Foto galerija

Center sodobnih umetnosti Center for Contemporary Arts

SLIKANJE IZ RADOSTI: sodobno japonsko slikarstvo devetdesetih / PAINTING FOR JOY: New Japanese Paintings in 1990΄s

Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon Celje, 18. 6. – 15. 8. 2010

Takanobu Kobayashi

Sodelujoči umetniki / Participating  Artists:

Taro Chiezo, Makoto Aida, Naofumi Maruyama, Miran Fukuda, Yoshitomo Nara, Nobuhiko Nukata, Takanobu Kobayashi,Takashi Murakami in/and Yoshitaka Echizenya

Producent razstave je Japonska fundacija.This exhibit has been produced by theJapan Foundation.

Razstavo v Celju je pripravil Zavod Celeia Celje – Center sodobnih umetnosti v sodelovanju z Veleposlaništvom Japonske v Sloveniji.

The exhibition in Celje is prepared by the Zavod Celeia Celje – Center for Contemporary Arts in co-operation with the Embassy of Japan in Slovenija.

SLIKANJE IZ RADOSTI: sodobno japonsko slikarstvo devetdesetih vključuje delo devetih japonskih umetnikov, ki so odraščali med obdobjem bliskovite tranzicije, za katero sta bila značilna hitra gospodarska rast in družbene spremembe. Čeprav so si slike po stilu in vsebini precej različne, jih veže želja, da bi bila slika subjekt individualnih interpretacij, a tudi medij, ki komunicira z javnostjo. Razstavljena dela se dotikajo tradicionalnih kot tudi sodobnih likovnih obzorij in nam skozi klasičen slikarski medij govorijo o tem, kako mlada generacija umetnikov sprejema izkušnjo preteklega, kako razmišlja o sodobnosti, kako močno je prežeta z informacijskim razvojem in kakšen pomen imajo nove tehnologije v komunikaciji danes. Sledimo zanimivim slikarskim izrazom, ki jim je skupno figuralno in intimno, in ki v območju ustvarjalne oaze izkušnjo zasebnega preobražajo v javno. Na ta način prebijajo ekskluzivnost umetniškega nagovora, ki je bil značilen za modernizem in razstezajo robove slike v družbeni prostor; ustvarjajo animacijsko kodo za aktivno komunikacijo z  gledalcem –  z gledalcem kot voayerjem.

..............................................................................................................................................................................

»PAINTING FOR JOY: New Japanese Painting in the 1990's includes the work of nine Japanese artists who grew up during a period of rapid transition characterized by dramatic economic growth and social change. Although the artists̓pictoral subjects and styles of painting have in common, they are (tightly) bound by the aspiration to make painting a medium of communication that is open to all but subject to individual interpretation.

The displayed works touch upon traditional, as well as   modern art horizons and use the classical medium of painting to portray how receptive a young generation of artists is to the experience of the past, how it understands the contemporary, to what extent it has been saturated by the information revolution and what types of meanings are disseminated by today’s new communication technologies. Throughout the exhibit, we are witness to stirring expressions of painting that are both figurative and intimate in meaning and that transform, within the space of the creative oasis, the experience of the personal into that of the public. It is in this way that the expressed images permeate the exclusiveness of the artistic address that is characteristic of modernism and traverse the periphery of painting to incorporate the social space; here, the images create an animated medium for active communication with the audience – with the audience as voyeurs.

Info: Galerija sodobne umetnosti Celje in Likovni salon, Trg celjskih knezov 8-9, SI-3000 Celje / T:+386 (0)3 42 65 156, +386 (0)3 42 65 162, M:+386 (0)51 681 995, F:  +386 (0)3 42 65 164

e-mail:galerija.celje@siol.net ,  likovni-salon@siol.net , www.celeia.info

.................................................................................................................................

JOŽE ŠUBIC: Devet postaj tvojega okusa

Špitalska kapela, 19.6. - 18.7.2010

Akademski slikar Jože Šubic (Maribor, 1958) je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (1984) na slovensko likovno prizorišče vstopil v obdobju razcveta nove podobe. Od leta 1981 kontinuirano razstavlja na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, sodeluje na likovnih kolonijah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel tudi več nagrad. Ukvarja se s slikarskom, risbo, grafiko, od leta 2000 se njegovo likovno snovanje iz slikovne površine, ki je po zgodnejši figuraliki vsebolj zaznamovana s čutnimi barvnimi nanosi in neslikarskimi materiali, vedno pogosteje razteza tudi v prostor in predmetno stvarnost. V prostorske postavitve vključuje nove snovi, predmete iz vsakdanjosti, organske materiale in jih pretvarja v pomensko nabite objekte, ki s svojo asociativno močjo večrazsežno nagovarjajo gledalca. Likovne in simbolne prvine izžarevajo svojstveni erotizem, ki se z leti prekali v prepričanje, da mora biti estetsko utemeljeno na življenju, v izkustvu telesa, njegovi snovnosti.

Okus kot temeljna kategorija estetske presoje je v središču Šubičevega novega projekta. Naselil ga je v Špitalsko kapelo v Celju, v sakralni prostor, kjer mesto transcendence zasedejo sledovi estetskega ugodja, ki ga prečita želja in užitek v okušanju. O okusu umetnik razmišlja kot dejavniku socialne razslojenosti. S tem so neizbežno povezani tabuji, vrednote, kršenje prepovedi, občutki sramu in krivde, pa tudi kimavost, klečeplazenje in licemerstvo ter nadalje zatekanje v okrožje intimnosti, pa tudi iskanje prostora diskretnosti za etičično-moralno katarzo v območjih vzvišenega. V okrilju Cerkve je privilegiran prostor diskretnosti spovednica, medtem ko umetnika bolj kot stopnja provokacije in silovitost vzburkanja čutnov zanima, kako s postajami/objekti v »posvečenem« prostoru vzbuditi željo obiskovalca, ki bi ga zapeljala v refleksijo o lastnem zarisovanju območij intimnosti. 

Nasladni objekt, ki zamaje distanco interpretativnih razmerij v svetu umetnosti, je ospoljeno, erotizirano telo. V Šubičevi postavitvi so subtilno izdelani objekti svojevrstni mediatorji. Sestavljeni so iz različnih materialov, osnovna konstrukcija je les, mestoma obdelan z bakrom, krznom, usnjem, posode so iz patinirane žgane gline, dodani so tudi najdeni predmeti. Objekti/postaje si sledijo v smeri urinega kazalca: 1. Iztisnjeni popki, 2. Do neba poslinjen, 3. Banquet, 4. Dan in noč bar, 5. Senseless kiss for sale, 6. Nabiralec solz, 7. Brbotajoče orgle/ Bubbling organs, 8. Govori z menoj, 9. Opraševalke. Vsak objekt nosi drugačno sporočilo ali zahtevo ter obiskovalca kapele vabi na osupljivo – ne le zunanje vizualno-estetsko, marveč tudi notranje-kontempletivno – popotovanje. (zapisala dr. Mojca Puncer)

.................................................................................................

MONIKA LORBER: ENA s srcem

Galerija HODNIK, 19.6. - 11.7.2010

Soavtorji:Olga Butinar Čeh (kustosinja), Maja Moravec (scenografija), Vladimir Rakić (oblikovanje zvoka), Brand Ferro (direktor fotografije), Marko Vavpotič (fotografija)

Projekt “Ena s srcem” biva med kiparstvom, performansom, oblikovanjem, instalacijo in filmom. ENA obstaja v istem prostoru in diha isti zrak kot mi, je navzoča in ima prezenco. Je vmesna stopnja med živim in neživim svetom. Je nadaljevanje ENE, ki je kot prva stopila pred obiskovalce in jih izzvala s svojo formo, kot enigma – biti ali artefakta. Je kiparska instalacija, ki ustvarja povezavo med notranjostjo človeškega organizma in med zunanjo iluzijo, ki jo tvori naše telo. ENA na ogled postavi svojo notranjost, pot skozi drobovje imaginarnega, ki ni ne živo, ne mrtvo in pri katerem v sredi utripa trepetajoče srce. ENA, se razteza po celotnem galerijskem prostoru, ga nadgrajuje in zapolnjuje z elementi namenjenimi čutenju. Je  kiparska instalacija, ki jo avtorica interaktivno postavi pred gledalca, ga neposredno vključi v projekt in mu ob bok postavi dokument, video zapis, ki sledi »Zeitgeistu« in predstavitvi ENE ter njene lepote.

Človeško telo za avtorico, Moniko Lorber, predstavlja izhodišče za razmišljanje in ustvarjanje, ji je navdih in obenem začetek raziskovalnega procesa, ki ji pomaga razumeti  nerazumljivo, moteče, brezobzirno soreminjanje, ki mu je podvrženo vse živo. Zanimajo jo pojmi na meji nenaravnega, skrivnostnega, mističnega. Raziskuje prostor, kjer se zrcalita veselje nad življenjem in strah pred minljivostjo. Hrepenenje po telesu brez omejitev, brez podrejenosti smrtnosti narave, brez prostorskih in časovnih ovir, brez končnosti, obdano z vakuumom imaginarnega in nemogočega ji je izziv. Želja po popolnem, idealnem telesu, po konstrukciji avtomata brez napak, ki bi lahko nadomestil naše obsoletno telo ji je vedno znova navdih pri umetniških projektih, ki vstopajo v polje drugačne telesnosti. (Zapisala Olga Butinar Čeh)