  Video napoved z opisom delavnega postopka
-  Na steni odlomek iz kritik o predstavi, ki so si jih avtorice kot profesionalne recenzentke napisale same.
- Anketa o tem kdo je umetnik ali umetnica, kdaj vstaja, koliko spije… ()

- Dva video izseka iz delovnega procesa ob koreografiranju Koreografiranja izračunov
- Priročnik: Kako postati kulturni delavec ali delavka v 86 korakih

Avtorice predavataljskega performansa Nika Arhar, Pia Brezavšček, Katja Čičigoj, Saška Rakef in Jasmina Založnik
Foto dokumentacija: Saša Huzjak, Sunčan Stone
Video montaža: Dunja Danial

 

OBLEKA … ČLOVEKA

S samostojnim razstavnim projektom obleka … človeka, ki je bil leta 2010 razstavljen v Likovnem salonu Celje, na isti lokaciji kot tudi tokrat, je skupina dveh umetnic in umetnika raziskovala, v kolikšni meri obleka določa človekovo vlogo v družbi ali koliko se s spremembo zunanje podobe spremeni odnos drugih. Na razstavi so predstavljena tri video dela, ki prikazujejo javne akcije v urbanih ne-prostorih, ki so najbolj nasičeni s potrošniško mentaliteto, kot je na primer nakupovalno središče ali restavracija s hitro in nekvalitetno prehrano. Hkrati preverjajo tudi do kolikšne mere se človek kot kulturno bitje lahko razbremeni v naprej določenih funkcij in vlog. Na svoji koži preizkusijo goloto in odevanje v živalske kože. Poleg predstavljenih del, je ob projektu nastala tudi obsežna dokumentacija številnih javnih intervencij, ki jih je skupina izvedla v Celju med pripravami na njihovo samostojno razstavo.

Avtorji projekta Andreja Džakušič, Simon Macuh, Iva Tratnik (SIVA)
Dela na razstavi: McButo (30:39); motnja oblačenja: krzno (7:10); brez obleke (3:44), trije video performansi v javnem prostoru, 2010 in foto dokumentacija

::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

Več o razstavi na strani: http://sestankinaprostem.wordpress.com/


 

Foto: Nik Jarh

Produkcija: Zavod CELEIA – Center sodobnih umetnosti Celje
Koprodukcija: Zavod za sodobno umetnost, SCCA-Ljubljana
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Celje

 

HELEN STRATFORD
Tržne meditacije

18. 9. – 26. 10. 2014

Helen Stratford (Anglija) je interdisciplinarna umetnica, ki deluje na področjih arhitekture, performansa in pisanja. Po izobrazbi je arhitektka, ki v umetniškem delovanju raziskuje vpliv arhitekture na vsakdanje življenje. Predvsem jo zanima, kako to področje oblikuje načine bivanja, določa vedenje in gibanje ljudi v prostoru, ustvarja vsakodnevne ritme življenja in socialne mreže. Ta interes združuje z iskanjem izraznih možnosti, ki presegajo tradicionalne konvencije arhitekturne prakse. Večina njenih projektov se udejanji kot site-specific dela, intervencije in akcije v prostoru, spekulativna besedila, diskurzivne platforme in video dela.
V letu 2013 je bila na rezidenčnem bivanju v Celju, v tem času je zasnovala nov projekt, ki bo prvič predstavljen v Likovnem salonu.

Izhodišče projekta predstavlja Mestna tržnica Celje. Umetnico je zanimalo, kako prenovljena tržnica deluje v prostoru in kako vpliva na njene uporabnike. Še posebej se je osredotočila na razmislek o možnostih alternativne rabe tržnice. Na tržnici je izvedla akcije z dijaki Gimnazije Celje – Center, intervencijo v prostoru, se pogovarjala s prodajalci in naključnimi obiskovalci in posnela obsežen intervju z arhitekturnim birojem, ki je odgovoren za prenovo tržnice. Dijaki gimnazije Celje – Center so izvajali kolektivne akcije, s katerimi so realizirali svoje zamisli o drugačni rabi tržnice. Na mizah so igrali namizni tenis, meditirali, se igrali skrivalnice in podobno. Konkretni predlogi, fotografski in video posnetki akcij so na ogled na razstavi. Umetnica je v tržnico intervenirala s transformacijo ene od prodajnih miz. Pripravila je slaščice v obliki arhitekturnih gradenj, ki jih načrtuje mesto, in jih ponujala obiskovalcem. Sladkih prigrizkov bomo gledalci ponovno deležni na razstavi. Zbrane idejne predloge, ki bi izboljšali delovni prostor prodajalcev, je umetnica prevedla v arhitekturni maniri izrisane risbe. Celotno postavitev spremlja v prostor postavljena miza, ki ima poleg reprezentacijske tudi socialno vlogo, saj je točka srečevanj različnih pogledov in mnenj na izpostavljeno problematiko.


Projekt skuša opozoriti na pomanjkanje dialoga med poljem arhitekture in njenimi uporabniki.  Vloga le teh bi morala zavzeti temeljni del urbanističnega načrtovanja. Projekt tako izpostavlja ključni, a nevidni element vidnega objekta: odnose, ki se formirajo, pogojujejo in sobivajo v neposredni navezavi s prostorom. Umetnica poudarja, da je arhitektura strukturna tvorba, ki odnose omogoča in kako pomembno je, da ustvarja pozitivno socialno mrežo srečevanj in povezovanj.

Fotografija: Nik Jarh

 

TOMAŽ MILAČ
Digging through the men sky


 21. 6. – 24. 8. 2014

 

Celjski umetnik Tomaž Milač se ukvarja predvsem s slikarstvom, v nekaterih projektih uporablja medij instalacije. Za njegovo zgodnjo slikarsko prakso je značilna uporaba kolaža (Bang Bang, Bang, 2002). V kasnejših delih se usmeri v slikanje urbanih prostorov, ki so v procesu destrukcije (Urban Illusions, 2007 – 2009) ali se, že popolnoma uničeni in zapuščeni, nahajajo v post apokaliptičnem stanju (Post Destruction, 2007 - 2008). Ta slikarska platna so večjih dimenzij, zapolnjena so z ekspresivnimi gestami in pretežno hladnimi barvami, kompozicijsko so dinamična in motivno nenavadna. Na njih se pojavljalo elementi, ki praviloma ne sodijo skupaj, kot sta na primer podobi slona ali samuraja v urbanem mestu. Dela lahko razumemo tudi kot slikarjev pogled v možno prihodnost, kjer lepoto narave in tehnološko dovršenost urbanih okolij nadomeščajo iz živalskih vrtov osvobojene živali, tehnološki odpadki, nenavadna fantomska bitja in uničena pokrajina. Dela zaznamuje vpliv poročanja medijev iz različnih kriznih središč po svetu na dojemanje posameznika, ki je od kriz hkrati oddaljen in z njimi nenehno povezan preko posredovanih podob. Vseprisotna bližina nasilja v vsakodnevnem življenju napeljuje umetnika k razmišljanju o odnosu posameznika do oddaljenega drugega in o nemoči, ki se ob tem pojavlja. Nemoč neposrednega angažmaja Milač prevaja v slike.
 

V kasnejših delih ekspresivnost izraza nadomesti natančno obdelana slikarska površina, na kateri se pojavljajo precizni vzorci, tapiserija, svetlejša barvna paleta in drugačna motivika. Prevladuje figuralika s poudarkom na upodabljanju prijateljev (Baba Blaž, 2009), imaginarnih figur (Resistance, 2013), živali (Pink Flamingo Story, 2011) in lastne podobe (Stage 2, 2012-2013). Obračanje k bolj intimnim temam še vedno zaznamuje prepletanje z vsebinami, ki obkrožajo umetnika. Nanaša se na podobe iz zgodovine filma in literature, v zadnjem času v slike pogosto vključuje slovenske ljudske elemente.
 

Posebej za  Likovni salon je Milač pripravil novo instalacijo, v kateri skozi lastno poetiko ponovno obravnava nasilje. Tokrat ga zanima, v kakšni obliki se nasilje pojavlja v polju čutnega. Instalacija je  sestavljena iz serije slik, objektov v prostoru in tapete in je premišljeno zasnovana ambientalna celota. Osrednji element postavitve je nova slikarska serija, na kateri je upodobljen klasični slikarski motiv, ženski akt. Ženske figure so deloma prikrite z elementi različnih ptičjih vrst. Vsaka posebej predstavlja hibridno telo, ki simbolizira večno iskanje svobode in hkrati ujetost znotraj utopičnega iskanja prostora ideala. Slike spremljajo v prostor postavljene vitrine, v katerih se nahajajo nagačene ujede. Gre za subjektivni pogled slikarja na vprašanje seksualnosti  kot načina osvoboditve. Vprašanje se metaforično povezuje s smrtjo. Delo izpostavlja razumevanje moškega pogleda na žensko telo, ki je na eni strani označeno kot subjekt osvoboditve, na drugi strani pa je ravno moški pogled vir različnih nasilnih procesov, ki se izražajo predvsem kot vplivi na telesno in čutno doživljanje ženske identitete.


Tomaž Milač je svoje delo predstavil na samostojnih ( Infatilni oder, Galerija Plevnik-Kronkowska, Celje, 2011; V očesu opazovalca, Galerija erotike Račka, 2011 …) in skupinskih razstavah (AQ galerija, Celje, 2013;Creative Cities Collection Fine Arts Exhibition, Barbican center, London …).

 

 

 

DRUŠTVO LIKOVNIH UMETNIKOV CELJE

15. Vstop prost / Admission free 2014

MARS / EMAHS

11. 6. - 14. 6. 2014

Včasih se počutimo, kot da bi bili z Marsa. Nerazumevanje, jezikovne prepreke, začasno ali za zmeraj nepremostljive blokade, ki jih ne razumemo nas velikokrat zaklenejo v pandorino škatlo frustracij. Če se tem frustracijam pridruži še negotovost, nas je enostavno sram. Sram, da smo neuspešni, sram, da nimamo idealne telesne teže, sram, ker smo stari, sram, ko se naš pes pokaka na nepravem kraju, sram tega ali onega. Letošnji festival Vstop prost želi odškrniti to pandorino škatlo sramu in predsodkov. Vsaj malo. Naj bo sram še druge.

Sometimes we feel like we have fallen from the planet Mars. Miss-understandings, language obstacles, temporary or permanent blockades that we cannot understand can often lock us inside the Pandora's box of frustrations. If this frustrations are followed by the uncertainty, we simple get ashame. We feel the shame, if we are not successful, ashame that our body weight isn't ideal, ashame for being old, when our dog poohs on the inappropriate place, ashame of this and that. This year festival Admission free is trying to slightly open the doors on Pandora's box of shame and prejudices. At least a little bit. Let others fell some shame too.

PROGRAM / PROGRAMME

Ponedeljek / Monday, 9. 6. 2014

11:00 tiskovna konferenca / press conference, Likovni salon

Manja Vadla: Pasje igrišče / Doggy playground, poseg v javni prostor / intervention in the public space, ves čas festivala / all the time of festival

Sreda / Wednesday, 11. 6. 2014

17:00 Adolf Mljač: Sramota XXI. Stoletja / Disgrace of the 21st Century, Železniška postaja Celje / Celje railway station

18:00 Estela Žutič in Gilles Duvivier: Granata v godalnem orkestru / Grenade in the string orchestra, performas, instalacija / performance, installation, Trg celjskih knezov / The Counts of Celje square

19:00 Bori ŽZupančič: Sram / Shame, postavitev / installation, Likovni salon

20:00 Kvantni R'N R  orkester / Quantum R'N R Orchestra (Borut Holland, Mihaela Žveglič, (Jana Šteflíčková), Simon Macuh), instrumentalni koncert / instrumental concerto, Likovni salon

Četrtek / Thursday, 12. 6. 2014

psihične poglobitvene vaje / mental immersion exercices, Likovni salon, ves dan / all day

19.00

SCCA – LJUBLJANA, Postaja DIVA & Slovenski gledališki inštitut / DIVA Station and National Theatre Museum/Institute: Tekma s časom. Performans in video v vzvratnem ogledalu / Race with Time. Performance in a Rear-view Mirror,

pogovor / panel discussion  Modeli arhiviranja, izkušnje, povezovanje in politična volja /  Archiving models, experience, networking and political will, Slovenski gledališki inštitut / National Theatre Museum/Institute , Mestni trg 17, Ljubljana

sodelovanje festivala Vstop prost na pogovoru / Admission free festival will participate at talk
 

Petek / Friday, 13. 6. 2014

12:00 Simon Macuh: Boksarski dvoboj pri Splavarju / Boxing match at the Rafter, performans / performance, Splavarski most / Rafting bridge

15:00 Saška Gruden: „če povem bom umrla“ / „If I tell, I die“, performans, na zvezdi / on the Star

16:00 Iva Tratnik: Lipica in Bled / Lipica and Bled, postavitev / installation, Likovni salon

17:00 Andreja Džakušič, Saška Gruden, Petra Kapš, Simon Macuh, Franc Purg, Saška Rakef, Zoran Srdić Janežič, Jasmina Založnik: 13. javna branja / 13. public readings, enourni performans / one hour performance, Celje, Ljubljana, London, New York

20:00 Boris Oblišar in Črt Valenčak: DIGILESPI, koncert / concert, krčma TamKoUčiri / pub  TamKoUčiri

21:00 Saška Gruden: „če povem bom umrla“ / „If I tell, I die“, video projekcija / video projection, Slomškov trg / Slomšek square

Sobota / Saturday, 14. 6. 2014

10:00 Jure Cvitan: Daj, dam, dam / You give, I give, give, performans / performance, mestno središče / city centre

11:00 Željko Opačak: Črno in rdeče / Black and red, performans / performance, mestni park / city parc

12:00 Andreja Džakušič: Introspekcija / Introspection, enourni performans / one hour performance, sramotilni steber na Glavnem trgu / shameful column on the Main square

13:00 Kar smo si zakuhali, bomo tudi pojedli / What we have cooked, we shall eat, skupnostna južina / collective dinning, Likovni salon

podogodek festivala / festival after event:

Ponedeljek, 23. 6. 2014

Franc Purg

 

POLITIKE  ZNOTRAJ
Fokus Grupa, IC – 98, IRWIN, Borut Peterlin, Nives Sertić, Jonas Staal, Hito Steyerl

Kustosinja razstave: Irena Borić


Borut Peterlin, Flower Power, fotografska serija, 2008-2013

 

Center sodobnih umetnosti Celje, 17. 4. - 8. 6. 2014
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

 

»S tem programom ste, kot z vsemi programi, prejeli urejene podobe in pomene. Upam, da boste razmislili o tem, kar sem uredil, vendar bodite skeptični.«

John Berger, Načini gledanja

 

Ko je John Berger leta 1972 ustvaril televizijsko serijo Načini gledanja (Ways of Seeing), je skozi  popularni medij vpeljal nov niz idej o ideoloških okvirih in pomenih zgodovinsko priznanih umetniških del. Izpostavil je možnost manipulacije z načini gledanja in interpretiranja umetnosti ter vprašanja o njeni vrednosti, o komercialnih podobah ininstitucionalizirani mizoginiji. Takšen način razmišljanja je nasprotoval splošnemu razumevanju zgodovine umetnosti, ki je umetnost interpretirala zgolj skozi kategorije sloga, forme in zvrsti. Skozi izpostavljanje učinkov in posledic reprezentacije je Berger prepoznal, da je politično vedno že vpisano v polje umetnosti in prav zaradi tega je njegov doprinos k umetnosti pomemben še danes.
Na podlagi Bergerjevega razmišljanja o politiki reprezentacije razstava Politike znotraj izpostavlja dve glavni domnevi. Prva obravnava kontekst umetniških praks, ki so bodisi ustvarjene na novo bodisi so jih že kdaj definirali različni politični, ekonomski ali družbeni dejavniki. Druga predpostavka obravnava razstavno politiko skozi procese nastajanja razstav in mediacije njenih pomenov. Kljub dvoumnosti, ki dovoljuje medsebojno pogojevanje različnih obravnav, sta konstrukcija in produkcija pomena pogojeni s specifičnim, pogosto ideološkim kontekstom.
Razstava Politike znotraj, s postavljanjem vprašanj o učinkih in posledicah reprezentacije, njenem izvoru, vsebini, namernih in skritih pomenih, ter o specifični rabi vizualnega jezika in sporočila, ne išče odgovora le o pomenu umetniškega dela, ampak tudi o njegovi ideološki konstrukciji. Na podlagi Bergerjevega razumevanja konteksta: »Vse okoli podobe je del njenega pomena, vse potrjuje in utrjuje njen pomen.«, so predstavljene različne pozicije umetnikov do ideologije podobe in do njene reprezentacijske vloge ter strategije za njeno dekonstrukcijo (subverzijo).

Poglavitno vprašanje, ki ga obravnava razstava, je, kaj je politično znotraj umetnosti oziroma koliko so danes politični načini videnja. Ko so bili Načini gledanja predvajani na BBC-ju, je Berger uporabil najbolj popularen medij televizije, da je izrazil kritiko do medijske manipulacije s podobami. Kateri sodobni mediji danes izpostavljajo politične nujnosti?

POKAZATI

Fotografska serija Flower Power(2008–2013) Boruta Peterlina pokaže, da pomen ni zgolj podan, ampak je lahko tudi subverziven, dekonstruiran in ponovno ustvarjen. Peterlin je leta delal kot fotoreporter in v svoj objektiv ujel različna politična srečanja, pri katerih sta bili scenografija in dramaturgija vnaprej načrtovani. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo najti pravi kot in pravo svetlobo in podoba je bila pripravljena za objavo. Politiki, torej glavni igralci, uporabljajo točno določen kodeks sloga, govora, tona glasu, rokovanja in, če je potrebno, tudi smehljaja. Poleg tega tudi scenografija teh dogodkov proizvaja vizualne kode, saj je njen dizajn ustvarjen za podobo, ki bo zaokrožila po medijih. Na Peterlinovih fotografijah ni sicer nič nenavadnega, razen cvetličnih aranžmajev, ki prispevajo nekaj barve v prizorišče temnih oblek. Čeprav sta pomen in namen fotografij predhodno načrtovana, Peterlin politikom odvzame pravico do moči, saj le-to prenese na dekorativne cvetlične aranžmaje. Rože postanejo glavne protagonistke scene, politiki pa pasivno navzoči. S tem je njihova politična pomembnost povsem irelevantna. Politiki postanejo prazni označevalci, saj njihovo domnevno moč, ki jo sicer predstavljajo, prevzamejo cvetlični aranžmaji.

Z razliko od Peterlinove serije fotografij Flower Power, kjer politiki izgubijo svoj pomen, v delu Art, Property of Politics Jonasa Staala politiki delujejo kot mediatorji, ki javnosti sporočajo pomen umetnosti. Delo je bilo prvič predstavljeno v obliki klasične razstave na razstavi z naslovom People United Will Never Be Defeated v rotterdamski galeriji Tent, v času volitev v Mestni svet Rotterdama leta 2010. Morda razstava Art, Property of Politics ne bi bila prav nič nenavadna, če ne bi bili lastniki umetniških del politične stranke, ki so kandidirale na volitvah. Staal je politike povprašal o pomenu razstavljenih del in o razmerju med umetnostjo in politiko. Vsi vprašani so bili enotnega mnenja, da bi morala biti umetnost svobodna, politika pa bi morala to svobodo omogočati. A vendar nihče od njih ni podvomil o svoji lastni poziciji pri razumevanju vloge umetnosti v družbi. Tako kot umetniška dela iz strankarskih »zbirk«, so tudi mnenja politikov o razmerju med umetnostjo in politiko odražala ideološko pozicijo političnih strank. Izvirni kontekst umetniških del te razstave so bili prostori strank v Mestni hiši v Rotterdamu. Ko so bila dela prestavljena iz političnega konteksta  v kontekst umetniške galerije, se je spremenil njihov pomen. Znotraj prostorov strank, torej v političnem kontekstu, so ta dela delovala kot umetnost, premeščena v umetniški kontekst, pa so dobila reprezentacijsko vlogo posameznih ideologij.

Kaj se zgodi takrat, ko podoba z jasnim ideološkim namenom izgubi svoj pomen? V delu Kapital 1986-2013 kolektiv IRWIN apropriira podobe iz socialistično-realističnega, nacističnega in ljudskega konteksta na zelo natančen, ponavljajoč in programski način. Te vizualije so izbrane zaradi njihove propagandne vloge in implikacij, ki so jih imele v specifičnih zgodovinskih okoliščinah. Simboli, ki prihajajo iz kontekstov, prežetih z ideološkimi konotacijami, kasneje pa sestavljeni v enotno kompozicijo, so prikrajšani izvirne vsebine, čeprav je bila le-ta prvotni razlog za njihov izbor. Sestavljeni kot ikone uokvirjajo znan arhiv podob, ki hkrati deluje kot reprezentacijski kontekst. Kot je napisal Igor Zabel: "Vzpostavitev koncepta ikone pomeni torej refleksijo lastne slikarske prakse in poti, njeno redefinicijo in vzpostavitev okvira, ki na novo določa njeno polje." [1] V tem primeru je območje ikone poudarjeno s spremljajočimi trofejami živali, saj so bile slednje pogosto predmeti s simbolno vrednostjo, nameščeni v vladnih poslopjih. Takšno pozicioniranje da ikonam nedvomno legitimnost navzočnosti svetega.

Na novo ustanovljena ideologija države potrebuje zgodovinsko legitimnost, ki pogosto pomeni proces ustvarjanja novih arhivov dogodkov. S skrbnim izborom se lahko obstoječe materiale preuredi le z zastiranjem ali osvetljevanjem dogodkov iz preteklosti. Tak vzorec družbenega obnašanja je bil v praksi na Hrvaškem, zato je umetniški tandem Fokus Grupa zaobjel arhiv dogodkov in ponudil različne načine razumevanja uporabljenega gradiva. V študiji primera hrvaškega nacionalizma iz 90. let prejšnjega stoletja umetnika povežeta jezik nacionalizma z diskurzom o naravi in seksualnosti. Izhodiščna točka njunega dela z naslovom P.H.S.H.N. (2014) je Oltar domovine – skulptura, ki jo je naredil hrvaški kipar Kuzma Kovačić leta 1994 v srednjeveški trdnjavi Medvedgrad nad Zagrebom.

Omenjeni kipar je v svojem delu želel izraziti romantizem in blodnje o veličastnosti, zato je uporabil ikonografijo, ki časti srednji vek, ter se skliceval na rimski Altare de la Patria (Spomenik Viktorja Emanuela II.) iz 19. stoletja. Kovačićev spomenik se sprva zdi minimalističen, saj je zasnovan kot skupek kock iz različnih vrst kamna, vendar je njegova končna oblika hrvaški grb, ki je popisan z zgodovinskimi ikonografskimi elementi. Umetnika Fokus Grupe sta  preoblikovala spomenik v kocke enakih dimenzij, ki so namesto iz kamna narejene iz vezanih plošč. S tem se je njegova namembnost povsem spremenila – nastalo je pohištvo, ki odpira ideološki dispozitiv podobe hrvaškega nacionalizma. Na tak način na novo ustvarjeno delo v sebi ne hrani le določenih dogodkov, ampak jih hkrati tudi proizvaja. V kupe in depoje organizirano pohištvo ne pokaže vsega gradiva iz arhiva, saj so predstavljeni le fragmenti zgodovine, ki ne morejo biti razumljeni naenkrat. Ta nedokončani niz misli deluje kot surov material pomena.

Medtem ko skupina Fokus Grupa uporablja dokumentarno gradivo, IC-98 za svoje izhodišče uporabi mit, na katerem gradi izmišljeno pripoved. Delo Abendland: The Place That Was Promised (2013) sopostavlja mitološko preteklost in fiktivno prihodnost. Pri razmisleku o preteklosti se IC-98 sklicuje na mit o vrtu Hesperid, ki se je nahajal blizu sončnega zahoda, torej nekje na Zahodu. Tam naj bi bivale večerne nimfe. Medtem ko mit prikazuje ta kraj kot prečudovit in ploden vrt, si ga IC-98 v njuni ideji možne prihodnosti predstavljata kot zelo staro, ukrivljeno drevo, ki bolj onesnažuje kot pa neguje okolje okoli sebe. V njunem umetniškem delu so sanje o Zahodu kot o prostoru blaginje soočene s temno prihodnostjo. Razpadajoč in še komaj živ ekosistem se nahaja ob starem odlagališču nuklearnega goriva. Gnil in pozabljen kraj, kot ga prikazujeta umetnika, predlaga idejo, v kateri ima zahodna Evropa prihodnost parazita, ki počiva na nečem, čemur bi težko rekli ostanki propadle ekonomije.

SKRITI

Hito Steyerl v svojem delu HOW NOT TO BE SEEN: A Fucking Didactic Educational .MOV (2013) navaja jasen niz napotkov o tem, kako biti neviden v dobi poplave podob. Del tega videa je nastal na zračni kalibracijski tarči v ZDA, iz zraka so bili posneti dvodimenzionalni optični objekti na kopnem. Omenjene kalibracijske tarče delujejo kot tabele z optotipi, ki jih uporabljajo zdravniki za test vida. Najmanjša skupina črtic, ki jih še vidimo razločno, narekuje mejo resolucije za uporabljen optični inštrument.[3] Delo Hito Steyerl nam prikliče v spomin Monty Pyhtonov skeč How Not To Be Seen,[4] v katerem skuša pripovedovalec razložiti pomembnost zmožnosti nevidnosti, saj tisti, ki so vidni, končajo ustreljeni. V Steyerlinem delu niso nevidni le piksli celotne slike, v mislih ima tudi piksle tiste slike, ki prikazuje ljudi. V svojem delu izpostavi vprašanje o današnjih nevidnih ljudeh, oziroma o diskrepanci med ljudmi z močjo in tistimi, ki so politično izvzeti. Navodila za nevidnost se zdijo precej utopičen cilj v danem kontekstu, kljub vsemu pa premikajoča se slika dopušča različne vrste vidnosti. Ko je video pokazan v galerijskih prostorih, je predvajan v visoki resoluciji in vidnost je očitna, medtem ko preoblikovan v »slabo sliko«[5] z nizko resolucijo, kjer je vidnost slabša, video lahko potuje po digitalnih medijih.

Za razliko od digitalnih medijev, ki omogočajo reprodukcijo podob v nizki  resoluciji, prostori bele kocke sledijo modelu muzejev, ki je skrbno preračunljiv pri izbiri tega, kaj prikazati in kako. Če razmišljamo o razstavni politiki znotraj bele kocke, lahko pogosto sledimo točno določenim in predvidljivim modelom, ki načeloma ne vabijo k eksperimentiranju. Ampak videti je najbolj pomembno orodje za razumevaje razstavljenega dela. Nives Sertić se je lotila vprašanja gledanja preko iskanja odgovora v obliki koreografije. Lahko načini gledanja postanejo fizične poti (do) videnja? V svojem performansu Sve što vidim se kreće preko giba raziskuje galerijski prostor, čeprav so navodila o želenem premikanju vnaprej določena. Premikanje in pogled se med seboj prepletata v nizu narekovanih smeri, iz tega nastane igriva koreografija imaginarnih poti in geometrijskih oblik. Kasneje umetnica povabi gledalce, da ponovijo koreografijo tako, da sledijo navodilom na zvočnem posnetku. Na tak način gledalci postanejo tisti, ki so videni.

Irena Borić

 



[1] Zabel, Igor (2006) Irwinove ikone. V: IRWIN:RETROPRINCIP, (Ed.) Arns, Inke. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana. str. 77

[2] Optical calibration targets. BLDG BLOG. Dostopno na: http://bldgblog.blogspot.com/2013/02/optical-calibration-targets.html  (27. februar 2014).

[4] Steyerl, Hito (2009) In Defense of the Poor Image. V: e-flux journal #10http://www.e-flux.com/journal/in-defense-of-the-poor-image/  (20. februar 2014).

-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

ŽELJKO OPAČAK: Vrnitev v kraljestvo


Željko Opačak, Pojej košček mojega srca, 1999, performans v javnem prostoru


Pregledna razstava, 6.2. – 30.3.2014
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

Prva pregledna razstava Željka Opačaka (Banja Luka, 1962) predstavlja njegovo skoraj tridesetletno ustvarjalno pot. Zanjo sta značilna nezavezanost določenemu mediju ter prepletanje osebnega, družbenega in spiritualnega. Vsebuje širok razpon načinov izražanja od ustvarjanja umetniških predmetov, kjer je v ospredju formalni vidik, do performativnih praks, med njimi pred kratkim izvedenega predavanja Reformacija samote. V zgodnjem obdobju konec osemdesetih, po končanem študiju slikarstva v Beogradu, ko se je preselil v Slovenijo in kmalu postal eden najvidnejših celjskih umetnikov, in v začetku devetdesetih, je v njegovem ustvarjanju najmočneje prisotna slika. Ekspresivne, ploskovno oblikovane kompozicije intenzivnih, gostih in čutnih barvnih nanosov se sicer močno približujejo abstraktni gradnji, a imajo večinoma izhodišče v krajini in figuri. Slike so nekakšen intimni zapis umetnikovih opažanj, spominov in stanj, ki so jih gradila in oblikovala zlasti umetnikova stalna potovanja med Bosno in Slovenijo, občutja ob razpadu Jugoslavije, smrt očeta in zanimanje za ideje taoizma in zen budizma (seriji Spomini, 1998 in Ljubimca v japonskih vrtovih, 1991). V devetdesetih se usmeri v instalacije, ki so napolnjene s simboliko in vzdušjem mističnega kot odgovorom na nedojemljive vojne v nekdanji Jugoslaviji (Stroji za sanjanje, 1993; Hiša, 1995). Uporablja materiale, kot so les, železo, opeka, rabljeno motorno olje in v instalacije vključuje sveče in ogledala, ki so njihov najopaznejši in najmočnejši element. Skozi svoj simbolni jezik govorijo o duši, povezovanju pojavnega in nevidnega, tuzemskega in onstranskega. Naslednji pomemben sklop v njegovem ustvarjanju predstavljajo dela, ki jih zaznamuje kritičen pogled na mehanizme in naravo sodobne družbe. V njih Opačak uporabi postopek apropriacije, da bi na ta način komentiral komercializacijo življenja in umetnosti (Znana dela neznanega avtorja, 2001, instalacija s slikami in risbami, naslikanimi v maniri Clauda Lorraina) in družbeno manipulacijo, ki jo v sodobni družbi na ta ali oni način izvajajo zastopniki moči (v Znanih zgodbah, seriji printov s pasijonskimi motivi, umetnik uporabi znane slikarske mojstrovine in v podobe na mesto glavnih protagonistov umesti lastno podobo). Od konca devetdesetih let naprej, predvsem v povezavi z vsakoletnim festivalomVstop prost Društva likovnih umetnikov Celje, v njegovem ustvarjanju prevladajo performansi, intervencije in akcije v javnem prostoru ter kolektivno delovanje. Značilni za to obdobje so predvsem vključevanje publike in gostoljubje (v performansu Pojej košček mojega srca iz leta 1999 mimoidočim podarja višnjeve tortice v obliki srca) ter pozornost do notranjega sveta in duhovnih razsežnosti bivanja (Veni veni Sancte Spiritus, 2007), medtem ko kolektivna dela iz zadnjih let (Komemoracija, 2013; Pogled izgled, 2012) zaznamujeta usmerjenost v aktualna družbena dogajanja ter ostra kritika sistema in stanja v državi.

Z izborom 40 del iz umetnikovega opusa, ki so bolj kot kronološko sopostavljena vsebinsko v posamezne sklope, želi pričujoča pregledna razstava, postavljena v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu, izrisati glavne postaje Opačakovega ustvarjalnega mišljenja.  

Željko Opačak živi in ustvarja na Polzeli pri Celju, kot profesor poučuje na Gimnaziji Velenje. Leta 1986 je diplomiral in leta 1988 končal podiplomski študij slikarstva na Fakulteti likovnih umetnosti v Beogradu. Na slovensko likovno prizorišče je stopil leta 1989 s slikarsko razstavo v Likovnem salonu Celje, poleg sodelovanja na skupinskih razstavah in festivalih se je med drugim samostojno predstavil z razstavami v Galeriji suvremene umjetnosti v Mostarju (1990), Galeriji ZDSLU v Ljubljani (1993), Likovnem salonu Celje (1995 in 2001), Galeriji sodobne umetnosti Celje (1998), Muzeju savremene umjetnosti v Banja Luki (2006), Galeriji Velenje (2007).

Kustosinja razstave je Irena Čerčnik, besedila v katalogu, ki bo izšel v mesecu aprilu, bodo prispevale Alenka Domjan, Petra Kapš in Irena Čerčnik. Razstava spada v ciklus preglednih predstavitev, s katerim želi CSU podati prvo celovito informacijo o delovanju umetnikov, ki s svojim umetniškim opusom pomembno zaznamujejo celjsko regijo in širši slovenski likovni prostor. Doslej je CSU realiziral prve obsežnejše samostojne predstavitve Daliborja Borija Zupančiča, Lilijane Praprotnik Zupančič, Franca Purga, Andreje Džakušič, Boruta Hlupiča, v naslednjih štirih letih načrtujemo pregledne razstave Narcisa Kantardžića, Ervina Potočnika, Konrada Topolovca in Manje Vadla.

Realizacijo razstave in izid kataloga sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Celje.
 

                        

 

 

Sponzorja:                       

 

 

 

MOMU & NO ES
Life of our Progressive Thinkers



Likovni salon, 13. 12. 2013 - 19. 1. 2014

Center sodobnih umetnosti Celje vas vljudno vabi na odprtje razstave Life of our Progressive Thinkers v petek, 13. decembra ob 19. uri v  Likovni salon.
 

Španski umetnici Lucia Moreno Murillo (Momu) in Eva Noguera Escudero (No Es) od leta 2005 delujeta kot tandem Momu & No Es. Njuno umetniško prakso sestavljajo video in zvočna dela, instalacije in performansi, v katerih se prepletajo realni in fiktivni elementi. Ustvarjata imaginarne svetove ki sicer izhajajo iz resničnih dogodkov ali oseb, vendar umetnici le - te prevedeta v nove zgodbe. Pripovedovanje zgodb je temeljna značilnost umetniškega izražanja tandema Momu & No Es, njun proces dela spominja na metodologijo filmskega ustvarjanja. Pišeta scenarije, sestavljata scenografije in kostumografije, izdelujeta  rekvizite, pogostokrat vloge, ki jih zasnujeta odigrata sami. Skozi dela ironično relflektirata razširjenost popularne kulture ter vpliv svetovnega spleta na vsakdanje življenje. Elemente popa spajata z arhaičnimi oblikami verovanja, na način, da se v njunih delih pogostokrat pojavljajo totemi, čudežni objekti, kristali ali spekulativne teorije skupaj z popularno glasbo, videi iz You Tuba, aplikacijami iz spleta ali iz mobilnih telefonov.
V  zadnjem videu Fan Boy (2013) opazujemo mladeniča, oboževalca mehiškega pevca, pri  ustvarjanju magičnih glinenih figuric, s pomočjo katerih se vsakdo lahko preobrazi v medijsko zvezdo. Umetnici v videu Mohai (2012) nastopata kot dve čudaški subjektiviteti, duhovno izpraznjeni sredi urbanega mesta, ki si z namenom, da bi si priklicale srečo v svoji življenji v zastavljalnici kupita ogromen totem. V projektu Crandido (2011) razmišljata o prihodnosti tehnološkega razvoja, izumita človeku podobnega robota namenjenega sobivanju z ljudmi. Na Japonskem sta posneli video Tales of Wonder Site (2010), v katerem nastopata v vlogi priznanih pisateljic. Skozi intervju pojasnita  kako je nastal njun zadnji roman, v katerem glavnega lika odlikuje sposobnost videnja v prihodnost. Prihodnost napoveduje tudi globus v videu Who Locked Bert & Ernie (2010),  tokrat umetnici opazujemo v vlogi Berta in Ernia, znanih likov iz popularne ameriške oddaje Sesame Street.


Kakšna bo prihodnost razvoja človeštva se sprašujeta v novi instalaciji sestavljeni iz video projekcije, reklamnega videa in objekta v prostoru. Projekt bo v Likovnem salonu premierno predstavljen. Uvod v razstavo predstavlja promocijski video, ki gledalcu predstavi nevladno organizacijo Ceres. V video projekciji Life of our Progressive Thinkers nastopata dva lika, ki izhajata iz resničnih oseb. Američan Robert Haag je lovec na meteorite, umetnici sta ga spoznali v Arizoni in z njim na različnih lokacijah posneli več intervjujev. Španec Carlos Blanco je mlad genij, ki se je že pri sedmih letih navdušil nad egiptologijo, pri enajstih je že prevajal starodavne egipščanske  zapise. V videu sta prikazana kot figuri, kateri s svojim znanjem bistveno prispevata k razvoju biotehnologije in nanotehnologije, ki človeštvo povede do naslednje stopnje evolucijskega procesa. Časovno se video dogaja v prihodnosti, osnoven scenarij sestavlja voice over, ki na podlagi dogodkov iz preteklosti opisuje tok dogajanj, ki so vplivali na stanje v prihodnosti. Z izdelavo posebne maske, dele videa v katerih se pojavita Carlos in Robert, odigrata umetnici sami.
Momu & No Es svoje delo predstavljata na številnih razstavah po svetu. Izbor zadnjih razstav: Los Logrados, MAS, Museo de Arte Moderno y Contemporáneo de Santander y Cantábria, 2013 (samostojna razstava), Three Artists Walk in to a Bar, de Appel, Amsterdam, 2012, POP POLITICS: Activism at 33 Revolutions, CeCentro de Arte Dos de Mayo, Madrid, 2013, itd.

Razstavo Life of our Progressive Thinkers sta podprla:

                

 

 

KIPARSTVO DANES: Performativna telesa in okolja

Vadim Fiškin, tour en l'air, 2009, z dovoljenjem umetnika in Galerije Gregor Podnar, Berlin


Martin Bricelj Baraga, Vadim Fiškin, Tomaž Furlan, Maša Jazbec, Andrej Kamnik in Marko Pihlar, Theremidi Orchestra (Simon Bergoč, Tina Dolinšek, Luka Frelih, Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tilen Sepič, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Dušan Zidar), Luiza Margan in Miha Presker, Primož Pugelj, Tobias Putrih, Tao G. Vrhovec Sambolec, Borut Savski, Saša Spačal, Tanja Vujinović

Center sodobnih umetnosti Celje
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon


26.9. – 24.11.2013
 

[Click here for English]
 

Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave v četrtek, 26. septembra ob 19. uri v Galerijo sodobne umetnosti Celje in na performans THEREMIDI ORCHESTRA ob 20. uri.

19.00: Otvoritev razstave
20.00: Theremidi Orchestra, koncert
Theremidi Orchestra se pusti očarati nepredvidljivim eksperimentalnim zvokom iz različnih doma narejenih inštrumentov. Na srečanjih v Ljubljanskem digitalnem medijskem laboratoriju (Ljudmila) in delavnicah izdelujejo naprave ter raziskujejo atonalne zvoke s pomočjo naredi-sam pripomočkov, anten, prevodnega črnila, dežnikov, žičnatih račk, zračnih cevi ali starega železa.

Nastopili bodo: Simon Bergoč, Tina Dolinšek, Ida Hiršenfelder, Luka Frelih, Saša Spačal, Robertina Šebjanič.
-------------------------------------------------------------------------------------


Kustosi razstave: Tomaž Brejc, Irena Čerčnik, Jiri Kočica, Polona Tratnik

Z letošnjo razstavo in publikacijo, s katerima smo se usmerili zlasti v razsežnosti performativnega v polju kiparstva, zaključujemo večletni projekt Kiparstvo danes, študijo kiparske dejavnosti v prostoru Slovenije. Začela se je leta 2010, ko smo predstavili sodobno kiparstvo kot razširjeno polje, ki presega medijsko določenost in stopa v polje družbenega, znanstvenega, tehnološkega in interdisciplinarnega, se nadaljevala v letu 2011 z osredotočenjem na vprašanja figuralike in razmerja med kiparskim telesom in telesom gledalca ter v letu 2012 na prepletanje umetnosti z znanostjo. Četrta, letošnja izdaja Kiparstva danes, ki nosi naslov Performativna telesa in okolja, združuje dela, ki vsebujejo gibanje, živost, spremenljivost. Z elementi dinamičnega, nepričakovanega, interaktivnega in performativnega, s prehajanjem gledalčeve vloge od performerja v interaktivnih instalacijah k opazovalcu performativnih objektov in skulptur smo z glavnino del želeli obiskovalcu ponuditi izkušnjo kiparskih postavitev kot prostorov uprizarjanja, ki so zmožni v njem pustiti sled dogodka.

Na razstavi sodeluje 14 umetnikov, med njimi sta nova projekta, pripravljena posebej za to priložnost, prispevala Martin Bricelj Baraga in Tao G. Vrhovec Sambolec, Maša Jazbec je pripravila tretjo postavitev svojega interaktivnega projekta Aparat Monolit, v katerem je Monolit, postavljen v Galeriji sodobne umetnosti Celje preko bitnih polj povezala z Monolitom v cerkvi Sv. Nikolaja v Trbovljah. Za čas trajanja razstave je vzpostavila spletni portal Aparat Monolit. V Bricljevi instalaciji Devet, s katero se avtor nanaša na napeta in konfliktna politična stanja, performativni objekti nenadoma povečajo svoje telo in ustvarijo vzdušje prezence živega in ogrožujočega. V Sambolčevi instalacijiUntitled Time je gledalec performer in sprožitelj dogodka, ki se bo odvil v nedoločeni prihodnosti. Performativno vlogo ima v delu Koncert Theremidi Orchestra, ko lahko postane uporabnik naredi-sam instrumentov in ustvarjalec zvokov, ali v seriji Wear Tomaža Furlana, če tvega, da uporabi njegove naprave in »nevarne protetike« (Brejc). Performativne skulpture so poleg Bricljevih Fiškinovi baloni, ki v instalaciji tour en l'air plešejo na valćek Petra Iljiča Čajkovskega, takšne so dinamične in gibljive skulpture Boruta Savskega, ki delujejo kot »živi« organizmi, avtor jih imenuje Bitje, Drevo življenja ali Rože zla. Kolonija mravelj, ki sta jo Luiza Margan in Miha Presker naselila v instalacijo Formikacija, nenehno ustvarja spremenljive forme na projicirani podobi gradbišča. Živost, gibanje in spremenljivost so prisotni v odzivni instalaciji 7K: Nova oblika življenja Saše Spačal, tehnološki biosferi, naseljeni z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in skonstruiranimi nano-bitji, ali v odzivnih instalacijah Tanje Vujinović (Oskop) in Andreja Kamnika (Wind Code Image). V Oskopu je gibanje prisotno v spremenljivi zvočno-vizualni kompoziciji, vWind Code Image, kjer avtor raziskuje možnosti interaktivnih fasad, pa v spremembah na objektu in digitalni podobi. Vse tri instalacije reagirajo na prisotnost gledalca, ki s premiki sproži v delih dinamiko. V večini del ima tako gledalec osrednjo pozicijo in vlogo, realizirajo se šele z njegovo prisotnostjo. Reakcije del so včasih bolj in drugič manj očitne, zgodijo se tudi povsem nepričakovano, kot denimo v interaktivnem delu Aparat Monolit umetnice Maše Jazbec, ki raziskuje razmerje med realno in virtualno identiteto. Dinamika in gibanje sta prisotna tudi v skulpturah Tobiasa Putriha in Primoža Puglja. Putrihove monumentalne Macule, domišljen preplet sodelovanja skupine ljudi in tehnologije, so rezultat nalaganja napak sodelujočih, ki so z risbo na papir poskušali slediti avtorjevi prvotni popolni geometrični obliki. Pugljeva težka, a na videz lahkotna skulptura (maska) Razdeljena, se z izmenjavanjem snovnega in praznega skupaj s premikanjem gledalca izgrajuje v optično spremenljivo površino.

S štiriletnim projektom Kiparstvo danes smo želeli izpostaviti nekatere vidike in premike v polju kiparstva v sodobnosti, poudariti njegovo kompleksnost, širino in nezamejenost, še zlasti v smislu prepletenosti in nadgrajenosti z drugimi mediji. Čeprav smo s projektom skušali zaobjeti čim več umetnikov, katerih dela lahko uvrstimo v polje sodobnega kiparstva, njegov značaj ni pregleden, marsikateri umetnik je iz tega ali drugega razloga v tem projektu umanjkal, še zlasti, ker smo imeli na razpolago le štiri edicije in omejen prostor.

Razstavo spremlja katalog, ki ga je ob tej priložnosti izdal Zavod Celeia Celje - Center sodobnih umetnosti.
 

Andrej Kamnik in Marko Pihlar
Wind Code Image, 2008

Wind Code Image (Podoba vetrne kode) je prototip interaktivne fasade in notranjih zidov v interakciji z vetrom, prepihom ali zračnimi tokovi klimatskih naprav znotraj objekta. Mehanizirana stena, ki loči notranjost od zunanjosti, prevaja vetrne dogodke na eni strani stene v animirane podobe na drugi. Računalniški program, vezan na senzorje fasadnih luskin, kodira zunanjo dinamiko tako, da notranja stran postane vizualna atrakcija. Projekt Wind Code Image je mišljen kot raziskovanje možnosti senzoričnih, odzivnih in interaktivnih arhitekturnih elementov, ki bi jih bilo mogoče vključiti v novogradnje ali uporabiti kot strukture na obstoječih objektih. S kreativnim prevajanjem zunanjosti v notranjost se stena objekta spremeni iz običajne cezure in površine za obešanje tradicionalnih dekorativnih elementov v 'transparentno' membrano, ki omogoča drugačen premislek o celotni arhitekturi objekta.

Več


Martin Bricelj Baraga
Devet, 2013

(študija – del projekta 99)

Tehnična podpora: Igor Vuk
3D Visualizacija: Erik Margan
Zvok: Olaf Bender
Produkcija: Center sodobnih umetnosti Celje in MoTA

Projekt 99 Martina Briclja Barage je navdihnila pesem "99 Luftballons"
(Neunundneunzig Luftballons, "99 zračnih balonov"), ki je protinuklearna protestna pesem nemške skupine Nena z njihove prve plošče, izdane leta 1983.
Ko je bil junija 1982 Nenin kitarist Carlo Karges na koncertu Rolling Stonesov v Zahodnem Berlinu, je opazil jato balonov, ki so jo spustili z odra. Zanesen jih je opazoval, kako se oddaljujejo v obzorju, kako spreminjajo pozicije in oblike in v siju zahoda so se mu zazdeli kot čudna vesoljska ladja oz. NLP (neznani leteči predmeti). Pomislil je, kaj bi se zgodilo, če bi ta formacija balonov poletela na drugo stran berlinskega zidu, na sovjetsko stran.

Več


Vadim Fiškin
tour en l'air, 2009

Z dovoljenjem: umetnika in Galerije Gregor Podnar, Berlin
Produkcija: Društvo DUM, Ljubljana



tour en l'air je prostorska instalacija, ki jo sestavljajo helijevi baloni v obliki zvezd, sinhronizirani v plesu na glasbo P. I. Čajkovskega.

Več


Tomaž Furlan
Serija Wear, 2005 – 2013

interaktivne skulpture in video 

Serija Wear ima do sedaj petnajst delov. Gre za nekakšno kritično refleksijo o preprosti uporabi interaktivnih del. Dela, ali morda bolje skulpture, so se izkazala za podaljšane funkcije telesa v nekem prisilnem procesu. V videih Wear so uporabljena kot scenske kulise v obliki oblačil za preprosto funkcijo delanja nečesa. Od tod ime Wear, ki nakazuje, da so dela dejansko oblačila, obenem pa tudi funkcionalni predmeti, narejeni za določeno produkcijsko ali ritualno dejanje. Ker sem bil, ko sem jih izdeloval, sam, sem obenem postal tudi model za pomerjanje in uporabo teh del. Občutek je precej trapast, ko si nadeneš te >>hard-wears<< (težkonosnike), jih uporabljaš in raziskuješ njihov namen. Zakaj ne bi potem naredil stvari še bolj trapaste in jo posnel s kamero? Videi zato niso reprezentacija funkcije del, ampak živa oblika uporabe del v akciji. (Tomaž Furlan)

Več


Maša Jazbec
Aparat Monolit št. 3, 2013
Galerija sodobne umetnosti, Celje - Cerkev Svetega Miklavža, Trbovlje

Koncept in izvedba: Maša Jazbec 
Zvok: Ulrich Brandstätter 
Tehnična podpora: Vasja Lebar, Andrej Uduč
Produkcija: Delavski dom Trbovlje – TNM
Koprodukcija: Akripol d.d. Trebnje

Aparat Monolit nastopi s postavitvijo dveh ali več Monolitov na različnih lokacijah. Obrazi obiskovalcev, ki stopijo v interakcijo z Monolitom na lokaciji A, se istočasno prikažejo v Monolitu na lokaciji B. Novo-nastala posameznikova digitalna entiteta potuje preko bitnih polj na drugo lokacijo, kjer se zgodi preobrat. Če je entiteta v prvem Monolitu posrkana, jo drugi izpljune neznano kam. Delo zastavlja vprašanje, kaj se dogaja z identiteto sodobnega človeka, ki vedno bolj obstaja in funkcionira v digitalnem svetu?

Za čas trajanja razstave je vzpostavljen spletni portal Aparat Monolit, kjer se prikazujejo obrazi obiskovalcev oziroma njihove novonastale digitalne entitete. Na portalu lahko kdorkoli od kjerkoli spremlja aktivnost Aparata Monolit. 

Več


Theremidi Orchestra (Simon Bergoč, Tina Dolinšek, 
Luka Frelih, Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tilen Sepič, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Dušan Zidar)
Koncert, 2013

Theremidi Orchestra (glag.) je bil ustanovljen po zaključku tridnevne delavnice izdelovanja teremin in theremidi fizičnih vmesnikov na LJUDMILI v maju 2011; delavnica je potekala pod tovarištvom Boruta Savskega, člana Cirkulacije 2, ki se je zasedbi kasneje tudi pridružil.
Očaranost nad elektromagnetnimi zvočnimi valovi je prerasla v raziskovanje in izdelovanje zvokov z naredi-sam/a pripomočki, antenami, prevodnim črnilom, dežniki, žičnatimi račkami, zračnimi cevmi, cveticami in starim železom. Nastopi v živo, pod streho in na prostem, so bolj podobni eksperimentalnim intervencijam, nadaljevalni delavnici ali predstavam, kot konvencionalnim glasbenim koncertom. Praktični in hrupni elektro-ansambel obstaja v večnem sedanjiku, čeprav se tudi naslanja na zgodovino elektronske godbe, medtem ko število članov niha med osem in deset, včasih tudi dvanajst. Theremidi Orchestra ima tudi čisto svojo Žensko sekcijo. Theremidi Orchestra so marca 2013 pri neodvisni založbi Trivia Records izdali dvojni EP naslovljen 4011.

Več

 

Luiza Margan in Miha Presker
Formikacija, 2007-2013

Instalacija Formication obravnava vlogo posameznika in skupine v družbenem sistemu, ki nenehno napreduje. Raziskuje strukturo in pomen podobe z razslojevanjem in združevanjem njenih delov. Šest slojev risb na prosojnicah, ki prekrivajo druga drugo, je postavljenih na strukturo, položeno na grafoskop, ki na projekciji vse te elemente združuje v podobo gradbišča. Struktura vsebuje prozorne plastične cevi, ki povezujejo gnezdo kolonije mravelj na eni s prostorom s hrano na drugi strani. Mravlje iz gnezda hodijo po hrano v drugi prostor, pri tem pa potujejo skozi sloje risb in tako ustvarjajo nenadzorovano gibanje, ki deluje kot motnja na podobi. Grafoskop celotno podobo, vključno z gibanjem mravelj, projicira na velik zid. Gledalec lahko opazuje proces spreminjanja skulpture v času, saj je instalacija nepredvidljiv proces, ki poteka ves čas, saj mravlje prenašajo hrano in pesek preko različnih slojev risb in tako vsak dan spreminjajo popolno podobo gradbišča.

Več


Primož Pugelj
Razdeljena, 2012
, črni beton in črno železo

V delu Razdeljena bi rad opazovalca opozoril ali spomnil, da smo še vedno ena oseba, tudi če se razdelimo na več osebnosti. Posledično porušeno notranje ravnovesje posameznika, občutek ničvrednosti, pogrešljivosti, pomanjkanje vsakršnega smisla in splošno stanje nihilizma jemlje človeku zmožnost trezne presoje in ponavadi vodi v nerazumno obnašanje in potrošnjo, ki za kratek čas in navidezno osmišlja življenje. (Primož Pugelj)

Več

 

Tobias Putrih
Macula K/15, 2013
, lepenka
Z dovoljenjem: Galerija Gregor Podnar, Berlin

Umetnik nariše kvadrat in ga začne variirati na novih in novih listih papirja, s katerimi prekriva prvo risbo; prvotna oblika se v podvajanju, multipliciranju spreminja. V vsaki naslednji varianti se geometrična trdnost rahlja, razteza in krči, kot bi z risbo segali v neznano. Prvih 21 variant gibajočega se kvadrata je njegovih. Nato se v izdelovanje vključijo znani in naključni risarji. Vsak vidi samo zadnjo preoblikovano, svobodno »interpretacijo« kvadrata svojega predhodnika, ki je vse bolj biomorfna, zverižena in potem riše svojo varianto na varianto. Sledi še 360 risb in zadnji risar samo še domneva, kako je izgledal prvotni lik. Te risbe se v računalniku prevedejo v program, po katerem rezalni stroj z ostrimi iglami izreže karton. Zložijo se v vrstnem redu od spodaj navzgor (entropični del je zgoraj). Tanki, od strani rebrasto prosojni kartonski izrezki se ne lepijo, niti niso navlaženi, ampak poležejo eden na drugega in tako raste skulptura obrisov do svojega vrha. Skozi majhne reže v zunanjem »plašču« proti svetlobi opazimo še notranjo »maketo«, narejeno na enak način, vendar v kontrapunktnem odnosu z zunanjim obodom. Masiven, arhitekturno oblikovan kip je v primerjavi z svojim videzom malone peresno lahek (1o kg). Takšen je tudi, če ga gledamo od blizu. Niz za nizom filigranskih rezov ustvarja fino optično slikovitost, ki iz preproste snovi oblikuje pretehtano in lahkotno estetsko formo. (Tomaž Brejc)

Več


Tao G. Vrhovec Sambolec
Untitled Time, 2013

Umetniško delo Untitled Time sestavlja niz identičnih razglednic z napisanim navodilom:

"Vzemi si čas
Napiši to razglednico sebi in si jo pošlji zdaj
Dobiš jo enkrat v prihodnosti"

Razglednice so del instalacije, ki obiskovalce vabi, naj sledijo navodilom in aktivirajo umetniško delo. To, da obiskovalec sam sebi pošlje razglednico in se ob tem zaveda, da jo bo prejel/a enkrat v neopredeljeni prihodnosti, sproži njegovo pričakovanje in domišljijo o tem, kakšen bo njegov/njen prihodnji spomin na zdajšnji trenutek. Prejetje razglednice v prihodnosti pa zbudi spomin na trenutek pošiljanja in na preteklo predstavo o njenem (takrat prihodnjem) prejetju. Ko se delo razvija v času, zlagoma prestopa meje razstavnega prostora, se širi v zasebne domove obiskovalcev ter se razgrajuje v mnoštvo enkratnih in zasebnih sporočil. Skozi ta proces Untitled Time omaje odnose med obiskovalcem in umetniškim delom, spominom in pričakovanjem, časom in materialnostjo.

Več


Borut Savski 
Prenapete strukture, 2008 - 2013

Projekt se dotika dokaj temeljnega raziskovanja avtonomnih struktur / sistemov - točneje (a ne izključno) mehanskih premikajočih se organonov. Gre za predhodno napete (= prenapete) in potem med seboj na poseben način povezane osnovne elemente, ki v nadaljnjem prepletu tvorijo strukturo, na katero se prenesejo vse (pre)napetosti posameznih gradnikov. Skušal sem sestaviti nekakšno zvijajoče se telo – morfološki objekt. Skrivnost je v uporabi torzijsko zvitih trakastih elementov, ki na enem koncu vpeti (po najmanj dva skupaj) ustvarijo prenos torzijske energije na celotno tako oblikovano tridimenzionalno strukturo. Pogoj je, da je na drugem koncu elementarna struktura zakoreninjena (zaključena z vpetostjo v točki, ki ni vezana neposredno na prvi konec strukture). S kombiniranjem prenapetih elementov se na koncu dobi vase zaključeno strukturo, ki je v celoti "prenapeta". Rezultat je zanimiv kibernetski sistem, ki ima vgrajeno energijo - in celo vrsto lastnosti, ki ga delajo 'bolj telesnega, bolj organskega, bolj živega'. Vsi sistemi imajo vgrajene sisteme za zaznavanje okolice in predelavo prejetih informacij v nelinearno gibalno odzivanje. Seveda se nahajamo v domeni avtonomnih strojev, ki jim popularno rečemo roboti, čeprav imam veliko raje naziv dinamične strukture. (Borut Savski)

Več


Saša Spačal
7K: nova oblika življenja, 2010

Koncept, raziskava, vizualna in prostorska realizacija: Saša Spačal
Programiranje vizualij, sistem senzorjev: Joby Harding
Programiranje zvoka, zvočna realizacija: Tadej Droljc
Strokovno svetovanje, mikrografija: dr. Aleš Kladnik (Biotehnična fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Produkcija: MMC Kiberpipa

7K: nova oblika življenja je interaktivna avdiovizualna umetniška instalacija, kjer se obiskovalci potopijo v čisto poseben tehnološki ekosistem. Svet, naseljen z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in posebno vrsto skonstruiranih nano-bitij. Vizija prihodnosti, predstavljena v 7K: nova oblika življenja, vključuje unikatno komoro za fotosintezo, elektronske senzorje in posnetke 
mikroskopskih bitij, ki ustvarjajo avtonomni sistem, v katerem postanejo obiskovalci aktivni udeleženci.
Človeška bitja so živela v organskem okolju, ki smo ga klasificirali kot biološkega in razvrstili v šest kraljestev življenja. S svojo voljo po preživetju in razmnoževanju smo postali izvor, stvarnik še enega kraljestva, ki je veliko manj ekološko, biološko in organsko; kraljestvo različnih orodij, mentalnih konceptov, socialnih organizacij, novih načinov uporabe konceptov iz narave, na kratko: ustvarili smo novo kraljestvo tehnologij. To kraljestvo se je razvijalo ob nas in se je razvilo v življenje, ki raste samo po sebi. Tehnologija ima življenje, ki ga raziskujemo, uporabljamo in se o njem učimo prav tako kot o 
ostalih bioloških kraljestvih. Prav tako ga uporabljamo, da raziskujemo, komuniciramo, nadgrajujemo in kultiviramo biološko življenje, ki sedaj že potrebuje človeško intervencijo, da sploh lahko preživi in se razvija. Zaradi takšnega prepleta je že sama tehnologija postala narava, v kateri živimo.

Več


Tanja Vujinović
Oskop, 2011


Produkcija: Ultramono, 2011
Izvršni producent: Jan Kušej

Oskop je črno “bitje” iz tekstila, ki “opazuje” in formira zaznavo naše prisotnosti v dinamičen, na zvok občutljiv "živ" digitalen organizem. Črn, totemu podoben objekt, vsebuje video kamero. Signal se procesira v za to prirejenem računalniškem programu, rezultat pa je na ogled v prostoru kot zvočno-vizualna kompozicija, ki se spreminja v realnem času.

Več


Projekt Kiparstvo danes: Performativna telesa in okolja sta podprla:

     

 

Posebna zahvala:
 

 


IZ STALNE ZBIRKE CENTRA SODOBNIH UMETNOSTI CELJE

Tomaž Milač, Brez naslova, 2011

Emerik Bernard, Jure Cvitan, Dragica Čadež, Matej Čepin, Andreja Džakušič, Zdenka Golob, Anton Herman, Maja Hodošček, HR-Stamenov, Boris Jesih, Narcis Kantardžić, Dušan Kirbiš, Peter Krivec, Bojana Križanec, Vladimir Makuc, Tomaž Milač, Željko Opačak, Vjenceslav Richter, Lojze Spacal, Tinca Stegovec, Gorazd Šefran, Tanja Špenko, Franc Purg, Manja Vadla, Bori Zupančič

27. 6.-1. 9. 2013, Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

................................................................................

SIMON MACUH
Radioaktivnost

 

Likovni salon Celje
16.5.-21.6.2013

Celjski umetnik Simon Macuh se ukvarja s performansom, animacijo, zvokom, videom in kiparstvom. Zaključil je študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in nato diplomiral še iz kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
Teorijo in umetnost v svoji praksi uspešno združuje na način, ki omogoča, da dejavnost mišljenja postane materija, s katero vzpostavlja različne situacije, performativne akcije in diskurzivne prostore. Bistvena značilnost Macuhovega umetniškega udejstvovanja je ukinjanje avtorstva. Iz avtorske pozicije izstopa s koncipiranjem del, ki si za izhodišče postavljajo gledalca in njegovo dojemanje prostora umetnosti. Zanimajo ga načini, ki omogočijo prehod gledalca k soustvarjalcu umetniškega dela.  Skozi umetniške projekte si prizadeva, da bi se ločnica, ki razmejuje gledalca in umetnika razvezala, nadomestila pa bi jo horizontalna linija medsebojnega učenja in delovanja. V ta namen vzpostavlja kontekste in situacije, ki se razvijejo ali osmislijo šele s participacijo gledalca. Tukaj ne gre za ustvarjanje končnih objektov, ampak za sprožanje procesov, ki odpirajo prostor sodelovanja in deljenja vednosti, pri tem pa je bistveni element aktivacija razlik in medgeneracijska interakcija. Macuh razume pojem demokratičnosti ravno skozi prizmo sobivanja različnih načinov dojemanja in reflektiranja družbene realnosti.
V smeri procesualnosti in participatornosti je zastavljen tudi projekt Radioaktivnost, s katerim se premierno predstavlja v galeriji Likovni salon. Že naslov projekta nakazuje, da se  tokrat sprašuje o prostoru in funkciji radia. Umetnik opaža odsotnost alternativne radijske postaje v celjski regiji. V trenutni situaciji lahko poslušamo programe, ponujene s strani komercialnih lokalnih  radijskih postaj, ki sledijo populističnim načinom radijskega poročanja in predvajanja vsebin. Zato se umetnik sprašuje, kakšne vsebine bi lahko predstavljale alternativo. Prostor galerije bo spremenil v radijski studio z začasno postajo, ki bo delovala na frekvenci 103.0 MHz.
Projekt Radioaktivnost obravnava medij radija skozi formalno zgradbo, pravno strukturo, teoretsko ozadje in programsko vsebino. Formalno zgradbo radijskega medija se bo tekom razstave analiziralo in praktično preverilo skozi izobraževalni program, usmerjen v izdelavo radijskih sprejemnikov, ki jih bomo izdelali iz priročnih materialov. Pravno strukturo radija se bo obravnavalo skozi vprašanje o legalni ločnici, ki razmejuje javni radio od piratskega. O tem vprašanju ter o načinih aktivističnega delovanja se bo diskutiralo na okrogli mizi s povabljenimi govorci. Tega vprašanja se dotika tudi z intervjujem, posnetim posebej za razstavo z zvočnim in intermedijskim umetnikom Branetom Zormanom, ki je skupaj z umetnico Ireno Pivko zasnoval projektno radijsko postajo za sodobno umetnost radioCona. Teoretska izhodišča za konceptualno analizo projekta Radioaktivnost bodo podana skozi razstavljen tekst na razstavi, naslovljenim Hydrarchy: Sailors, Pirates,and the Maritime Stated, ki sta ga zapisala zgodovinarja Peter Linebaugh in Marcus Rediker.
Program radijske postajeje svobodno zasnovan in se bo tekom razstave oblikoval skupaj z obiskovalci. K sodelovanju vabimo vse zainteresirane, ki bi želeli prispevati (glasbo, tekste, pogovore, radijske igre itd). V času razstave bodo redna oddajanja vsak četrtek med 16. in 18. uro.
Del predvajanega programa so na delavnici zvočne krajine z umetnikom ustvarili dijaki Gimnazije Celje – Center, umetniška smer. Dijaki oddelka za elektrotehniko srednje šole Šolski center Celje pa so izdelali oddajnike, ki se jih bo uporabilo za intervencije po mestu.

...............................................................

Simon Macuh (1971) deluje samostojno in znotraj kolektiva SIVA (skupaj z Andrejo Džakušič in  Ivut Aivai). Z akcijami in performansi se redno predstavlja v okviru festivala umetniških intervencij, akcij in performansov Vstop prost. Sodeluje v skupinskih performansih Javna branja, ki potekajo v javnem prostoru na različnih lokacijah po Sloveniji in v tujini. Nazadnje se je samostojno predstavil v Galeriji sodobne umetnosti – galeriji Hodnik z interaktivno prostorsko instalacijo OB-PRED-MED-ZA-POD-NAD-OBJEKTI, socialni artefakti (2010) ter v Galeriji Plevnik-Kronkowska v Celju s projektom SOCIALNA TOPIKA UMETNOSTI(2010). Projekt obleka … človeka skupineSIVA je bil predstavljen na samostojni razstavi v galeriji Likovni salon (2010) in v galeriji SIZ v okviru festivala ZOOM, Rijeka (2011).
Poleg umetniške prakse se posveča izobraževalni dejavnosti v obliki delavnic, ki jih pripravlja za različne generacijske skupine (Pa ne spet RISANKEEEEE!, medgeneracijska kreativna delavnica animacije, Likovni salon, 2012).

Informacije o oddaji zvočnih prispevkov ali predlogov za program radia:

031 801 757 ali simon.macuh@guest.arnes.si

051 681 994 ali maja.hodoscek@celje.si

 

 
 

LENKA ĐOROJEVIĆ
No. 837456-9305.00




Likovni salon Celje, 14. 3.-28. 4. 2013

Kocka No. 837456-9305.00, obdana z grafičnimi podobami, je prostorska grafična instalacija, ki pod na videz preprosto idejo obravnave grafike kot likovne smeri odpira vpogled v bistvo in razširitev medija v času, ko sodobna umetniška praksa vedno znova razširja tradicionalne pojme likovnih zvrsti in tehnik. Umetnica Lenka Đorojević, ki končuje podiplomski študij grafike v Ljubljani, razmišlja o grafiki kot o tehniki s svojimi zakonitostmi namere in naključja, kot o manipulaciji s fizičnimi in idejnimi vsebinami, vključujoč fizični napor izdelave, hkrati pa o smislu mantre ponavljanja, razlikovanja, razgradnje, smislu originala in kopije. Skozi scensko razširitev poskuša prodreti v samo bistvo grafike, kot jo v odnosu do drugih umetniških zvrsti in pojavov doživlja sama.

Zunanjost kocke je obdana z enako uokvirjenimi slikami, izvedenimi v različnih grafičnih tehnikah (akvatinta, jedkanica, suha igla, kolagrafija, vernis mou…) in v komercialnih načinih reproduciranja (sitotisk, fotokopiranje, digitalni tisk). Posamezne grafike umetnica dopolnjuje z ready-made principi in asemblažem. Vprašanje reproduciranja in originala posredno izrazi s poseganjem v lastno multiplicirano avtorsko delo tako, da nastane kolažna fasada osebnih zgodb, nekakšnih umskih manifestov, saj je nastajanje lupine vezano tudi na časovno linijo ustvarjanja in življenja. Notranjost kocke z zvočno-svetlobnim posegom, kamor bodo obiskovalci vstopali posamezno, je nasprotje zunanjosti, je inscenirano razmišljanje o bistvu in večdimenzionalni razširitvi grafičnega medija, ki v nasprotju z zunanjim družabnim principom omogoča osamitev in razmislek.

»Raziskujem polje sodobnega izraza grafike, njegovega vpliva na razvoj sodobnih načinov percepcije, grajenja položaja posameznika v družbi po principih multiplikacije in ponavljajoče reprodukcije, različne dejavnike, ki vplivajo na vizualno percepcijo (skozi formo standardizacije formata samih del in napolnjenost zidov z njimi, ustvarjanje pogleda na hipersenzorični, prenasičeni svet vizualnih slik), kot tudi pozicijo sodobne grafike do drugih načinov umetniškega izražanja (slikarstva, kiparstva, inštalacije, gledališča).«

Skozi fascinacijo nad števili (naslov razstave, naslovi posameznih del itd.), kjer oznake ne pomenijo sistem zaporedja, vseeno pa nastopajo kot identifikatorji grafičnih izdelkov, redefinira serialnost umetniške produkcije. Umetnica poskuša razkriti, kaj sestavlja našo senzibilnost v sodobni družbi, sprašuje se o vlogi posameznika, njegovega "odtisa" v diskurzu konstantnega prepletanja kulture, umetnosti in družbe.
Je ponavljanje ustvarjanje novega ali je na nek način arhiviranje samega sebe?

Lenka Đorojević (1982)

Rojena v Nikšiću, Črna Gora. Diplomirala leta 2008 na Akademiji za likovnu umjetnost v Trebinju, Bosna in Hercegovina. Istega leta se je dodatno izobraževala na International Summer Academy v Salzburgu. Zaključuje magistrsko delo na ALUO v Ljubljani, hkrati je zaključila tudi dva letnika izbirnega predmeta scenografije na AGRFT v Ljubljani. Razstavlja v Sloveniji in tujini, s scenografijami sodeluje tudi v gledališki produkciji.
 

 
 
 

 

ANDREJA DŽAKUŠIČ: Viseči vrtovi

20.12.2012 - 21.2.2013

Viseči vrtovi, projekt Andreje Džakušič in strokovne sodelavke Irene Ašič, je delo v nastajanju, zasnovano kot vibrirajoča platforma. Z delavnicami, predavanji in pogovori ter z možnostjo, da publika pri projektu z lastnimi idejami in posegi ves čas sodeluje v dograjevanju vzpostavljene instalacije, deluje kot gnetljiva in živa materija, znotraj katere se udejanjajo izmenjave najrazličnejših znanj ter osvetljujejo dobre prakse in progresivne, trajnostno naravnane zamisli, povezane z okoljem. Še posebej glede konkretnih možnosti njegove uporabe in popravljanja narejenih napak.
 


Andreja Džakušič je o projektu zapisala: "Viseči vrtovi kot mit o raju, ki ga ne moremo doseči, ker ga ne vidimo.
Mit o visečih vrtovih je kot zgodba o raju. Raj pa tuzemnemu človeku ni nedosegljiv. Včasih se nam zazdi, da se prikaže kot hologram. Gledaš neko stvar in naenkrat postane nekaj drugega in za trenutek se zazdi kot bistvo vsega ... In nikoli ni več isto, kot prej.
Viseči vrtovi v Likovnem salonu so platforma za ekološka preizpraševanja. Zanimajo nas predvsem rešitve ali pa neke nove poti v danih razmerah, ki so značilne za ta prostor. Dogajanje v času razstave bi rada izkoristila za ozaveščanje o možnostih sokreiranja okolja glede na potrebe in ideje posameznika kot dela celote. Zanimajo me pojavi skupnostnih dejavnosti, kot je npr. sonaravno urbano vrtnarjenje, kjer skupnost deluje kot celota, v kateri delujejo posamezniki individualno in hkrati kolektivno. Pojav urbanega vrtnarjenja prinaša mestu kot skupnosti različne koristi; socialne, kulturne, ekološke in ekonomske. Zainteresiranim posameznikom omogoča samooskrbo in je nasploh družbeno koristno, saj vzpodbuja druženje kot tudi druge oblike interakcije. Ponuja lahko tudi vzgojno izobraževalne vsebine za otroke in mladino in lahko vzpodbuja medgeneracijsko sožitje.
V urbanih okoljih je zanimiv pojav vertikalnih vrtov tam, kjer ni zameljišč, ali pa se zaradi različnih razlogov ne uporabljajo. Tu se navezujemo tudi na alternativno možnost saniranja onesnažene zemlje z zasajevanjem čistilnih rastlin.
V času razstave so načrtovane različne interakcije s publiko v obliki delavnic in okroglih miz za vse generacije, od otrok do starejših. Delavnice bodo eksperimentalne in izobraževalne, začrtane tudi kot menjava izkušenj in znanj. Okrogla miza bo preizpraševala možne alternativne lokacije za aktivno preživljanje prostega časa, izhajajoč iz posebnosti in značilnosti mesta in njegovega naravnega in kulturnega okolja. V tem kontekstu bo predstavljena ideja o Drevesnem parku, ki jo bo utemeljila Irena Ašič, ki ima poseben čut do narave in vidi povezave.
Prostor galerije se bo v času razstave spremenil v inkubator novih idej in rešitev za mesto. Viseči vrtovi kot ideje za rešitev problemov, ki nas obdajajo. Rešitve ponujajo ponovno uporabo zavrženih stvari in s tem lahko vrnemo naravi, kar ji vzamemo. Vrnemo naravi. S posegi v naravo, z njenim izkoriščanjem jo siromašimo in s ponovno uporabo ji lahko vrnemo vzeto. Tako dosegamo uravnoteženje."
 

Petek, 1. februar ob 17. uri:
PREDAVANJE DREVESNI PARK / ENERGIJSKI NABOJ MESTA.



Preizprašali smo uporabo alternativnih področij za aktivno preživljanje prostega časa in sprostitev, še posebej idejo Drevesnega parka med Kristininim dvorcem ob Vrtnarski šoli in Savinjo, kjer je bivša drevesnica, s katero je v preteklosti upravljalo Vrtnarstvo Celje, prerasla v pravi drevesni park. Področje je izjemno in unikatno, ker so se rastline razrasle po naravni poti, zatočišče v njem so našle tudi mnoge živalske vrste. V neposredni bližini, poleg Kristininega dvorca, raste najvišja, spomeniško zaščitena platana v Evropi. Predavala je agronomka Irena Ašič.



1. Bližina mesta – Drevesni park je točka krožnice, ki povezuje zanimive točke Celja, dostop je mogoč iz štirih strani in na različne načine.
2. Z vstopom in razvojem po sonaravni poti ne posegamo v prvinsko naravo (gozd), posegamo v nekoč kultiviran prostor, kjer se je začel ustvarjati enkraten odnos med rastlinskimi vrstami, ki jih je tja prinesel človek in avtohtonimi vrstami, ki jih prinaša narava.
3. Tako kot projekt Viseči vrtovi, ta prostor nastaja, se spreminja, kliče, da bi ga kdo odkril po svoje, ga zgradil in dogradil.


DELAVNICA RECIKLIRANJA IN KOMPOSTIRANJA
ki sta jo 8. januarja izvedli Irena Ašič in Andreja Džakušič, je preizpraševala uporabo zavrženih predmetov za izdelavo domačega kompostnika, v katerem z naravnimi procesi pridelamo prst za zasaditev rastlin.

 
Petek, 8.2.2013 ob 17. uri, Likovni salon:
KOMPOSTIRANJE / RECIKLIRANJE / RAST
Delavnica z umetnico Andrejo Džakušič in strokovno sodelavko Ireno Ašič.
Preizprašali smo možnosti uporabe zavrženih predmetov za izdelavo vrtička, ki lahko obstaja tudi v mestu.
 
Likovni salon Celje, sreda, 20. februarja 2013, ob 18. uri.
DREVESNI PARK / POMEN IN VLOGA
Na diskusiji so sodelovali:
Jože Crnič (Okolje Consulting d.o.o.), Marijana Kolenko (ravnateljica OŠ Lava in svetnica MS MOC), Miloš Milovanovič (Simbio, Sektor za urejanje okolja), Nada Natek (Šola za hortikulturo in vizualne umetnosti Celje), Alenka Kocuvan Polutnik (mag. krajinske arhitekture), Tanja Srdič (MOC, Oddelek za okolje in prostor ter komunalo), Andrej Uršič (Zavod za zdravstveno varstvo Celje), Alenka Zupančič (Agencija RS za okolje, Oddelek območja porečja Savinje) in predstavnik Krajevne skupnosti Medlog.
 
Tokrat smo se pogovarjali predvsem o vlogi in novih možnostih, ki jih prinaša ideja Drevesnega parka. Ideja predstavlja možnost širitve zelenih površin v mestu in za mesto pomembno pridobitev javnega prostora. Pogovor je vodila agronomka Irena Ašič.
 
1. Bližina mesta – Še posebej zanimiv lahko postane njegov spoj s priljubljeno sprehajalno potjo ob Savinji.
2. Pogovor je tekel tudi o karakteristikah in pomenu ohranitve naravnih razlivnih prostorov, kakršno je tudi območje zamišljenega Drevesnega parka ter o vlogi in pomenu vrste čistilnih rastlin, ki na tem območju rastejo.
3. S pestro paleto dejavnosti, ki bi se v njem lahko oblikovale, prostor predstavlja izjemno možnost za nove zaposlitve in dodaten vir dohodka.
 
 
Likovni salon Celje, četrtek, 21. februarja, ob 17. uri:
Delavnica VISEČI VRTOVI, MIT ALI RESNIČNOST?

Kako lahko tudi posameznik s pomočjo narave očisti onesnaženo zemljo? Predstavili smo, kakšno moč čiščenja imajo rastline, tudi zemlje, ki vsebuje preveč težkih kovin.

........................

 

NIKA ŠPAN
Self Timer



Nika Špan, Self Timer, 2012

Likovni salon, 25. 10. - 30. 11. 2012

Nika Špan ustvarja video in zvočna dela, performanse, instalacije in intervencije v galerijskem in javnem prostoru. Njena raznolika umetniška praksa je izrazito samorefleksivna in ni usmerjena v umetniški objekt ampak v formo, ki jo definirajo prostorska, časovna in situacijska razmerja ter relacije, vzpostavljene med umetniškim delom, prostorom njegovega prikazovanja in gledalcem.

Umetničino starejše ustvarjalno obdobje zaznamuje razmišljanje o načinu delovanja sistemov umetnosti in o posameznih elementih, ki sestavljajo in upravljajo te sisteme. Projekti iz začetnega obdobja predvsem preučujejo položaj umetnika in njegovega dela skozi zaznavanje in problematiziranje načinov umeščanja umetniškega dela v različne kontekste, ki jih sistemi umetnosti ustvarjajo. S svojimi deli razkriva predvsem kompleksnost vzpostavljenih relacij in odnosov med umetniškim delom in institucionalnim sistemom.
O odnosu med umetnikom in kuratorjem ter njuni medsebojni komunikaciji  je razmišljala v projektu Video ne video (zasnovan za U3- 2. Trienale slovenske umetnosti, Moderna galerija, 1997). Gledalec je na dveh zaslonih opazoval situacijo neposrednega prenosa komunikacije, v kateri je umetnica namesto jezikovnega pojasnila kuratorju razstave (Peter Weibl) svoje projekte predstavljala z risanjem in pisanjem. Kurator je celotno dogajanje komentiral s prikimavanjem (razumevanjem prikazanega) in odkimavanjem (nerazumevanjem prikazanega). V projektu Prodana dela (Mala galerija, 1998) se je osredotočila  na ekonomski položaj umetnika v sistemu umetnosti in družbi. Projekt je izhajal iz njene osebne izkušnje opravljanja sobopleskarskega dela na domu, s katerim si je prislužila sredstva za preživetje. Notranjost galerije je poslikala z barvnimi pasovi, identičnimi tistim, ki jih je po različnih domovih poslikala po naročilu. Umetnica v svoja dela vključuje sebe kot poglavitno nosilko dela; na skupinski razstavi Čakalnica je opravljala delo čuvajke razstave, v performansu  Bellevue (Mestna galerija, 2002) je razstavila samo sebe v galerijski izložbi ob pitju kave.
O politiki razstavljanja in problematiki umeščanja umetniških del v sporne kontekste je razmišljala v avdio vizualnem dogodku Polucija v umetnosti (Scca - Brez žebljev in podstavkov, 2008), ki je potekal v obliki umetniškega predavanja. O sistemu umetniškega trga, njegovih značilnostih in o položaju umetniškega dela v njem pa v projektu The Big Sleep (Galerija Gregor Podnar, 2005).
Projekti Nike Špan ne premišljujejo le sistemov umetnosti. Projekt, zasnovan za razstavo Migration (Kölnischer Kunstverein, Köln, 2005) je obravnaval problematiko migracij. V javni prostor je umestila sedem bliskavic, ki so s sprožanjem naključno osvetljevale mimoidoče in s tem asociirale na nadzorovalne prakse, uporabljene v varovalnih in nadzorovalnih državnih organih. V delu Fine Sciencies (2006) pa se je ukvarjala z premeščanjem vizualnih znanstvenih idej (najdenih na internetu) v kontekst umetnosti. V projektu Self Timer, s katerim se predstavlja v Likovnem salonu, obravnava postopek in tehnologijo fotografiranja. Projekt sestavljajo ink - jet printi različnih formatov. Nastajal je spontano v daljšem časovnem obdobju in v različnih situacijah in prostorih. V tem projektu jo zanima, kakšno vlogo v času hiperprodukcije realnosti zavzema fotografija, kakšen je njen položaj in potencial. Predstavljene fotografije so nastale med poziranjem pred samosprožilnim fotoaparatom. Ne prinašajo pogleda na osebe pred kamero, ampak usmerjajo pozornost v prostor postavljen fotoaparat v času čakanja na samosprožitev. Prikazane fotografije namesto intimnosti ustvarjajo občutek odsotnosti in odtujenosti, saj podobo spektakla nadomesti osamljena podoba fotoaparata. Poleg razstavljenih fotografij projekt sestavlja edicija albumov v katerih so zbrane fotografije, ki jih je posnel samosprožilni fotoaparat. Album je tekom razstave možno kupiti.

Nika Špan (1967) živi in dela v Düsseldorfu in Ljubljani. Končala je študij slikarstva in podiplomski študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot DAAD štipendistka se je izpopolnjevala na Kunstakademie Düsseldorf. Sodelovala je na številnih razstavah kot je Manifesta 3v Ljubljani (2000), na prvih treh in šestem U3. Trienalu sodobne umetnosti v Sloveniji (Moderna galerija, Ljubljana), Heimat/Domovinav Museum Moderner Kunst Kärnten, Celovec (2010), Pripovedi v nastajanjuv Centru sodobnih umetnosti Celje (2011) itd.

 

HR – STAMENOV
Water, Suppositions and Urbanism

 


Likovni salon, 13. 9. - 14. 10. 2012

//click here for English//

https://vimeo.com/49503370 

Bolgarski umetnik HR-Stamenov (1981, Plovdiv) se predstavlja s projektom Water, Suppositions and Urbanism, zasnovanim posebej za Likovni salon. Projekt je nastal v času njegovega dvomesečnega rezidenčnega bivanja v Celju v okviru programa Umetnik na delovnem obisku, ki ga vodi Center sodobnih umetnosti.

Umetniško prakso HR-Stamenova opredeljuje raziskovanje javnega prostora, kvantno-mehanskih in svetlobnih pojavov. Dela realizira v obliki svetlobnih in zvočnih instalacij, video projekcij, »in-situ« del in eksperimentov, pri čemer se nanaša  na zgodovinske dogodke, znanstvene raziskave in paranormalne pojave.
Ustvarja tudi knjižne projekte, kot je brezplačna publikacija Practices in Public Environment, ki funkcionira kot izobraževalno orodje za mapiranje in kontekstualiziranje sodobnih umetniških praks, delujočih v javnem prostoru. Publikacijo je zasnoval skupaj z umetnico Boro Petkovo. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah, med drugim na Die Kunst der Intervention, Galerie im Ratskeller, Berlin (2012), Why Duchamp?, Sofia Arsenal - Museum for Contemporary Arts Sofia (2012) in se predstavil s samostojnimi razstavami, kot je Presence, Studio Tommaseo, Trst (2011). Mnogo projektov je realiziral v javnem prostoru, občasno sodeluje z drugimi umetniki, eden izmed njegovih zadnjih projektov sodelovanja je The Nightmare of Prometheus, Pallazo Thea, Acqui Terme (2011), kjer je sodeloval z umetnikom Alzekom Misheffom. Je dobitnik nagrade The Young European Artist Trieste Contemporanea Award za leto 2011.

V okviru rezidenčnega bivanja v Celju je sodeloval na letošnjem trinajstem festivalu VSTOP PROST in sicer s projekcijo The Phenomenon of  W24°58’59,43” N42°07’55,29”. Delo, ki obravnava možnost teleportacije ob primeru izginulega vlaka, se ne navezuje samo na znanstvene raziskave in paranormalne pojave. Spominja tudi na obdobje začetkov razvoja filmske umetnosti, za katero je značilna prav fascinacija z motivom vlaka (brata Lumière L'Arrivée d'un Train, 1986, Phantom Ride: Menai Straits, 1904, Walter Ford: The Ghost Train, 1941, itd.). Na razstavi Podobe resničnosti: Med zgodbo in dejstvom. Iz stalne zbirke Centra sodobnih umetnosti Celje je realiziral projekt Space 0 Space. Ob otvoritvi je v notranjosti Likovnega salona ustvaril simulacijo nevihte. Avtor projekt kontinuirano predstavlja v različnih prostorih kot intervencijo znotraj vsebinsko različnih si arhitekturnih objektov.

Pri snovanju projekta Water, Suppositions and Urbanism se je umetnik osredotočil na urbanistično zasnovo mesta Celje. Svojo raziskavo je usmeril v analizo tistih problematičnih urbanističnih rešitev, ki razkrivajo neodgovorno ravnanje z naravnim okoljem, izčrpavanje naravnih virov in gradnjo objektov, ki niso v ravnovesju z naravo. Projekt, ki sicer izhaja iz lokalnega konteksta, problematizira globalne trende, ki snovanje in oblikovanje javnega prostora prepogosto podvržejo profitnemu razmišljanju. Zniževanje stroškov in ustvarjanje finančnega dobička se pri snovanju ali prenovi urbanih prostorov kaže v obliki hitrih gradenj in trenutnih izboljšav, izpeljanih z ignorantskim pristopom do vprašanj varstva okolja, varnosti ljudi, funkcionalnosti rešitev in njihovih estetskih umestitev v javni prostor. Neodgovorne urbanistične rešitve umetnik označuje kot neodvisne spomenike, ki odsevajo politično, ekonomsko in socialno podobo prostora, kjer se nahajajo.

Kam vodi trenutno stanje sistema, naravnanega k brezpogojnemu doseganju napredka in akumulaciji kapitala tudi pri odločitvah, ki bistveno vplivajo na naše okolje in kakovost bivanja?
Eno izmed možnih poti do odgovora na zastavljeno vprašanje nam z večkanalno projekcijo Water, Suppositions and Urbanism, postavljeno v Likovnem salonu, ponuja HR-Stamenov.

 

HR- Stamenov: Water, Suppositions and Urbanism, installation view



PODOBE RESNIČNOSTI: Med zgodbo in dejstvom

Iz STALNE ZBIRKE Centra sodobnih umetnosti Celje


Ive Šubic, V mrtvi vasi, 1964

Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon, 29. 6. – 9. 9. 2012

Na razstavi kot gosta sodelujeta celjska umetnika Tomaž Črnej in Dalibor Bori Zupančič ter samo na otvoritvi umetnik HR-Stamenov, ki je trenutno na rezidenčnem bivanju v Celju.

Stalna zbirka Centra sodobnih umetnosti Celje poseduje kar nekaj biserov slovenske umetnosti 20. stoletja in lep pregled polpretekle in sodobne ustvarjalnosti celjskega prostora. Nastajati je začela leta 1963, ko je bil ustanovljen Likovni salon in danes obsega 270 del. Do leta 1980 je bila zbiralna politika vezana na razstavni program (ob vsaki razstavi je bilo odkupljeno umetniško delo) in na ustvarjalnost celotnega slovenskega prostora, po letu 1980 pa se je usmerila predvsem v odkup del umetnikov, ki bistveno zaznamujejo lokalno, celjsko ustvarjalnost. Da bo sčasoma lahko ponudila temeljit vpogled v likovno in časovno govorico celjske regije, je njena najpomembnejša naloga, da poleg pridobivanja del iz sedanjosti s prepotrebnimi odkupi zapolni marsikateri manko iz preteklosti, na kar je še posebej opozorila zadnja postavitev stalne zbirke z naslovom Praznine (2007).

V glavnem slikarska dela, nekaj grafik in kiparskih del bo poleg izbora del iz zbirke GRDA RAČKA, ki jo prav tako poseduje Center sodobnih umetnosti, na ogled v Galeriji sodobne umetnosti in v Likovnem salonu.

Ker zbirka nima svojih stalnih prostorov in jo lahko le občasno predstavimo, še posebej vabljeni, da jo to poletje vsaj deloma, ker jo v celoti zaradi pomanjkanja prostora ni mogoče pokazati, doživite skozi tokratni izbor z naslovom Podobe resničnosti: med zgodbo in dejstvom. Z mesecem septembrom se bo namreč ponovno vrnila v svoje depojske prostore.


 



IVA TRATNIK: Tabla


Likovni salon Celje, 18.5. – 17.6.2012

Odprtje si je umetnica zamislila kot glasbeno kulinarično plesno "živo sliko", v kateri so nastopili njeni kolegi, na Muzejsko noč, 16. 6. 2012 pa bo še enkrat povabila publiko, da se ji pridruži pri ustvarjanju, tokrat za glasbenimi inštrumenti. Večer bo glasbeno in gibalno obarvan, ponovno prepuščen presenečenjem in naključjem.

Prostor je postal slika in slika je postala prostor. Gledalec bo postal ustvarjalec, umetnica pa opazovalec. V dialogu s prostorom se bosta združila v gibalo, ki bo v omejenem času odprtja nove razstave celjske umetnice Ive Tratnik upravljalo z umetniškim medijem. Avtorica je v novem projektu z naslovom Tabla spremenila prostor Likovnega salona v velikansko črno površino, ki učinkuje kot stara šolska tabla. Površina stene je že podlegla posegu umetnice, njeno delo in prostor sedaj pričakujeta le še intervencijo publike. Projekt označuje raziskovanje pozicije in potenciala slikarskega medija skozi procesualnost ustvarjanja ter dialog z gledalcem. Risbe, narisane s kredo (podobe žive in nežive narave, makroskopske podobe…) kot prvi rezultat umetničinega procesa, v začetni fazi komunicirajo med seboj, med odprtjem razstave pa bodo v svoj komunikacijski krog vključile (ali pa tudi ne) še druge risbe, ki bodo nastale pod prsti obiskovalcev. Na ta način želi umetnica čim bolj neposredno približati sliko gledalcu, s tem pa demistificirati ustvarjalni proces. S svojo prakso se odmika umetniškemu izdelku kot oprijemljivemu produktu, ki v današnjem času preobremenjenosti s »stvarmi« nima več prave vrednosti in postavlja v ospredje sam dogodek. Zanima jo gibanje telesa v prostoru, ki ima razsežnosti performativnega, zato napada velike površine. S slikami velikih dimenzij se je umetnica že lansko leto predstavila v projektu Veščin prah ter pri sodelovanju z Markom Jakšetom (Bojni ples za zbombandirano luno), kjer je kot soavtorica posegla v poetiko uveljavljenega slikarja. Sedaj želi podobno »odgovornost« prenesti na naključne obiskovalce Likovnega salona, ki vstopajo v dialog z njenim delom, da "izsili" vprašanje, kaj se bo zgodilo s Tablo, po kateri je tako enostavno risati in brisati. Vstopili bodo v na videz zaključeno umetniško delo, ga zmotili in skupaj z umetnico iz njega izstopili ob koncu razstave. Iva Tratnik dvomi v sliko kot lep, v sebi zaključen predmet, ne pa tudi v moč slikarskega medija v najširšem smislu. V primeru Table je slika spremenljiva socialna tvorba, pri kateri slikarka stavi na začasnost.

 


PRIPOVEDI V NASTAJANJU
NARRATIVES IN PROGRESS

Likovni salon Celje, Galerija Plevnik – Kronkowska, Pokrajinski muzej Celje

14.10. 2011 – 27.11. 2011

Rubén Grilo, Dobrobit nevednežev, 2009-2011, Z dovoljenjem umetnika
Foto: MARCO, Museo de Arte Contemporáneo de Vigo, Spain

Umetniki: Vasco Araujo, Milena Bonilla, Jasmina Cibic & Passaporta Collective, Društvo za domače raziskave, Vadim Fishkin, Rubén Grilo, Silvia Gruner, André Guedes, Jaša, Alma Karlin, Margareta Kern, Julia Montilla, Alenka Pirman & Marko Peljhan, Paloma Polo, Jorge Satorre & Erick Beltrán, Nika Špan, Isidoro Valcárcel Medina, Angel Vergara, Dalibor Zupančič

Kustos: Juan de Nieves

Pričujočemu projektu, ki smo ga splošno poimenovali Narratives in progress (Pripovedi v teku), za izhodišče služi razmislek o muzejski instituciji in strukturah, ki proizvajajo in prenašajo znanje. V eno samo trditev smo vključili ustvarjalce, strukture, ki jih muzej uporabi za prenos tovrstnega znanja, in nenazadnje prejemnike v tem ustvarjalnem sistemu - torej občinstvo. Projekt vsekakor nima namena dokazati domnevne vsebinske in strateške nezmotljivosti (kar bi pomenilo še naprej braniti avtonomijo umetnine proti naraščanju vrednosti subjektivnosti), saj gredo muzeji zagotovo skozi proces “krhkosti”, ki daleč presega konjunkturne krize v družbeno političnem in gospodarskem redu. V skladu z dogajanjem na teh področjih, alternativa izhaja iz novega načina izvajanja novega sistema, ki ni pozoren zgolj na preobrazbe v globalnem okviru misli in idej, ampak tudi na njihov razvoj in izstopanje v posameznem kontekstu. Zdi se neizogibno postaviti vsako muzejsko ustanovo v koordinate glede na njen izvor, zgodovino in razvoj, v geografski okvir, različne in posebne položaje, v katerih delujejo, v skladu s svojimi omejitvami in realnimi zmožnostmi.
Še en osrednji vpogled tega projekta temelji na pojmu zgodovine in načinu, kako naj jo dojemamo, reinterpretiramo ali služi kot podaljšek umetnosti. S tega vidika so umetniške prakse, ki jih danes izvaja dober del umetnikov usmerjene v področje raziskovanja. Slednje presega običajna zgodovinopisna stališča, ki v igro vključijo druge discipline, z namenom, da ustvarijo umetniška dela (artefakte ali dogodke), in se končno odprejo večji večplastni subjektivnosti, s stališča katere se lahko razume preteklost in deluje v sedanjosti.
V povezavi z navedenim in če se vrnemo k muzeju, ta igra prek različnih instrumentov ključno vlogo. Kako in v kakšnih formatih ter s kakšnimi strategijami se javno objavi dela umetnikov? Morda ima odgovor opraviti z omejitvijo prostora, v katerem ima občinstvo enakovreden glas, ki izhaja tako iz umetniške stvaritve kot iz same institucije.
ProjektNarratives in progress je zasnovan na konkretnem kontekstu: na mestu Celje, njegovi zgodovini, kulturnem ustvarjanju, njegovi muzejski strukturi in sedanjem trenutku. Zatorej moramo razumeti mesto in njegove različne konjunkture bolj kot natančen okvir za ukrepanje in ne kot zgolj predmet. Prav tako želimo poudariti specifičnosti tega projekta s pomočjo širših koordinat, ki presegajo omenjene okoliščine. Uporaba zgodovinopisne metode izhajajoč iz mikrozgodovine po Carlu Ginzburgu je eden od namenov pričujočega projekta odkrivanje novih in razkrivajočih namigov v tistih dogodkih in dinamikah, ki se na prvi pogled morda zdijo samo naključni ali nepomembni.
Za izvedbo tega projekta smo vzpostavili tri različne situacije ali strategije, ki ustrezajo trem različnim področjem v mestu. Najprej smo izbrali Likovni salon kot okvir za predstavitev ideje o muzejski ustanovi. V omenjenem prostoru bomo vzpostavili različne dejavnosti, da bi vzpodbudili vprašanja o prihodnosti institucije, istočasno pa ustvarili nove načine družbenosti.
V Galeriji Plevnik-Kronkowska želimo privesti do razmisleka o razstavni praksi. V tem primeru razporejena dela po prostoru ne želijo vzpostaviti niti hierarhične niti določene poti vnaprej, še manj pa prevladujoče, kar načeloma ustreza kustosovemu delu. V nasprotju s tem, se od gledalca zahteva, da ustvari lastno govorico na dejaven način, kar pomeni, da lahko izhajajoč iz del in z njimi mogočimi povezavami ustvari svojo lastno pripoved.
Zgodba je predstavljena kot glavno vodilo za večino udeleženih umetnikov, med katerimi nekateri predlagajo nove načine govorjenja o preteklosti preko strategij, ki so tesno povezane z drugimi disciplinami znanja.
Občinstvo bo igralo posebej pomembno vlogo na tretjem projektnem prostoru, Pokrajinskem muzeju. V napovedanem programu, vendar odprtem glede na možen razvoj in različen časovni potek, bo vsak umetnik vzpostavil svoj dinamičen odnos do občinstva, ki bodisi programirano ali zgolj slučajno, obišče muzej. Torej je zaporedje dejanj ali izsekov enako okviru delovanja tradicionalnega umetnostnega muzeja, hkrati pa ločeno od kakršnekoli prakse, ki ni v skladu s strogimi smernicami.

Likovni salon - Laia Ros Gasch, Jani Pirnat, Juan de Nieves 

Pokrajinski muzej Celje - Jaša, otvoritveni performans Drawing a Line Through the Clouds of Myth

 
  Galerija Plevnik Kronkowska

       

     

                         

 

GORAN MEDJUGORAC
Črna noga / Pata negra

15.9. 2011 – 9.10. 2011

[click here for English]

Goran Medjugorac, Vahid, 2011

Med magisterijem umetniške produkcije in raziskav v umetnosti na Akademiji lepih umetnosti v Barceloni (2011) je Goran Medjugorac zavzel pozicijo ''vse že ne more iti'' in se zato posvetil raziskovanju klasičnega slikarstva. Združil je akt in mrtvo naturo, modele za slikanje pa si je poiskal v mesnici. Raztelešene živali, obešene z drogov, je poosebil z imeni v želji, da bi se gledalcu čustveno bolj približale in jih skril za cvetlične vzorce dekorativnih zidnih poslikav. Slikar meni, da smo ljudje zasvojeni z dominiranjem, a hkrati ljubimo žrtev svoje dominacije. Raztelešeno, odrto in procesirano živalstvo je vznemirljivo, je intimno, je erotično in je podoba izobilja. Umetniška fascinacija nad raztelešeno živaljo izhaja iz tradicije severnega baroka, kjer so ustvarjalce poleg podob izobilja v lovskih tihožitjih (Frans Snyders, Shramba 1620, Jan Weenix II., Lovsko tihožitje, 1706) zanimali tudi likovni problemi študije surovega mesa (Rembrant van Rijn, Odrti vol, 1655) . Odrta žival je v svoji negibnosti primeren model za natančno študijo anatomije in likovnih učinkov ter preizkusni kamen slikarskega mojstrstva. Po drugi strani ima motiv močan interpretativni potencial, ki se spreminja glede na čas in izvedbo. Za Francisca de Goya  je Mesarjev pult (1812) podoba minljivosti. V primeru Chaima Soutina  in Odrtega vola (1925) je razpadajoča mrhovina, podoba obupa in izgubljenosti. Francis Bacon s  Figuro z mrhovino (1954) kritizira katoliško cerkev. Joseph Beuys pa v performansu Kako razložiti umetnost mrtvemu kuncu (1965) odpira vprašanja tradicije nemške umetnosti, ki izhaja iz mojstrovine Mladi kunec (1502) Albrechta Dürerja, itd…
Goran Medjugorac v obravnavi omenjene teme problematizira odtujenost sodobne urbane družbe od narave in njeno vdanost v udobje. V delih vedno izhaja iz svojih raznolikih in najbolj neposrednih življenjskih izkušenj. Tokrat ga kot prebivalca velemesta, kjer življenje poteka predvsem znotraj zaprtih prostorov (domov, pisarn, trgovinskih in zabaviščnih centrov, klubov, avtomobilov, vlakov), zanima odnos velemestnega človeka do narave. Sodobnemu človeku ni potrebno zapuščati svojega doma, saj mu infrastruktura omogoča upravljanje lastnega življenja preko sodobnih komunikacijskih povezav. Zgodovina človeka je zgodovina težnje k udobju. In ker je stik z divjo naravo lahko nekontroliran, neudoben in ogrožajoč, ji dominiramo, jo udobno prikrojujemo in jo poskušamo poustvarjati kot še bolj ''naravno'' in ''pristnejšo''. Virtualni krajini Makovo polje in Planina (2011) Medjugorac konstruira s pomočjo spiral in matematičnih zaporedij. Prav tako po meri človeka in z idejo o kontrolirani naravi so baročni arhitekti z matematično natančnostjo načrtovali in gradili umetelne parke in palače, namenjene izključno udobju in prestižu takrat privilegiranega družbenega sloja, ki je bil znotraj svojega poustvarjenega raja odtujen in varovan od vsega, kar bi utegnilo zmotiti idilo. Paralele z barokom v delih Gorana Medjugorca niso naključje. So zgolj posledica trenda sodobne urbane družbe - postati popolna bitja udobja.  

O umetniku/ about the artist: http://www.goranmedjugorac.com/

       

 
 


IGNACIO URIARTE
13.5. 2011 – 12.6. 2011

[click here for English]

Ignacio Uriarte, Invitation Card, 2011

Ignacio Uriarte, berlinski umetnik, v Likovnem salonu predstavlja dela, ki so ključna za prepoznavanje umetnikove ustvarjalne linije. Tema razstave je dojemanje časa in uporaba sredstev, ki so na voljo v trenutku pisarniškega prostega teka. Specifična klima nične produktivnosti, odvečno sestankovanje, razteznost časa, brezciljno ponavljanje, konstantnost, vse to so lahko elementi delovnega okolja priviligiranega birokrata. Znotraj te praznine se iz spone monotonosti rojeva potreba po spontani gesti s stvarmi, ki so pri roki. Spremeniti dolgčas v dolg času. Kaj početi, ko ni kaj početi, a je to potrebno početi še nekaj časa? Trpljenje v neskončnosti trenutka, strmenje v uro, brezciljno čečkanje po čemerkoli, pregibanje papirja, igračkanje s pisalom itd.. V umetnikovi interpretaciji postanejo te dejavnosti navdih za poetična umetniška dela, sedaj prikazana v Likovnem salonu.

60 sekund (60 Seconds, 2005) je zvočna skulptura iz 60-tih vzhodnonemških zapestnih digitalnih ur povezanih v krog, kjer se kratek pisk ob polni uri z zamikom za sekundo na vsaki uri razširi v 60 sekund. Neskončnost (Infinity, 2010) je animacija, ki se poigrava s paradoksom pisanja znaka za neskončnost, ki ima začetek in konec. Ko ga zapišemo, se to kaže v presledku ali prekrivanju črte znaka ∞. Animacija naredi neskončnost v zanki resnično neskončno. Krožno čečkanje po papirju, ki po intenzivnosti in uporabi pisala počasi prehaja iz modre v sivo monokromno barvo, prikazuje serija risb z naslovom Iz peresa  v svinčnik (From Pen to Pencil, 2011). Pregibanje papirja je navdih za papirno inštalacijo Dva pregiba (Two Folds, 2009), kjer se dve izredno dolgi diagonali pregiba sekata in s pomočjo svetlobe in senc ustvarjata reliefne učinke pozitiva in negativa. Motnja v rutini je lahko problem ali pa spodbuda h kreativnim odklonom. Animacija 80 pack (80 Blots) raziskuje oblike kapljic črnila iz nalivnega peresa, ki kapljajo na list.

Posebej za razstavo v Celju pa je Ignacio Uriarte izdelal umetniško knjigo / časopis 11 prekrivajočih se formularjev (11 Overlayed Forms, 2011). Gre za eno njegovih prvih pisarniških likovnih del, ki je spomin na delovno mesto analitika, kjer je pripravljal različne formularje, ki so jih potem kot predloge uporabljali ostali uslužbenci korporacije. V različnih zaporedjih je na enajstih straneh ustvaril enajst prekrivajočih se formularjev, ki se pomanjšujejo, ter oblikoval posebne tabelne vzorce, ki zadostujejo ameriškim uradnim velikostim formularjev. Prav tem formularjem umetnik pripisuje začetke svoje umetniške risbe.

Industrija pisarniške funkcionalnosti, ki se z množenjem birokracije in njenih potreb hitro razvija, predstavlja za Ignacia Uriarteja neizčrpen navdih. Elementi klasične pisarne, ki jo označuje oblikovni funkcionalizem in prepoznavna estetika, so pred Uriartejem navdihnili vrsto umetnikov, med njimi tudi Marcela Duchampa, Sola LeWitta in Dana Flavina, če omenimo le najbolj vplivne. Če so slednji v birokratsko okolje vstopili kot umetniki, pa je Uriartejeva pot obratna. Z izobrazbo poslovnega administratorja in nekajletnih delovnih izkušenj analitika v velikih multinacionalkah je kot dober poznavalec svojega delovnega okolja izkušnje prenesel v umetniško polje in si ob delu pridobil formalno izobrazbo audio vizualnega umetnika. Uporablja enake metode dela kot pisarniški delavci, vendar sedaj s ciljem raziskovanja rutine kot umetniškega izraza.

 

    Razstavo je podprla Ambasada Kraljevine Španije v Sloveniji

Sozaložnik umetniške knjige 11 Prekrivajočih se formularjev je umetniški zalozniški kolektiv IMpress http://www.im-pressonline.com/

 


Predavanje Ignacia Uriarteja o svojem delu v Likovnem salonu


Ignacio v akciji


Aaron Moulton o svojih kuratorskih projektih in sodelovanju z Ignacijem


Pero v svinčnik, 2011


60 sekund, 2005


Vodstvo po razstavi

 


JURE CVITAN
Osvajalec nekoristnega  Conqueror of the Useless

[click for English]

Likovni Salon Celje, 1.4. 2011 – 8.5. 2011

Če v stilu uličnih pridigarjev blasfemično predrugačimo Descartesovo misel o iskanju resnice (Principi filozofije, 1644) si drznemo zapisati:  ''Kdor je resnično iskalec resnice o sebi in svoji poti, mora vsaj enkrat v življenju podvomiti, globoko kot je le možno, v sebe in svoje početje.''       

Komu in čemu koristi razmišlja tudi mladi celjski slikar Jure Cvitan, ko razmišlja o vlogi sodobne umetnosti in položaju lastnega ustvarjanja v njej. Ko išče poti samouresničitve zavzema vlogo osvajalca nekoristnega, vloga, ki jo primerja z ekstremnim alpinizmom in občutki nekoristnosti osvojitve gore za družbo, vendar samopotrditev za alpinista (Lionel Terray, Conquerors of the Useless, 1963). Cvitanov dvom ni zgolj premislek o sebi, temveč tudi spopad s samim seboj. Skozi podobe in prostor, ki ga je ustvaril v galeriji se nam iskreno razkrije. Obiskovalci se znajdejo v bunkerju, sredi navzkrižnega ognja besa in prisiljenosti. Začudeni se vprašamo:  ''Je to artikulacija umetnikove pozicije?'' On pa pograbi brzostrelko, obračuna z umetniško srenjo in si na koncu sodi sam. Radikalno dejanje, ki pa bi imelo močan odmev po najčrnejšem scenariju. Na eni strani bunkerja se je upodobil kot častilec orožja in nasilja pripravljen na drastična dejanja t.i. ''front range looserja'' ki je za svojo samouresničitev pripravljen eliminirati kogarkoli na njegovi poti, na drugi strani pa se predstavlja kot narejeni priliznjeni sopotnik umetniške srenje, s prisiljenim ciničnim nasmeškom, ki leze v rit  na poti do uspeha. Obe skrajnosti mu gresta na jetra, ene se boji, drugo zaničuje. Jure Cvitan se je likovno naslonil na strelske računalniške igre v prvi osebi. Nasilnež strelja na prisilneža, ki pa se spretno izmika. Igranje računalniskih iger je lahko razburljivo in vzburjenje je občutek, ki ga umetnik tudi išče v učinku slikarstva. Slike izgledajo, kot da so bombardirane s paintball topom z naboji različnih flourescentnih barv. Kontrast abstraktni barvitosti podlage so grafično ploskovite podobe v ospredju, ki skupaj tvorijo prostorsko kuliso. Platna so dodatno osvetljena z UV lučjo, ki stopnjujejo vtis barvitosti in ustvarjajo dodatne 3D učinke. Eksperimentiranje z luminoznimi tehnikami v slikarstvu se poslužujejo v poleg Jureta Cvitan tudi Mark Požlep in Jaša  iz Ljubljane, ki se tudi vsi ukvarjajo z antiestetiko radikalnega kiča, ki nas brez prestanka nagovarja: '' Poglej me.'' Strategija agresivnega eksibicionizma in antiestetskih banalnosti  nam ne dopusti drugega, kot da se z njim soočimo direktno in tu leži njegova priložnost. David Myers je za konferenco Aesthetics of Play v Bergnu, 2005, zapisal:  ''Antiestetika je estetika forme same. Na kratko, podobno kot računalniška igra je tudi antiestetika zavezana samo sebi.''  Če združimo vse tri komponente umetnikove stvaritve, kloniranje samega sebe, uporaba prvoosebne ''streljačine'' in antiestetske elemente nam ti sporočajo v prvem planu umetnikov ego, v drugem planu pa strelsko galerijo (Shooting gallery game), kjer se nam umetnik, ponudi na pladnu in samoironično strelja na samega sebe v galeriji. Dvoboj čudaka, ki se kot v filmu Klub golih  pesti (Fight Club, 1999) pretepa sam s seboj. Psi lajajo, skupaj spijemo glaž vina in karavana gre dalje. Vedno večja neubčutljivost nagovorjenih ob poplavi ''projektov'' terja vedno bolj drastično akcijo s strani tistega, ki nagovarja. Otvoritev je na 1. April, dan norcev. Si upate?                             

 

TAL ADLER
The Missing Link

Tal Adler, 'Želva', Dunaj, 2010

Likovni salon, 20.1. - 27.2.2011

[Click here for English]

Dosedanjo umetniško prakso izraelskega umetnika Tala Adlerja so najmočneje opredelili projekti, za katere nedvomno lahko rečemo, da se uvrščajo v linijo aktivistične umetnosti. Ta usmeritev, ki se ne omejuje na razstavljanje v galerijskem prostoru, ampak z različnimi strategijami deluje v javnem in političnem prostoru, je značilna za njegove projekte, kot so Conflict 1 to 1,000 (projekt je nastal sredi izraelsko-palestinskega konflikta leta 2001), Unrecognized ( v sodelovanju z različnimi gibanji za družbeno pravičnost si je projekt, katerega začetki segajo v leto 2003, prizadeval za vidnost in spremembo položaja beduinske skupnosti v Izraelu) ali OneState (leta 2009 je skupaj s palestinskim umetnikom Osamo Zatarjem ustanovil OneState ambasado na Dunaju. Umetnika delujeta kot ambasadorja simbolične OneState države, ki zagovarja idejo odprtih meja in sobivanja različnih kultur). Tal Adler je sodeloval na številnih razstavah, med drugimi na Overlapping Voices, Essl Museum of Contemporary Art, Klosterneuburg, (2008), Three cities against the wall (razstava proti zidu, ki ločuje Izraelce in Palestince), New York, Ramallah, Tel Aviv (2005), The promise, the land, OK centrum, Linz (2003), New Agora, Cittadellarte fondazione Pistoletto, Biella (2002).

V svojem delu nagovarja k vrednotam enakosti in svobode, harmoničnega in mirnega sožitja ter nasprotuje politiki, ki je nestrpna do drugih narodov in etničnih manjšin in vzpostavlja kontrolo s pomočjo nadzorovanja, izključevanja in agresije. V svojem najnovejšem delu The Missing Link s kritičnim pogledom na to, kako človek ravna z živalmi, med drugim kaže na dejstvo, da

(ne)prikrita razmerja moči, podrejanje in izrinjanje, ki pogosto obvladujejo medčloveška razmerja, vsekakor veljajo tudi za človekov odnos do naravnega sveta.

Razstava The Missing Link, ki je bila zasnovana in realizirana posebej za Likovni salon Celje, je prvi del umetnikovega širše zasnovanega projekta, ki raziskuje kompleksna in pogosto patološka razmerja človeka do naravnega sveta, še posebej do živali. Skozi serijo fotografij in skulptur se osredotoča predvsem na vprašanja lastništva živali in njihovega popredmetenja. Raziskave in interpretacije tematike se Adler loteva kompleksno, navdihnjen s starodavnimi zgodbami, antropomorfizmom in zoomorfizmom, filozofijo in igračami. Problematizira dvojnost našega odnosa do živali, ki se kaže skozi ljubezen in skrb na eni strani ter discipliniranje, jemanje iz njihovega naravnega okolja, krčenje njihovega življenjskega prostora, lov in pobijanje na drugi.

Razstava The Missing Link, ki pravzaprav govori o razmerjih moči, gledalca vabi h kritičnemu razmišljanju o modelu človekovega ravnanja, ki je enak tako v njegovem odnosu do živali, kot do sočloveka.

 

 

 

 

 

ANDREJA DŽAKUŠIČ, SIMON MACUH, IVA TRATNIK
obleka … človeka

 


9.12. – 16.1.2011
 
Obleka je eden izmen najbolj vidnih znakov identitete posameznika, posebej družbene. Različne kulturne sredine imajo različna pravila; kar je v eni popolnoma vsakdanje in običajno, je v drugi lahko del rituala in v tretji nesprejemljivo ali čudaško. Običajno je izbira obleke kompromis med željami posameznika ter pričakovanji in pravili določene družbene sredine.

[Click here for English]

obleka … človeka, ki je premierno predstavljena v Likovnem salonu Celje, je skupen projekt celjskih umetnikov Andreje Džakušič, Simona Macuha in Ive Tratnik. S projektom, v katerem raziskujejo, v kolikšni meri obleka določa človekovo identiteto, koliko se s spremembo zunanje podobe spremeni odnos drugih do nas in v kolikšni meri lahko »nenavadna« obleka povzroči motnjo v javnem prostoru, so začeli spomladi letos. Vsebuje performativne umetniške akcije, izvedene v različnih javnih prostorih od galerijskih (ob najrazličnejših otvoritvah razstav) do najbolj vsakdanjih, kot so lokali in nakupovalna središča. V njih sta telo in obleka postala forma, preko katere so komunicirali s svetom in sprožali najrazličnejše odzive. Njihovi »oblačilni performansi« so bili med samimi umetniki vnaprej načrtovani, niso pa bili napovedani za javnost. Tako so bili v realnem času vidni zgolj po naključju. Na sami razstavi - na kateri je z novoletnimi zabavami, performansom v januarju in z nastajanjem dela projekta med samim trajanjem razstave dodatno poudarjena procesualna narava celotnega projekta, ki ga odlikuje prefinjeno prepletanje humornega in polemičnega - kaj se v določenem prostoru dojema kot normalno -, so vidni preko fotografije in videa.

Andreja Džakušič, Simon Macuh in Iva Tratnik (študirali so na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, živijo in delajo v Celju, individualno so v umetniškem prostoru že vrsto let aktivno prisotni s samostojnimi in skupinskimi razstavami) imajo za sabo številna sodelovanja, načrtovanja, usklajevanja in debatiranja predvsem v okviru vsakoletnega že deset let trajajočega festivala Društva celjskih umetnikov Vstop prost, ki zajema performanse, intervencije, akcije in instalacije v javnem prostoru. Njihov tokratni projekt obleka … človeka je prvič zastavljen in realiziran kot skupen umetniški projekt.
 

 


http://www.youtube.com/watch?v=303kOWTxN2Y

 

Simon Macuh (1971) deluje predvsem na področjih kiparstva, performansa, videa in animacije. Vzporedno z umetniško prakso se ukvarja s filozofijo in teorijo.

Andreja Džakušič (1971), ki se v glavnem izraža s performansom, instalacijo in fotografijo, v svojih delih komentira stanje realnega osebnega ali družbenega okolja.

Iva Tratnik (1980) se posveča predvsem slikarstvu ( letos sta skupaj z Markom Jakšetom v Galeriji sodobne umetnosti Celje predstavila skupen slikarski projekt Bojni ples za zbombardirano luno) in instalaciji.
 

 

ROBERTINA ŠEBJANIČ            
Futuro Autopoiesis

 

Avtorica: Robertina Šebjanič
Programiranje: Žiga Kranjec in Luka Frelih
Strokovna sodelavca in svetovalca: univ. dipl. biol. Špela Petrič in Urban Belina

Posebna zahvala: dr. Alenka Malej (MBPP - Morska biološka postaja Piran) za svetovanje, dr. Aleš Kladnik (Biotehniška fakulteta, Univerza v Ljubljani) za mikrografijo, dr.Valentina Turk (MBPP) - za mikrografijo, Tihomir Makovec (MBPP) in Jani Forte (MBPP).

[Click here for English]
 
Za delo Robertine Šebjanič, ki se kot umetnica izraža predvsem skozi video in novo medijske prakse, je že od samih začetkov značilen eksperimentalni pristop - raziskovanje samih tehničnih karakteristik medija ter spretno izrabljanje možnosti, ki jih dajejo nove tehnologije. V zadnjem času se temu pridružuje občutljivo nanašanje na aktualno družbeno in okoljsko problematiko, predvsem tisto, ki zadeva vprašanja sobivanja in soodvisnosti. Njena angažiranost nikoli ne izzveni kot vprašljivo podajanje neke navidez objektivne resnice, temelječe zgolj na nekritičnem povzemanju izsledkov iz najrazličnejših virov. Gledalčevo zavedanje odgovornosti poskuša prej kot skozi povzročanje nelagodja ali dajanje napotkov vzbuditi skozi igriv način na ta način, da z umetniškim delom ustvari interaktivno okolje, ki gledalca skozi možnost sodelovanja, interveniranja v situacijo in opazovanja posledic le-tega pripelje do razmisleka o vprašanjih, ki so tematika njenega dela. Navedeno vsekakor velja za njeno najnovejše delo Futuro Autopoiesis, ki se dotika ekološke problematike in bo kot razstavni projekt premierno realizirano v Likovnem salonu Celje. Postavitev, za katero bi lahko rekli, da v nekaterih segmentih pridobiva karakteristike računalniške igre, bo obiskovalca popeljala v aktivno predstavljanje krhkosti ekosistema. Gledalec bo lahko s pomočjo interaktivnega vmesnika spreminjal okoljske faktorje in na ta način sodoločal dogajanje. V instalacijo tako ne bo vstopal zgolj kot obstranski opazovalec, ampak kot eden od glavnih virov okoljskih motenj. Vzpostavitev takšne situacije, ki gledalcu omogoča kritično refleksijo lastnega vpliva na stabilnost oziroma nestabilnost ekosistemov, je osnovni namen projekta Futuro Autopoiesis, ki temelji na umetničini nekaj časa trajajoči predhodni raziskavi in na njenem sodelovanju s poznavalci in strokovnjaki s področij biologije in tehnologije.

Robertina Šebjanič ima za sabo nekaj samostojnih predstavitev (Galerija Alkatraz, Studio SCCA Ljubljana, Kiberpipa Ljubljana, Kibela Maribor)) in številna sodelovanja na skupinskih razstavah in festivalih doma in v tujini. Pomembna značilnost njenega umetniškega delovanja je mreženje, ki sega od kreiranja projektov z drugimi umetniki do sodelovanja s strokovnjaki iz drugih disciplin. Tako je na primer projekt Povezani s signali (2009), ki se ukvarja s komunikacijo in prenašanjem informacij ter njihovo interpretacijo, nastal skupaj s švedsko umetnico Mari Lagerquist, video instalacija Lom beline (2010) pa skupaj z Mirjano Batinić. V sodelovanju s poznavalcem novih tehnologij in programerjem Luko Frelihom je nastala interaktivna instalacija Pufinacija (2008), ki izpostavlja odnos do sobivajočih kot pomemben del lastnega preživetja posameznika in v njej skupina objektov/robotov med sabo komunicira po brezžičnem omrežju, z ljudmi pa prek dotika, zvoka, svetlobe in tresenja. V sodelovanju s Frelihom je nastalo tudi pričujoče delo Futuro Autopoiesis, ki se ekološke problematike, ki vedno bolj pridobiva ideološke razsežnosti in je pogosto žrtev političnih in tržnih manipulacij, loteva tudi v sodelovanju s strokovnjaki s področja biologije. Izhodišče interaktivnega dela, ki temelji na shematičnem prikazu prehranjevalne verige, ki vodi od primarnih proizvajalk diatomej do njihovih plenilcev kopepodnih rakov in plenilcev le-teh - meduz, so nekateri izsledkih opazovanj, ki so jih v preteklih letih opravili raziskovalci Morske biološke postaje Piran.
 


Robertina Šebjanič je študirala na Oddelku za kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, pred tem je končala študij na Famul Stuart šoli uporabnih umetnosti v Ljubljani in se v letih 2005/2006 strokovno izpopolnjevala na Valand School of Fine Arts v Gotheburgu na Svedskem (oddelek za multimedijo). Živi in dela v Ljubljani. 

Produkcija: LJUDMILA, ljubljanski digitalni laboratorij za medije in kulturo pri KUD F. Prešeren. Projekt je nastal v sodelovanju z Morsko biološko postajo Piran ter s finančno podporo Medvladne oceanografske komisije Slovenske nacionalne komisije UNESCO (Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo), Ministrstva za kulturo RS in Mestne občine Ljubljana

 


-OR- PREMENE UMETNOSTI
Poetični nastavki korespondence z orakljem

Alenka Pirman (SI) // Katarina Zdjelar (RS/NL), Borut Savski (SI) // Tao G.  Vrhovec Sambolec (SI/NL) // Evelyn Müürsepp (EE) // Erkki Luuk (EE) // John Grzinich (US/EE) // Simon Macuh (SI) // Marko Košnik (SI) // Petra Kapš (SI)

Likovni salon, 10. 09. - 17. 10. 2010

[Click here for English]
 

Ob otvoritvi performans Simona Macuha RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?
Marko Košnik, XOR, predavanje, 13. september 2010, 18:00
Simon Macuh, Alenka Pirman, Marko Košnik, Tao G. Vrhovec Sambolec, Borut Savski, Irena Čerčnik, Petra Kapš, razgovor, 13. september 2010, 19:30
Erkki Luuk, A Wot, performans, 15. oktober 2010, 19:00
Petra Kapš, predavanje, predstavitev knjige, 19. oktober 2010,  19:30

-OR- premene umetnosti z razstavo, performansi, razgovori, predavanji in knjigo vzpostavljajo razgledne točke, razpirajo izseke panoramskega razgleda, ki bi ga lahko približali s podnaslovom Poetični nastavki korespondence z orakljem.Priklic izbranih besed v večglasno odmevanje, tudi pomenov in simbolnih prispevkov, je uglašen na črkovni sklop -OR-. Slednjega projekt zasleduje in raziskuje skoz prakse, za katere verjame, da tvorijo kontinuiteto civilizacijskega vzorčenja obnašanja, delovanja, izražanja, odločanja, mišljenja sistemov, diskurzivnega in intuitivnega vse do časov, ko se ”zahod” in ”vzhod” sporazumevata s kodno kombinatoriko: orakeljska (orakularna), oratorska, orfejska, retoriška.

-OR- premene umetnosti nastavljajo zrcala med formo, znak in pomen;prisluškujejo in odpirajo oči tistemu, kar je vmes med njihovimi  premenami in izbori. Ali drugače: projekt v fleksibilnem razmerju med konstanto in spremenljivko raziskuje razmerja med znakom in pomenom, ki ju lahko označimo kot skrajni točki umetniškega dela. Projekt išče rob med sprožanjem in kreiranjem dogajanja v posamezniku in posledičnim odražanjem navzven. S poudarkom na zaznavi in izkušnji tako s stališča posameznika kot vsakokratne socialne konfiguracije.

Evelyn Müürsepp, risba, Alenka Pirman, objekt,Tao G. Vrhovec Sambolec, serija črno belih algoritmično generiranih tiskov,Borut Savski, interaktivna zvočno – vizualna instalacija, Katarina Zdjelar, video, Simon Macuh, performans RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?, Erkki Luuk, performans A Wot, John Grzinich, performans, Marko Košnik, XOR, predavanje, Petra Kapš, knjiga ter skupne razprave so raznoliki formalni jeziki zavzemanja prizorišča. Lepota vstopa med umetniškim procesom in interpretacijo. Oziroma kot je zapisal Peter Sloterdijk „ … kdor se nauči poetično govoriti, od samega začetka dalje vnaša svobodo dihanja tudi v jezik, ki se ga priučimo s svojim vstopom v zgodovinski govor posredniških sil. Apriori oprostitve zato obstoji v načinu, kako izrečemo resnico, ki je izvorno povezana s pravico do zraka in širjave.“ (Prihajati k jeziku – prihajati k svetu / str. 130). -OR- premene umetnosti poglede ostrijo tam, kjer se aktivira razpirajoče.
 

Simon Macuh, RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?, performans / performance, odprtje razstave / exhibition opening, sep 10, 2010

Simon Macuh, RRR – Resnično, Resnično, zaRes – Kdaj velja tretja Resnica?, performans / performance, odprtje razstave / exhibition opening, sep 10, 2010

 

-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010

-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010

 

-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010

-OR- premene umetnosti / changes of art, Poetični nastavki korespondence z orakljem / Being poetic in correspondence with an oracle, pogled na postavitev / exhibition view, 2010

 

Alenka Pirman, brez naslova / untitled, 2007 (sušilec za lase, žogica za namizni tenis, risba na steni) / (hair-dryer, table tennis ball, drawing on wall)

 Alenka Pirman, brez naslova / untitled, 2007 (sušilec za lase, žogica za namizni tenis, risba na steni) / (hair-dryer, table tennis ball, drawing on wall)

 

Tao G. Vrhovec Sambolec, . not master the boat are of sea of you, serija črno belih algoritmično generiranih tiskov / a series of black and white algorithmically generated prints (2005-2010)

Tao G. Vrhovec Sambolec, . not master the boat are of sea of you, serija črno belih algoritmično generiranih tiskov / a series of black and white algorithmically generated prints (2005-2010)

 

Evelyn Müürsepp, brez naslova / untitled (2009-10)

Evelyn Müürsepp, brez naslova / untitled (2009-10)

 

Borut Savski, Orakelj / Oracle 2 (2004, 2010)

Borut Savski, Orakelj / Oracle 2 (2004, 2010)

 

Petra Kapš, - OR - Dotik / Touch (2010)

Petra Kapš, - OR - Dotik / Touch (2010)

 

Katarina Zdjelar, The perfect sound, 14'30'' (2009)

Katarina Zdjelar, The perfect sound, 14'30'' (2009)

 

Erkki Luuk, ”a wot”, performans / performance, oct 15, 2010

Erkki Luuk, ”a wot”, performans / performance, oct 15, 2010

 

Marko Košnik, XOR, predavanje / lecture, sep 13, 201

 Marko Košnik, XOR, predavanje / lecture, sep 13, 2010

 

Petra Kapš, -OR-, predavanje / lecture, -OR- Knjiga Št. 1 / Book Nr. 1, predstavitev / presentation, oct 19, 2010

Petra Kapš, -OR-, predavanje / lecture, -OR- Knjiga Št. 1 / Book Nr. 1, predstavitev / presentation, oct 19, 2010
 

 

IGOR GRUBIĆ
East Side Story

Likovni salon, 16.4. - 16.5.2010

[Click here for English]

Za umetniško prakso hrvaškega umetnika Igorja Grubića lahko rečemo, da nadaljuje linijo aktivistične umetnosti. V svojem delu se senzibilno odziva na dogajanja, stanja in procese v družbi. Pri tem velikokrat povzema direktne aktivistične strategije, saj se velika večina njegovih projektov najprej zgodi na ulici in šele kasneje v galeriji. Njegov umetniški aktivizem pa je vendarle izrazito oseben in se spretno giblje na meji med političnim in poetičnim. Med najbolj odmevnimi umetniškimi akcijami Igorja Grubića je projekt 366 ritualov osvobajanja, ki obsega serijo mikro–političnih akcij in intervencij, ki jih je umetnik izvajal vsak dan v obdobju leta 2008. V njih Grubić prevzema vlogo osamljenega revolucionarja, ki s stalnim urjenjem svoje lastne neposlušnosti prenaša virus neposlušnosti tudi na ostale državljane in jih na ta način poskuša prebuditi iz politične pasivnosti in potrošniške letargije. Rituali so bili realizirani v razponu od povsem intimnih (umetnik si na zapestje vtetovira besedo neposlušen) do pravih gverilskih podvigov, kot je na primer poseg v fontano pred Hrvaško narodno banko v Zagrebu, katere vodo je na dan obiska takratnega ameriškega predsednika Georga Busha prebarval v krvavo rdečo, ali večkratno nočno »olepševanje« sporočil ustaških grafitov ter »dekoriranje« javnih spomenikov s političnimi parolami in simboli.

V Likovnem salonu bo Igor Grubić predstavil svoje delo East Side Story, ki je trenutno njegovo najpopularnejše in najbolj iskano delo. Pred kratkim je zanj prejel prvo nagrado T-HT hrvaškega Telekoma, ki je rezultat sodelovanja z Muzejem sodobne umetnosti v Zagrebu, ki prva tri nagrajena dela uvrsti v svojo stalno zbirko. Naslov dela parafrazira muzikal West Side Story. Povezavo nakazuje tako tema – konflikt med različnimi družbenimi skupinami, kot uporabljen izrazni medij plesne koreografije.

Delo East Side Story je sestavljeno iz dvokanalne video projekcije in serije enajstih fotografij. Instalacija je odziv na dogajanja v Beogradu in Zagrebu v letih 2001 in 2002, ko so bili udeleženci gejevske Parade ponosa izpostavljeni zastrašujočemu fizičnemu nasilju neonacističnih skupin in prisotnih meščanov. Delo kaže na netoleranco do drugačnosti in opozarja na to, da ekstremni nacionalizem, ko je odsoten etnični Drugi, svoje žrtve najde kjerkoli, v tem primeru v marginaliziranih seksualnih skupinah.
Prva projekcija prikazuje dokumentarne posnetke izgredov nasilne množice nad udeleženci Parade ponosa. Drug video, projiciran z zamikom, prikazuje plesalce, ki na točkah, kjer se je nasilje zgodilo, dogodke uprizorijo v stilizirani plesni koreografiji. Vzporedna projekcija obeh videov ima zanimiv učinek. Dokumentarni posnetki konflikta med mačistično, primitivno družbo, ki svojo superiornost označuje z nacionalističnimi in neonacističnimi simboli, in gejevsko subkulturo nosijo šokanten emocionalni potencial, ki ga plesna koreografija katarzično nevtralizira.

Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Igorja Grubića v projektu sodelujejo umetniki Maja Hodošček, Martin Krenn, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.

Igor Grubič (1969, Zagreb) ima za sabo številne samostojne in skupinske razstave:
Agency Gallery London, 2010, 11. Istanbulski bienale 2009, Be A Happy Worker: Work-To-Rule, Galerija Miroslav Kraljević, 2008, Zagreb, Bad Joke, 2007, Tallin, October. Exit, Desire and Memory, Artra Gallery, 2007, Milano, Revolution is not a garden party, Trafo Gallery, 2006, Budimpešta, Side-effects, Muzej savremene umetnosti, 2006, Beograd, Looking Awry, Apexart Gallery, 2003, New York, Imaginary Balkans, Site Gallery, 2002, Sheffield, Manifesta 4, 2002, Frankfurt, What, how and for whom, Kunsthalle Exmergasse, 2001, Dunaj ... 



 
 


11. VSTOP PROST / ADMISSION FREE 2010 
Boris Oblišar, Estella Žutič in Gilles Duvivier, Borut Holland, Maja Delak in Luka Prinčič, Peter Matko, Iva Tratnik, Maja Hodošček, Jaroslav Kyša, Cirkulacija 2, Željko Opačak, Bojana Križanec, Elisa Vladilo, Adolf Mljač, Andreja Džakušič in Vesna Prevolšek, Dalibor Bori Zupančič, Fabiola Faidiga and Massimo Premuda, Jure Cvitan, Mark Požlep, Manja Vadla, Petra Kapš, Paddy Bloomer, Matija Plevnik, Franc Purg, Božo Katić, Simon Macuh, Borut Peternelj

Estela Žutič & Gilles Duvivier: AMUR, dogodek za 10 gledalcev / an event for 10 spectators

Mestno jedro in Likovni salon Celje, 19.5. - 23.5. 2010 

Festival Vstop prost/Admission Free, projekt članov Društva celjskih likovnih umetnikov, je urbana manifestacija umetniških dogodkov, performansov, akcij in instalacij v mestu Celje. Osnovni koncept je delo umetnikov v mestu in z mestom. Osrednja tema letošnjega 11. festivala je ZVOK: zvok mesta, zvok kot izraz, zvok kot del umetniškega dela. Zvok je eden osnovnih elementov komunikacije. Umetniki iz Slovenije, Italije, Severne Irske, Slovaške in Hrvaške komunicirajo z mestom in meščani; tematizacija zvoka implicira ojačano interakcijo. 

Festival Vstop prost/Admission free - a project created by the members of the Celje Fine Artists Society - is an urban manifestation of artistic events, performances, actions and installations that takes place in the town of Celje. The basic concept behind the festival is that the artists work in the town and with the town. SOUND is the central theme of the 11th implementation of the festival: the sound of the town, the sound as an expression, sound as a part of a work of art. Sound is one of the basic elements of communication. Artists from Slovenia, Italy, Northern Ireland, Slovakia and Croatia communicate with the town and townspeople; as sound is the main theme this implies that a more intense interaction takes place.

Paddy Bloomer

Boris Oblišar: SYMPHONY FOR MUSICAL GREETING CARDS, performance

Andreja Džakušič, Vesna Prevolšek: THE NOISE OF LIFE, performance

Petra Kapš: Šele ali že, performans

Iva Tratnik, BUTO-NOISE 2.

 

 

MARTIN KRENN
In between the movements




Likovni salon, 11.3. - 11.4.2010

[Click here for English]

Avstrijski umetnik Martin Krenn se v svojem delu osredotoča na družbene in politične teme, predvsem na strategije in metode odpora vladajočim odnosom moči. Pri tem uporablja različne medije, v glavnem fotografijo, video in internet. Svoje projekte realizira v obliki razstav, internetnih projektov in intervencij v javnem prostoru. Študiral je elektronsko glasbo in uporabno umetnost na Univerzi na Dunaju (Universität Wien). Od leta 2006 predava na Univerzi za uporabno umetnost na Dunaju (Universität für Angewandte Kunst).

V Likovnem salonu Celje bo umetnik v obliki instalacije predstavil projekt In between the movements. Gre za delo v nastajanju, katerega začetki segajo v leto 2007. Delo obravnava mreženje, ki poteka med svetovnimi gibanji za pravičnost in raziskuje pripadajoče prakse in njihov vpliv na teorijo. Instalacijo bo sestavljalo dvanajst videoposnetkov intervjujev in njim pripadajoči plakati. Štirje od njih, ki so nastali v zadnjem času, bodo v Likovnem salonu premierno predstavljeni. Med njimi je tudi delo, ki se nanaša na diskriminatorne poteze v lokalnem okolju in je bilo pripravljeno posebej za to razstavo.

Posnetki in plakati, ki sestavljajo projekt In between the movements, so nastali v tesnem sodelovanju z aktivisti iz različnih geografskih in kulturnih okolij, ki so omogočili vpogled v različne vidike odpora obstoječim strukturam moči. Projekt med drugim tematizira kriminalizacijo levo usmerjenih gibanj in aktivistov, ki so sodelovali na demonstracijah proti skupini G8 ob srečanjih v Ženevi leta 2001 in v Heiligendammu leta 2007, odsotnost prave civilne družbe v Albaniji, nujnost politike o homoseksualnosti in zahteve za preprečevanje diskriminacije, zgodovino politične umetnosti v New Yorku v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja in njen vpliv na sodobne aktivistične in umetniške prakse, posebne razmere, v katerih delujejo izraelski aktivisti v okviru globalizacijskega gibanja, in vlogo, kakršno imajo izraelski umetniki v nekoč nacističnih državah, oblike odpora, da bi se preprečilo rušenje majhne vasi za potrebe nove železniške proge med Hong Kongom in Kitajsko in oblike odpora proti privatizaciji paviljona na Union Squaru v New Yorku, namenjenega javnemu govoru.

Posebej za razstavo v Likovnem salonu bo projektu In between the movements, ki je javnosti dostopen tudi preko interneta, dodano novo delo, ki govori o lokalni problematiki in politiki izključevanja. S sodelovanjem Jelke Zorn, sociologinje in docentke na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani in Irfana Beširevića, ki vodi Civilno iniciativo izbrisanih in je bil sam izbrisan, bo delo raziskovalo problematiko izbrisanih v Sloveniji. Intervju z njima je nadaljevanje intervjuja, ki ga je na isto temo Martin Krenn posnel z raziskovalkama in aktivistkama Jelko Zorn in Jasminko Dedić leta 2003. Izbrisani je ime za skupino ljudi, ki jih je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 26. februarja 1992 izbrisalo iz registra stalnih prebivalcev in prestavilo v seznam tujcev ter jim s tem odvzelo pravno podlago za eksistenco (za zakonito bivanje, za delo, za zdravstveno in socialno zavarovanje, za šolanje otrok itd.). Pred osamosvojitvijo Slovenije so v njej legalno živeli. Skupno število izbrisanih je bilo 25.671. Ustavno sodišče Republike Slovenije je leta 1999 ugotovilo, da je bil izbris iz registra stalnega prebivalstva nezakonit. Tragična zgodba tudi po 18 letih še vedno ni zaključena.

Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Martina Krenna v projektu sodelujejo umetniki Maja Hodošček, Igor Grubić, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.

Martin Krenn (1970) živi in dela na Dunaju.



 


MAJA HODOŠČEK
Landscape 




Likovni salon, 28.1. - 7.3.2010

[Click here for English]

Maja Hodošček, umetnica najmlajše generacije, se v svoji umetniški produkciji referira predvsem na procese in stanja v družbi. V svojih dosedanjih delih (Instantna sreča, Escape with a flow, Korektivno) se je ukvarjala s kritiko vrednot sodobne potrošniške kulture, z vprašanjem družbenega nadzora in usmerjanja, ki iz javne sfere vedno bolj prehaja tudi v zasebno sfero, pa tudi z vprašanjem vloge žensk v sodobnih družbenih strukturah (Učne ure). Kot izrazna sredstva v glavnem uporablja video, fotografijo in instalacijo.

V svojem novem večmedijskem projektu Landscape, ki bo v Likovnem salonu Celje premierno predstavljen, umetnica problematizira (v glavnem negativno) družbeno percepcijo staranja in starosti. Starost se povezuje z umikom iz družbenega življenja, z družbeno nepotrebnostjo in se jo dojema kot obdobje pasivnega in odvisnega življenja. Z močno zmanjšano pravico do vplivanja na družbeno dogajanje, ki se ji pri delu starejšega prebivalstva zaradi vedno večje ekonomske razslojenosti pridružuje tudi eksistencialna stiska, je starejša generacija pogosto potisnjena na družbeno obrobje. Predstavlja družbeno skupino, ki je po mnenju mnogih poleg nekaterih rasnih, nacionalnih in spolnih skupin najbolj diskriminirana.

V delu Landscape umetnica s posameznimi elementi (fotografijami prostorov, ki so se starali skupaj s svojimi lastniki, video portretoma sebe in svojega dedka, postavljenima v jukstapozicijo, upočasnjemi bližnjimi video posnetki oči starejših posameznikov, ki gledalcu vračajo pogled in ga neposredno nagovarjajo, avdio posnetki njihovih pripovedi) vzpostavlja povezano instalacijo, ki s poudarjeno senzibilnim in intimnim razpoloženjem stopa v intenziven dialog z obiskovalcem. Interakcija z gledalcem, ki mu je omogočeno občutenje notranjega sveta, tesnobe in negotovosti, globoke emocionalne in identitetne krize, s katero se lahko srečujemo v starosti, in prepoznavanje lastne prihodnosti, je umetničin ključni element, s katerim opozarja na nujnost sprememb v zavedanju, doživljanju in razumevanju staranja in starosti. Z minimalnimi sredstvi poskuša realnost narediti vidno in nagovarja k opredelitvi do pomembnega in kompleksnega družbenega vprašanja, ki je zaradi opaznih sprememb v starostni strukturi prebivalstva, demografi govorijo o svojevrstni «revoluciji starosti», vedno bolj v fokusu različnih miselnih in raziskovalnih področij od medicine, psihologije, sociologije in ekonomije do bioetike in filozofije.

Projekt je del serije razstav s skupnim naslovom (Ne)prikrito na robu. Serija se ukvarja z različnimi oblikami diskriminacije v sodobni družbi in predstavlja prispevek k medsebojnemu spoštovanju različnih kultur in družbenih skupin, k spoštovanju človekovih pravic, dostojanstva in enakopravnosti. Poleg Maje Hodošček v projektu sodelujejo umetniki Martin Krenn, Igor Grubić, Tal Adler. Serija razstav združuje umetnike, ki sledijo idejam demokracije, družbene pravičnosti, enakosti in harmoničnega sobivanja in vidijo umetnost in umetniški sistem tudi kot platformo za ozaveščanje in vplivanje na družbene in politične spremembe.

Maja Hodošček (1984) živi in dela v Celju.




 

 

META GRGUREVIČ
Six Years Dreaming of You, Which is About 2 Hours Each Night.

 


11.12.2009 - 22.1.2010

[Click here for English]

Epizoda 1
Voham nevihto, ki se plazi proti kotlini in čakam na strast, da pride z njo. Sesalec poželjivo golta ostanke včerajšnjega kosila, cunje raztapljajo potne kapljice, pomešane s cigaretnim dimom v raztopini mila in vode, ekološko prijazni razmaščevalec deluje na štedilniku. Kdaj je moje življenje postalo tako vsakdanje? Edina stvar, ki me loči od z valiumom prežetih gospodinj ameriškega predmestja, je glasba, ki spremlja to brezsmiselno početje ...z zaprtimi očmi....opazujem.........kako me sočnost...zapušča.. Upiram se lenobi in pol-zavestno iščem potešitev v pospravljanju....jezi me radost, ki se prikrade s čisto posodo in zloščenim parketom. Somebody please touch me before I melt into thin air. Vrata se odklepajo...vstopa moja ljubezen z novo pošiljko postanih cunj, misli tujih mest in umazanijo na čevljih. Takoj te bom poljubila, samo prosim, sezuj se, preden vstopiš v sterilni nadomestek moje ustvarjalnosti. (Nina Vidrih) 

Meta Grgurevič, umetnica mlajše generacije, ki je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na beneški Akademiji lepih umetnosti, se v Likovnem salonu predstavlja s prostorsko instalacijo z naslovom Six Years Dreaming of You, Which is About 2 Hours Each Night. V postavitvi združuje različna izrazna sredstva od slikarskih in kiparskih do animacije, plakatov in fotomontaž, ki skupaj s poudarjenimi svetlobnimi efekti v popolnoma zatemnjenem galerijskem prostoru ustvarjajo specifičen, scensko zasnovan prostor. Umetnica, ki se je v sklopu skupine Passaporta (skupaj z Maro Ambrožič, Jasmino Cibic, Mery Favaretto), v kateri je delovala med študijem v Benetkah, ukvarjala tudi z umetnostjo v javnem prostoru, se je v dosedanji umetniški praksi uveljavila kot oblikovalka fascinantnih in na vse čute učinkujočih instalacij. Te vedno zajemajo celoten razpoložljiv prostor in z ustvarjeno atmosfero v gledalcu sprožajo intenzivno izkušnjo in doživljanje. Tudi v tokratni postavitvi s kombiniranjem različnih izraznih medijev in različnih slogov, ko ne uporablja neke enotne likovne govorice, temveč razne tipe likovnega diskurza, vzpostavlja slikovit ambient, ki gledalca v trenutku, ko vstopi vanj, prestavi iz polja javnega v polje zasebnega in intimnega. Postavitev, ki skozi ženski pogled tematizira vsakdanjik, ki je vedno poln nasprotij in se v njem odvija vse – lepo in grdo, dobro in zlo, razumsko in absurdno, stvarno in imaginarno, običajno in nenavadno, je zaznamovana tako s poetičnim in romantičnim, kot tudi s kaotičnim in hektičnim razpoloženjem. Če je bilo za umetničine prejšnje postavitve (Galerija Ganes Pratt, Ljubljana, 2008) značilno poudarjeno brisanje meja med realnim in fiktivnim in konstruiranje prostora s pomočjo množice detajlov, sta za instalacijo v Likovnem salonu značilni kompaktnejša postavitev ter skozi povezovanje življenjske situacije in umetnosti odločnejša usmeritev v realno, katere izhodiščna točka je umetničino intimno doživljanje vsakdanjega in družbenega okolja ter lastnega čustvenega in imaginarnega sveta. Ustvarjen je mikrosvet, ki ni določujoč, saj gledalca ne poskuša usmerjati k izbranemu in točno določenemu načinu branja, ampak  omogoča številne asociativne povezave in individualno intenzivno doživljanje. Znotraj njega se avtorica, čeprav ne neposredno, s posameznimi ironičnimi elementi dotika tudi vprašanja ženskosti in vloge žensk v obstoječih družbenih in kulturnih strukturah.

Meta Grgurevič (1979) živi in dela v Ljubljani.

 



PREPOVEDANA SMRT
Forbidden Death

Nika Autor (SI), Jože Barši (SI), Goran Bertok (SI), Vlasta Delimar (HR), Andreja Džakušič (SI), Zuzanna Janin (PL), Paul Mühlbach (IE), Teresa Margolles (MX), Eleonore Phillips (IE), Kate Pollard (US), Franc Purg (SI), Araya Rasdjarmrearnsook (TH)

Teresa Margolles, El agua en la Ciudad de México / Mexico City's water, 2004, črnobela enokanalna video projekcija brez zvoka / single channel video projection, black and white, no sound, looped, 58'' (Ed.of 3)

Teresa Margolles, El agua en la Ciudad de México / Mexico City's water, 2004, črnobela enokanalna video projekcija brez zvoka/ single channel video projection, black and white, no sound, looped, 58'' (Ed.of 3)

Z dovoljenjem / Courtesy the artist & Galerie Peter Kilchmann, Zurich


[Click here for English]

2.10. – 20.11.2009
Prizorišča: Galerija sodobne umetnosti, Likovni salon in Kapela sv. Elizabete (Špitalska kapela)

Projekt Prepovedana smrt problematizira odnos sodobne družbe do smrti. Kljub temu, da je smrt vseprisotna - tako v medijih, filmih, videoigricah kot v realnem svetu v raznih oblikah, od vojn, okupacij, smrtnih kazni, lakote, neozdravljivih bolezni …, je ena temeljnih značilnosti sodobne družbe in sodobnega človeka izogibanje neposrednemu stiku z umirajočimi, s smrtjo in pogledu nanju. Smrt ima (po Baumanu) status skrajno radikalnega in nenaravnega dogodka; o smrti kot taki, o tem enkratnem in absolutnem dogodku v življenju slehernega izmed nas, se ne razmišlja, smrt je vedno smrt drugega. Potisnjena je popolnoma na rob družbene zavesti in predstavlja enega največjih tabujev sodobne družbe. 

Po socioloških teorijah je bila v 19. stoletju prenesena iz javne sfere, kjer je bila del verskih in družbenih prepričanj, v zasebno sfero in v domeno »tehnične obravnave« medicinskih strokovnjakov. Dobesedno odrinjena iz družbenega dogajanja in vsakdanjega življenja je v javni sferi postala postranski in moteč dejavnik človeške eksistence, nevidna, skrita in zasebna izkušnja. Ljudje umirajo čustveno in fizično izolirani od vsakdanjega življenja v bolnišnicah in v domovih za ostarele. Postmoderni človek, ki vse bolj zanika lastno umrljivost, si je prihranil pogled na smrt. Izogiba se misli na lastno smrt, življenje poskuša podaljševati za vsako ceno in deluje nekako takole: Vsi vemo, da bomo umrli, a smo prepričani, da se to ne bo zgodilo nam.
 
V zadnjih desetletjih so vendarle vedno bolj glasni posamezniki, gibanja, kot sta hospic in združenje paliativne oskrbe, ter discipline, kot je sociologija, ki si je za eno od svojih glavnih nalog zadala odstranitev obstoječih kulturnih dejavnikov, ki pogojujejo sodoben odnos do smrti in umiranja. Tem prizadevanjem, odprtemu dialogu o univerzalnosti pojava smrti, se pridružuje razstava Prepovedana smrt, ki znova govori o tolikokrat, a vseeno premalo obravnavanih vprašanjih – o minevanju, umiranju, žalosti ob izgubi bližnjega, o smrti; z namenom, da s sebi lastnimi sredstvi smrt približa in jo naredi vidno.
 
Pri razstavi, projektih in umetnikih, ki na njej sodelujejo, gre v večini primerov predvsem za razumevanje smrti kot take in za konfrontacijo z njo, za obravnavanje smrti kot fenomena in za smrt v osebnem kontekstu - tudi zato so bili k sodelovanju povabljeni predvsem umetniki, ki so z njo bili na takšen ali drugačen način v neposrednem stiku ali imeli z njo osebno izkušnjo. Ne gre toliko za vpogled v družbene in kulturne dejavnike in spremembe, ki določajo obstoječ odnos do nje ali za smrt v političnem kontekstu, v kontekstu vojn in nasilja. Zaradi strahu pred pogledom na smrt pomemben del razstave predstavljajo video- in fotografski posnetki konkretnih trupel, posnetki teles dejansko umrlih oseb, ki so nastali v mrtvašnicah. Z njimi je gledalčev pogled ujet v tisto, čemur se sicer tako vestno izogiba. Nekatera dela so bila pripravljena posebej za ta razstavni projekt.
 
Projekt so podprli Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Celje in Spiro Ark London.

Goran Bertok, Post Mortem, serija fotografij / a series of photographs, 2007

 Teresa Margolles, Voda Mexico Cityja / Mexico City Water, enokanalna video projekcija / single channel video projection, 2004

 Franc Purg, Ars moriendi, delo v nastajanju / work-in-progress

 Araya Rasdjarmrearnsook, Conversation I-III, video instalacija / video installation, 2005

Zuzanna Janin, I've Seen My Death, video instalacija, video installation, 2003-2006

Nika Autor, We all die, mešana tehnika / mixed technique, 2009

Paul Muhlbach, Sheol, avdio vizualna instalacija / audio visual installation, 2009

Andreja Džakušič, Razvijanje sočutja / The Development of Empathy, instalacija / installation, 2006-2008

Eleanor Phillips, Spomin čutil / Sense Memory, video, 2008

Kate Pollard, Passing, serija fotografij / series of photographs, 2007-

Vlasta Delimar, Iz ciklusa Erzsebet Bathory / From the series Erzsebet Bathory, performans / performance

Otvoritev / The opening

Otvoritev / The opening

Otvoritev / The opening

Otvoritev / The opening

 

 
STRMETI DRUG V DRUGEGA  Staring at each other

Guan Ce, Zhang Muchao, Yu Shaoning, Zhu Kai, Xu Dongping, Zhang Jiangshan

[Click here for English]



Likovni salon, 9.7. – 23.8.2009 

Kurator: Chen Haibo

Vljudno vas vabimo na otvoritev razstave umetnikov iz Nanjinga v četrtek, 9. julija ob 20. uri.

Vizualna umetnost ima na Kitajskem status kulturne vrednote. Skupaj s poezijo in politično kritiko je cenjena kot izraz sodobnega mišljenja. 

Kitajska sodobna umetnost je relativno nov pojav. Vzporedno z velikimi družbenimi spremembami v devetdesetih se je tudi kitajska avantgardna umetnost začela prebijati v ospredje. Umetniki so postali kritični komentatorji velikih sprememb v kitajski družbi in tematizirajo vdor kapitalizma in potrošništva, novo razlikovanje med kolektivnim, masovnim ter individualnim in vsakdanje življenja kitajskega človeka, ki v hitrem procesu globalizacije postopoma izgublja identiteto. Hkrati njihova dela vsebujejo tako elemente tradicionalne kitajske umetnosti kot tudi simbole socialističnega realizma. Kitajska sodobna umetnost je hitro postala najbolj vroče blago svetovnega umetnostnega trga. V Pekingu, Šanghaju in drugih velikih mestih se odpira vse več galerij in muzejev. 

Večina ljudi kot začetek pojava sodobne umetnosti na Kitajskem označuje leto 1989, ko se je Kitajska usmerila v tržno gospodarstvo. Tudi koncept sodobne umetnosti - kot je bil razumljen na zahodu, je bil takrat nekaj popolnoma novega. V času Maove vladavine so bili umetniki preganjani, prepovedana je bila kakršnakoli umetnost, ki bi kazala na povezavo z zunanjim svetom, celo tradicionalna umetnost. Dovoljeni sta bili le dve vrsti umetnosti – umetnost, ki je dosledno upoštevala estetski kanon Mao Zedonga ter umetnost preproste narave, ustvarjena kolektivno v kmečkih skupnostih, iz česar sta kasneje izšli dve najbolj tipični usmeritvi kitajske sodobne umetnosti: cinični realizem in politični pop. Že v osemdesetih je šla kitajska umetnost skozi intenzivno inkubacijsko obdobje, v devetdesetih pa so umetniki bliskovito in spretno izkoristili zahodno fascinacijo z eksotičnim, cenzuriranim in nadzorovanim. Morda sta ravno izolacija v času kulturne revolucije in želja po svobodi ustvarili posebne pogoje, v katerih so kitajski sodobni umetniki na osupljiv način posvojili globalne umetnostne trende. Tudi večmedijska razstava v Likovnem salonu, ki jo sestavljajo slike, skulpture, fotografije in video šestih umetnikov različnih generacij, prinaša značilen vpogled v omenjene značilnosti kitajske sodobne umetnosti. Osrednja tema sta zgodovina in spomin ter resničnost in reprezentacija.
Razstava je del izmenjalnega projekta med Centrom sodobnih umetnosti Celje in Muzejem sodobne umetnosti v Nanjingu. Slovenski umetniki se bodo na Kitajskem predstavili oktobra letos.



HOLLAND

Likovni salon, 21.5. – 30.6.2009

[Click here for English]

Umetnik Borut Holland (Celje,1956) je poseben fenomen znotraj sodobne slovenske umetnosti. Holland je diplomiral na Fakulteti za sociologijo, politologijo in novinarstvo v Ljubljani. V letih študija je sledil marksistični filozofiji in bil aktiven v krogih okrog Škuca, Problemov in Tribune. Težko je opredeliti vsa področja in medije, s katerimi se je Holland ukvarjal. Bil je eden od pionirjev mail arta pri nas, ukvarjal se je z vizualno in s konkretno poezijo, v osemdesetih je pri založbi Škuc izdal pesniško zbirko Anti Amerika. Kasneje je pod vplivom različnih ezoteričnih in duhovnih praks izoblikoval subjektivno kozmologijo in religiozni sistem, v katerega je vpel svoje celotno umetniško ustvarjanje, ki ga zdaj opredeljuje kot tako imenovano kvantno umetnost, ki umetniško ustvarjanje pojmuje kot odkrivanje in razkrivanje duhovnega, "eteričnega" sveta, kjer prebivajo višja bitja - angeli. Holland je predvsem umetnik, katerega dela ni mogoče ločiti od njegovega življenja, saj pri njem ni nikakršne ločnice med delom in počitkom, med življenjem in umetnostjo. Zato bomo poleg temeljitega vpogleda v vsa področja njegovega ustvarjanja predstavili tudi njegovo vsakodnevno življenjsko okolje kot tudi spiritualni kontekst, v katerem deluje in ga kot ustvarjalca bistveno določa. 

Poleg slikanja se Holland ukvarja z risbo, kolažem in videom. Samostojno je razstavljal v Likovnem salonu Celje (1995), v Galeriji Škuc v Ljubljani (1996), v Galeriji sodobne umetnosti Celje (2002). Sodeloval je na številnih razstavah mail arta po vsem svetu. Med vidnejšimi skupinskimi razstavami pri nas so Mestece Celje, alternativa sedemdesetih (Likovni salon Celje, 1998 in Galerija Škuc, Ljubljana, 1999), Mestece Celje, fantazme osemdesetih (Likovni salon Celje, 2001), Slovenska vizualna in konkretna poezija (Bežigrajska galerija, Ljubljana, 1999 in 2000), Prva linija, avantgardni in alternativni tiski v Sloveniji od konceptualizma do danes (spremljevalna razstava 26. grafičnega bienala v Ljubljani, 2005). 

»Obstajajo številni pogledi in predsodki, ki bi utegnili obarvati razumevanje dela Boruta Hollanda. A ena najbolj značilnih Hollandovih lastnostih je prav način, na katerega se upira enostavni kategorizaciji v eno ali drugo rubriko. Ključnega pomena je tudi to, da pojem »outsiderska umetnost«, ki morda na prvi pogled deluje kot priročna oznaka za njegove izdelke, ni primerna oziroma je manj uporabna, kot se zdi. Ta izraz se najpogosteje povezuje s posamezniki (včasih v institucionalnem varstvu), ki umetnost uporabljajo kot terapevtsko sredstvo izražanja, oziroma z nešolanimi »primitivnimi« ali »naivnimi« umetniki, pogosto živečimi v odmaknjenih in izoliranih okoljih. Holland ne sodi v nobeno od teh kategorij. Čeprav živi v majhni koči v gozdu v okolici Celja, Holland ni na noben način odrezan od sveta, ki ga obdaja, prav tako pa ni nešolan umetnik. Kot študent je bil v Ljubljani v 70. letih prejšnjega stoletja Holland ključna oseba na radikalni umetniški sceni tam in v Celju in je inovativno uporabljal forme, kot sta kolaž in konkretna poezija, za izpraševanje in parodiranje pristranosti kulturno-politične elite. Poleg tega je v tem kontekstu pomembno poudariti, da »outsiderska umetnost« le redko prodre v prevladujočo umetnost prek kritikov ali kustosov: nezgrešljivo se jo v najboljšem primeru predstavlja kot daljno vzporednico, povsem ločeno od procesov ustvarjanja »prave« umetnosti. Holland se dobro zaveda pogovorov in tokov v sodobni umetnosti, ne glede na to, koliko se jim izogiba pri ustvarjanju svojih del. Poleg tega pa ostaja prisoten na celjskem umetniškem prizorišču.. “ (Daniel Jewesbury) 

V pripravi je tudi obsežna knjižna publikacija o njegovem delu, ki bo vsebovala intervju kustosinje Nevenke Šivavec z umetnikom ter tri izčrpne interpretacije, ki so jih prispevali umetnostna kritičarka in sokustosinja razstave Petra Kapš, umetnik, pisec in teoretik Daniel Jewesbury ter umetnik in pisec, ki trenutno deluje pod imenom -om lekha.

Kustosinji razstave: Nevenka Šivavec in Petra Kapš

 

 

ERWIN VAN DOORN
Pokora in rehabilitacija / Penance and Rehabilitation
 

Likovni salon, 16.4. – 17.5.2009

[Click here for English]



'Po koncu druge svetovne vojne se je tistih Nizozemcev, ki so med vojno sodelovali z nemško vojsko, prijela oznaka SLABI Nizozemci. Stara koncentracijska taborišča so ostala odprta, le gostje so se zamenjali. Nov režim, ki se je vzpostavil v taboriščih, je izviral iz prejšnjega. Novim internistom so poveljevali zagrenjeni posamezniki, kar je vodilo k uporabi starih pristopov. Izpuščenim zapornikom so odvzeli nizozemsko identiteto. Postali so Drugi. Večina ni nikoli spregovorila o tem obdobju in o tem, kar se je dogajalo pred njim. Ostal pa je del njih. Svoje otroke so vzgajali v vedenju, da lahko ljudje posameznika zgolj zato, ker so ga okoliščine prisilile, da je moral slediti določeni poti, če je hotel preživeti, v vsakem trenutku označijo za NAPAČNEGA. Moj dedek je bil eden izmed njih.' (Erwin van Doorn)

'Following World War II a new name emerged for the Dutch people who collaborated with the Germans during the war; they became known as the BAD Dutch. The "old" concentration camps stayed open but they received new guests. The new regime at these camps emerged from the former. Frustrated individuals ran the "new" interns and this led to old treatments. When these prisoners were released they no longer possessed a Dutch identity. They became the other. Most of these people were quiet about this period and what preceded it. However, it remained a part of them and they raised their children with the knowledge you can be treated as WRONG at any time, merely because the circumstances force you to follow a certain path in order to remain alive. My grandfather was one of them.' (Erwin Van Doorn)

Nizozemski umetnik Erwin van Doorn ( rojen 1971 v Schijndelu, živi in dela v Eindhovnu) svoje delo primarno razvija skozi video, performans, akcijo in instalacijo. Za njegovo delo je značilna procesualnost in usmerjenost v aktivno interakcijo z družbenim prostorom. Pomembna dimenzija njegovega dela je tudi angažiranje publike v proces sodelovanja in soustvarjanja skupne izkušnje. Na otvoritvi v Likovnem salonu bodo gledalci lahko sodelovali v igri. 

S projektom Pokora in rehabilitacija se prvič predstavlja v slovenskem prostoru. Delo, ki je umetnikov nov projekt in bo v Likovnem salonu Celje premierno predstavljen, se ukvarja s kolektivno zgodovinsko izkušnjo. Skozi rekonstrukcijo individualne zgodbe in izkušnje govori o zamolčanem povojnem dogajanju v nizozemskem in evropskem prostoru in spodbuja k ponovnemu premisleku splošno sprejete zgodovine. Delo problematizira obdobje po drugi svetovni vojni, ko je bilo okrog 30.000 Nizozemcem, ki so sodelovali z okupatorjem, zaprtih v koncentracijska taborišča in jim je bilo začasno odvzeto nizozemsko državljanstvo in državljanske pravice. 

Pokora in rehabilitacija je instalacija, sestavljena iz objektov, zemljevida, molitve in osmih projekcij, ki jih sestavljajo posneto pričevanje in vrsta posnetih akcij, ki jih je umetnik doslej že izvedel, med drugimi pred nizozemskimi koncentracijskimi taborišči Vught, Den Helder in Eijsden. Z akcijami, ki govorijo o prizadevanju po ohranitvi življenja, umetnik odpira prostor za debato. Van Doornov projekt je delo v procesu, ki se bo zaključilo, ko bo umetnik obiskal in z akcijami interveniral v vsa mesta in prostore, ki so bila del dedkove in hkrati mnogih drugih življenjskih poti v travmatičnem med in povojnem zgodovinskem obdobju. Delo, ki se nanaša na resnične zgodovinske dogodke in razkriva s strani uradne zgodovine in politike prikrito ali enostransko prikazano dogajanje, hkrati tematizira univerzalna vprašanja krivde, molka, obsojanja, telesne kazni in trpljenja ter poudarja kompleksnost realnosti, ki nikoli ni samo dvojnost dobrega in slabega. 

Van Doornov projekt Pokora in rehabilitacija je umetniško delo, ki temelji na raziskovanju (pričevanjih, proučevanju arhivov, knjig in svetovnega spleta) in s tematiziranjem vsebine, ki je pomembna tako za posameznike kot za narode in družbo nasploh, vzpostavlja aktiven dialog z zgodovinsko in hkrati sodobno resnico.

Erwin van Doorn je leta 2009 sodeloval pri projektu 360 Degrees, ki ga je organiziral New Museum v new Yorku in leta 2008 v Be(com)ing Dutch projektu, ki ga je organiziral Van Abbemuseum iz Eindhovna. S projektom Something is Missing (prvi del) je sodeloval na baselskem Art 38. Drugi del projekta Something is Missing se je odvijal med Dokumento 12 v Kasslu. Delo je bilo predstavljeno na Documenti Urbani. Leta 2006 je s projektom Escape Tour sodeloval na European Art Festivalu v Hamburgu.

Erwin Van Doorn
Rojen 1971 v Schijndelu, Nizozemska. Živi in dela v Eindhovnu.
Izobrazba: Design academy Eindhoven, oddelek za javni prostor

1971 born in Schijndel, Netherlands. Lives and works in Eindhoven, Netherlands
Education: Design academy Eindhoven, department public space 

 

 

MATEJ KOŠIR
David(R)

Likovni salon, 5.3. – 5.4.2009

Koširjev projekt David(R) predstavlja nadaljevanje njegovih starejših projektov Muzej in Mojstrovina. Tudi tokrat ostaja osrednja tema razstave raziskovanje statusa in recepcije umetniških del v času potrošniške kulture, ko  hegemonija blagovništva vedno bolj obvladuje tudi umetniški prostor. Avtor poudarja, da je zaznavanje umetniških del močno preddoločeno z informacijami, pridobljenimi preko številnih reprodukcij in drugače posredovanih podob, zgodb in mitov, ki krožijo okrog njih, namesto da bi se vzpostavilo preko dejanskega, neposrednega fizičnega stika z umetninami. Da je lahko njegov pogled že zaznamovan in vnaprej določen, gledalca učinkovito prepričuje s strategijo simulacije. Problematiko recepcije umetnin, ki s komodifikacijo umetnosti izgubljajo dobršen del svoje izvorne funkcije, raziskuje na primerih najslavnejših in široko prepoznavnih umetnin, v tokratni postavitvi se usmerja na Michelangelovega Davida.

Razstavni projekt David(R) sestavljajo fotografski printi velikih formatov in prostor, ki je urejen kot muzejska kavarna. Košir pri konstrukciji fotografij – gre za »kopije« Michelangelovega Davida - simulira »naravno« okolje (muzej), v katerem se umetnine nahajajo, vanj pa umesti fabricirano kopijo oz. spominek, ki ga s pomočjo računalnika še dodatno deformira. Avtor s tem odpira tudi vprašanje originala, kopije in simulakra, saj je na fotografijah postopek zgolj posnemanja in kopiranja razširjen z vzpostavljanjem iz originala izhajajoče, a spremenjene situacije, ki se gledalcu razkrije šele z natančnim opazovanjem podobe. V kavarni lahko obiskovalci spijejo kavo ali čaj, prelistajo literaturo o Davidu in se pogovorijo o razstavi. Pomemben del kavarne predstavljajo tapete, potiskane z vzorcem, ki ga tvorita izmenjujoča se silhueta Davida in avtogram Michelangela, in sladkor v obliki Davida, s katerim si obiskovalci sladkajo napitke. Prepoznavna oblika Davida se postopoma deformira in nato raztopi. Brezoblični David postane stvar okusa.


Matej Košir (1978) je leta 2001 z odliko diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, pri doc. dr. Nadji Zgonik in prof. Emeriku Bernardu z diplomskim delom »Sublimno v filozofiji in slikarstvu od 18. do 20. stoletja«. Med leti 2001 in 2003 je opravljal podiplomski študij slikarstva na isti ustanovi pri doc. Bojanu Gorencu. V letih 2003 in 2004 se je študijsko izpopolnjeval na Akademie der bildenden Künste v Münchnu. Leta 2004 je magistriral z magistrskim delom »Razstavljeno telo«. Razstavljal je doma in v tujini ter za svoje delo prejel več nagrad.

 

 

 


 


Datoteke:

© Zavod Celeia Celje | Pravno obvestilo | Piškotki | Produkcija: ENKI d.o.o.
Home Email Print