MARK POŽLEP

Stranger Than Paradise


Galerija sodobne umetnosti, 21. 6.-24. 8. 2014

Zadnji trije projekti, s katerimi se celjski vizualni umetnik Mark Požlep predstavlja na svoji samostojni razstavi v Galeriji sodobne umetnosti, vsebujejo potovanje kot ključni trenutek reagiranja na razpetost med realnostjo in utopijo. Pri tem se spreminja način iskanja idilične situacije znotraj realnega okolja. Iskanje simbolnih rajskih oaz spremlja vprašanje, kako realnost lahko postane pozitivna podoba, ne le prostora, ampak tudi razmišljanja in lastnih spoznanj.

Projekti Whatever Happened to Major Tom (2012), Homelands (2013) in Čudnije od raja (2014) so se vrstili, kot so se vrstila umetnikova potovanja ter želje po uresničitvi še tako neverjetnih zamisli. Umetnik s temi potovanji preverja svoje zmožnosti ustvarjanja prostorov, mentalnih podob in akcij, ki lahko vplivajo na obče doseganje pozitivnih ciljev. Pri prvem projektu je Požlep z jadrnico, ki jo je kupil in obnovil, iz galerije na hrvaški otoček prepeljal palmo, jo posadil in ji omogočil novo bivanje. Pri drugem projektu je z otroki in mladostniki v Holonu (Izrael) gradil peščeno goro, s čimer je hotel, vsaj za določen čas, ustvariti simbol sodelovanja in povezovanja ljudi, ne glede na spol, starost, izvor in versko pripadnost. V zadnjem projektu je umetnik na koncertni turneji po republikah bivše Jugoslavije prepeval jugoslovanske popularne pesmi 50ih in 60ih let varovancem domov za starejše, ki so nekoč skladbe doživljali v njihovi (po)polni podobi. Požlep se torej v razdobju treh let vedno bolj pomika od osebnega doživetja avanture do ustvarjanja poti, na kateri vpleta socialno okolje in s pomočjo vnaprej določenega ali pa spontanega sodelovanja vzpostavlja pozitivne situacije.

Umetnikov prvi medij slike, kjer je potoval skozi osebni razvoj izraznih, vsebinskih in formalnih principov, se je kasneje v njegovih instalacijah spremenil v »multimedijsko« potovanje po fiktivnih prostorih, nazadnje pa v konkretna potovanja, mestoma v skoraj epsko začrtano avanturo. Vsako od teh potovanj ima, vzporedno z umetnikovimi osebnimi življenjskimi zgodbami in spomini ter namišljenimi situacijami, namen iskati utopične, možne rajske trenutke v različnih okoljih. Je torej raziskovanje ustvarjanja simbolnih in dejanskih podob ali situacij. Hkrati iskanje pomeni tudi najdenje časovne zanke, ki ni odvisna le od umetnikovega delovanja, ampak tudi od družbenega, zgodovinskega in političnega pečata »osvojenih« območij.

Požlepove projekte so v njegovi pretekli umetniški praksi zaznamovali liki superherojev. Lik superheroja je večkrat, še posebej v performativnih delih, prevzel tudi umetnik sam, le da mu je najpogosteje pridal antiherojski ali humoren karakter. V tokratnih projektih so junaki, sedaj pozitivnih konotacij, postali sodelavci, otroci, starejši ali materializirani in kulturni simboli iskanja oaze v svetu vedno manj dosegljivih idej: barka, palma, gora, pesem. Okoli teh se na razstavi Stranger Than Paradise plete zgodba, ki je tesno povezana z umetnikovimi »arhetipi«. Njihovo udejanjanje je spajanje življenja in umetnosti, raziskave in procesa. Bolj čudno od raja torej ne pomeni naivnega brskanja za skritim zakladom, ampak sivo cono iskanja kot cilja, odkritja v samem procesu. Pomeni tudi vzpostavljanje izkušnje skozi sodelovanje z ljudmi, ne več s simbolnimi liki.
S pomočjo videa, fotografije in instalacije so na razstavi prikazane tri zgodbe, povezane v celoto vizualnih sporočil. Vsako zgodbo zaobjemajo zvezki dnevniških zapisov, ki gledalcu omogočajo vstop v umetnikova osebna odkritja.


Mark Požlep (1981, Celje) je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, smer slikarstvo, leta 2006 diplomiral pri prof. Hermanu Gvardjančiču in končal podiplomski študij pri prof. Sreču Draganu. Pred kratkim je končal postmagistrski program transmedijske umetnosti na umetniški šoli Sint-Lukas v Bruslju. Samostojno razstavlja že od leta 2000. Njegova dela so bila prikazana v mnogih evropskih mestih: Berlin, Toulouse, Bratislava, Benetke, Belfast, Beograd, razstavljal je že v skoraj vseh pomembnejših slovenskih galerijah. Raziskuje na področju slikarstva, risbe, videa, prostorske postavitve in performansa, trenutno pa so v ospredju projekti, v katerih skozi potovanja raziskuje in aktivno vključuje različne populacije.
V slovenskem prostoru je pozornost pritegnil z multimedijsko instalacijo Zadnja večerja superherojev na trienalni razstavi U3 v Moderni galeriji v Ljubljani. Za multimedijsko namestitev BreakThrough je bil nagrajen z Essl Award Winners. Projekt Whatever happened to Major Tom je bil predstavljen na več samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji ter v Reki in Benetkah. Izdal je umetniško kuharsko knjigo Drunk Cook Book in sodeloval pri mnogih kolektivnih projektih.

V Centru sodobnih umetnosti Celje se je Mark Požlep prvič samostojno predstavil leta 2006 v Likovnem salonu z delom Purple Volvo Valentine, v Galeriji sodobne umetnosti pa leta 2008 z uspešnim projektom Urban Savage v okviru razstave Mark Požlep in Jaša: Against the History for a bit of good old Love.

Na razstavi Stranger Than Paradise umetnik premierno predstavlja dva projekta. Homelands je nastal na rezidenci v Izraelu pod pokroviteljstvom MGLM, Mestna galerija, Ljubljana, The Israeli Centre for Digital Art, in Veleposlaništva Republike Slovenije v Tel Avivu. Zadnji projekt Čudnije od raja pa je nastal v koprodukciji Zavoda Celeia Celje in Galerije Škuc, Ljubljana.
 

Kustosinja: Maja Antončič
 

 

Mark Požlep, Homelands, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2014                

Foto: Tomaž Črnej

Mark Požlep je bil 2013 izbran za rezidenčno gostovanje v Izraelu. Z otroki in mladino iz območja Jesse Cohen, Holon, Izrael, je zgradil štiri metre visoko goro/skulpturo, s čimer je hotel doseči sodelovanje in povezovanje ljudi, ne glede na spol, starost, izvor in versko pripadnost. S pomočjo železne samokolnice, nekaj lopatami, motiko in mnogih rok je nastalo začasno site-specific delo kot simbol združitve lokalne skupnosti.

Kamera / Camera
Mark Požlep, Aia, Oz
Montaža/ Editing
Mark Požlep

Produkcija / Produced by
MGLM/Mestna galerija, Ljubljana / MGML/City Art Gallery, Ljubljana,
Podpora / Support
The Israeli Centre for Digital Art, Veleposlaništvo Republike Slovenije v Tel Avivu / Embassy of Slovenia in Israel

 

Mark Požlep, Whatever happened to Major Tom, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2014                                        

Foto: Tomaž Črnej

Delo Whatever happened to a Major Tom je nastalo potem, ko je umetnik naredil projekt Close to the Clouds za UGM, kjer je palmo kot edini živ element umestil v scensko postavitev s sončnim vzhodom. Nato je taisto palmo prenesel v realno okolje. Za umetnika se je pot začela z nakupom stare jadrnice Cayuco v Hamburgu, nadaljevala z njeno obnovo in pripravo za premik palme iz galerijskega prostora na resnični otoček pri Unijah. Tisto, kar je prej obstajalo le kot vizualna podoba in metafora za uresničenje utopične ideje, je dobilo svojo novo zgodbo, ki se je spremenila v osebno in projektno usmerjeno avanturo.

Direktor fotografije / Director of Photography
Aleš Šega
Fotodokumentacija /Photo-documentation
Damjan Švarc / Visual DPT
Montaža / Editing
Jaka Kovačič
Zvok / Sound recording
Gašper Piano
Produkcija projekta / Produced by
MGML, Kulturni center Tobačna 001, Ljubljana

 

Mark Požlep, Čudnije od raja, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2014                                                                      

Foto: Tomaž Črnej

Idejna zasnova projekta je bila narediti koncertno turnejo po domovih za starejše, v sedmih dneh, v sedmih novonastalih republikah bivše Jugoslavije, z glasbenim programom, sestavljenim iz sedmih pesmi, ki so zaznamovale 50. in 60. leta jugoslovanske popularne glasbe. Umetnik je ob spremljavi klaviaturista Igorja Feketije varovancem domov prepeval v šestih mestih: Mariboru (Slovenija),  Opatiji (Hrvaška), Risanu (Črna gora), Sarajevu (Bosna in Hercegovina), Skopju (Makedonija). Na Kosovu odobritve za koncert ni dobil. Umetnik je s pesmijo vstopil v zaprti svet generacije, ki je doživela vzpon in povezavo različnih narodov v enovito državo in prav tako preživela njen razpad.

Vodja poti / Tour manager
Hana Vodeb
Kamera / Camera
Maria Lucia Cruz Correia, Jure Cvitan, Mark Požlep
Montaža / Editing
Mark Požlep
Glasba / Music
Igor Feketija, Mark Požlep
Zvok / Sound recording
Igor Feketija

Produkcija / Produced by
Galerija Škuc, Ljubljana / Škuc Gallery, Ljubljana, Zavod Celeia Celje, Center sodobnih umetnosti / Zavod Celeia Celje, Center for Contemporary Arts
Podpora / Support
Ministrstvo za Kulturo RS, Mestna občina Celje / Ministry of Culture of the Republic of Slovenia, Municipality of Celje

 

Mark Požlep, del postavitve Stranger Than Paradise, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2014                                 

Foto: Tomaž Črnej

 

Zahvala: Zveza kulturnih društev Celje, Šolski center Celje

 

                                

 

 

                  

 

 

POLITIKE  ZNOTRAJ
Fokus Grupa, IC – 98, IRWIN, Borut Peterlin, Nives Sertić, Jonas Staal, Hito Steyerl

Kustosinja razstave: Irena Borić


Borut Peterlin, Flower Power, fotografska serija, 2008-2013

 

Center sodobnih umetnosti Celje, 17. 4. - 8. 6. 2014
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

:::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::::

 

»S tem programom ste, kot z vsemi programi, prejeli urejene podobe in pomene. Upam, da boste razmislili o tem, kar sem uredil, vendar bodite skeptični.«

John Berger, Načini gledanja

 

Ko je John Berger leta 1972 ustvaril televizijsko serijo Načini gledanja (Ways of Seeing), je skozi  popularni medij vpeljal nov niz idej o ideoloških okvirih in pomenih zgodovinsko priznanih umetniških del. Izpostavil je možnost manipulacije z načini gledanja in interpretiranja umetnosti ter vprašanja o njeni vrednosti, o komercialnih podobah in institucionalizirani mizoginiji. Takšen način razmišljanja je nasprotoval splošnemu razumevanju zgodovine umetnosti, ki je umetnost interpretirala zgolj skozi kategorije sloga, forme in zvrsti. Skozi izpostavljanje učinkov in posledic reprezentacije je Berger prepoznal, da je politično vedno že vpisano v polje umetnosti in prav zaradi tega je njegov doprinos k umetnosti pomemben še danes.
Na podlagi Bergerjevega razmišljanja o politiki reprezentacije razstava Politike znotraj izpostavlja dve glavni domnevi. Prva obravnava kontekst umetniških praks, ki so bodisi ustvarjene na novo bodisi so jih že kdaj definirali različni politični, ekonomski ali družbeni dejavniki. Druga predpostavka pa obravnava razstavno politiko skozi procese nastajanja razstav in mediacije njenih pomenov. Kljub dvoumnosti, ki dovoljuje medsebojno pogojevanje različnih obravnav, sta konstrukcija in produkcija pomena pogojeni s specifičnim, pogosto ideološkim kontekstom.
Razstava Politike znotraj s postavljanjem vprašanj o učinkih in posledicah reprezentacije, njenem izvoru, vsebini, namernih in skritih pomenih ter specifični rabi vizualnega jezika in sporočila, ne išče odgovora le o pomenu umetniškega dela, ampak tudi o njegovi ideološki konstrukciji. Na podlagi Bergerjevega razumevanja konteksta: »Vse okoli podobe je del njenega pomena, vse potrjuje in utrjuje njen pomen.«, so predstavljene različne pozicije umetnikov do ideologije podobe in do njene reprezentacijske vloge ter strategije za njeno dekonstrukcijo (subverzijo).

Poglavitno vprašanje, ki ga obravnava razstava, je, kaj je politično znotraj umetnosti oziroma koliko so danes politični načini videnja. Ko so bili Načini gledanja predvajani na BBC-ju, je Berger uporabil najbolj popularen medij televizije, da je izrazil kritiko do medijske manipulacije s podobami. Kateri sodobni mediji danes izpostavljajo politične nujnosti?

POKAZATI

Fotografska serija Flower Power (2008–2013) Boruta Peterlina pokaže, da pomen ni zgolj podan, ampak da je lahko tudi subverziven, dekonstruiran in ponovno ustvarjen. Peterlin je leta delal kot fotoreporter in v svoj objektiv ujel različna politična srečanja, pri katerih sta bili scenografija in dramaturgija vnaprej načrtovani. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo najti pravi kot in pravo svetlobo in podoba je bila pripravljena za objavo. Politiki, torej glavni igralci, uporabljajo točno določen kodeks sloga, govora, tona glasu, rokovanja in, če je potrebno, tudi smehljaja. Poleg tega tudi scenografija teh dogodkov proizvaja vizualne kode, saj je njen dizajn ustvarjen za podobo, ki bo zaokrožila po medijih. Na Peterlinovih fotografijah ni sicer nič nenavadnega, razen cvetličnih aranžmajev, ki prispevajo nekaj barve v prizorišče temnih oblek. Čeprav sta pomen in namen fotografij predhodno načrtovana, Peterlin politikom odvzame pravico do moči, saj le-to prenese na dekorativne cvetlične aranžmaje. Rože postanejo glavne protagonistke scene, politiki pa pasivno navzoči in s tem njihova politična pomembnost povsem irelevantna. Politiki postanejo prazni označevalci, saj njihovo domnevno moč, ki jo sicer predstavljajo, prevzamejo cvetlični aranžmaji.

Z razliko od Peterlinove serije fotografij Flower Power, kjer politiki izgubijo svoj pomen, v delu Art, Property of Politics Jonasa Staala politiki delujejo kot mediatorji, ki javnosti sporočajo pomen umetnosti. Delo je bilo prvič predstavljeno v obliki klasične razstave na razstavi z naslovom People United Will Never Be Defeated v rotterdamski galeriji Tent, v času volitev v Mestni svet Rotterdama leta 2010. Morda razstava Art, Property of Politics ne bi bila prav nič nenavadna, če ne bi bili lastniki umetniških del politične stranke, ki so kandidirale na volitvah. Staal je politike povprašal o pomenu razstavljenih del in o razmerju med umetnostjo in politiko. Vsi vprašani so bili enotnega mnenja, da bi morala biti umetnost svobodna, politika pa bi morala to svobodo omogočati. A vendar nihče od njih ni podvomil o svoji lastni poziciji pri razumevanju vloge umetnosti v družbi. Tako kot umetniška dela iz strankarskih »zbirk«, so tudi mnenja politikov o razmerju med umetnostjo in politiko odražala ideološko pozicijo političnih strank. Izvirni kontekst umetniških del te razstave so bili prostori strank v Mestni hiši v Rotterdamu in ko so bila dela prestavljena iz političnega konteksta  v kontekst umetniške galerije, se je spremenil njihov pomen. Znotraj prostorov strank, torej v političnem kontekstu, so ta dela delovala kot umetnost, premeščena v umetniški kontekst pa so dobila reprezentacijsko vlogo posameznih ideologij.

Kaj se zgodi takrat, ko podoba z jasnim ideološkim namenom izgubi svoj pomen? V delu Kapital 1986-2013 kolektiv IRWIN apropriira podobe iz socialistično-realističnega, nacističnega in ljudskega konteksta na zelo natančen, ponavljajoč in programski način. Te vizualije so izbrane zaradi njihove propagandne vloge in implikacij, ki so jih imele v specifičnih zgodovinskih okoliščinah. Simboli, ki prihajajo iz kontekstov, prežetih z ideološkimi konotacijami, kasneje pa so sestavljeni v enotno kompozicijo, so prikrajšani izvirne vsebine, pa čeprav je bila le-ta prvotni razlog za njihov izbor. Sestavljeni kot ikone uokvirjajo znan arhiv podob, ki hkrati deluje kot reprezentacijski kontekst. Kot je napisal Igor Zabel: "Vzpostavitev koncepta ikone pomeni torej refleksijo lastne slikarske prakse in poti, njeno redefinicijo in vzpostavitev okvira, ki na novo določa njeno polje." [1] V tem primeru je območje ikone poudarjeno s spremljajočimi trofejami živali, saj so bile slednje pogosto predmeti s simbolno vrednostjo, nameščeni v vladnih poslopjih. Takšno pozicioniranje da ikonam nedvomno legitimnost navzočnosti svetega.

Na novo ustanovljena ideologija države potrebuje zgodovinsko legitimnost, ki pogosto pomeni proces ustvarjanja novih arhivov dogodkov. S skrbnim izborom se lahko obstoječe materiale preuredi le z zastiranjem ali osvetljevanjem dogodkov iz preteklosti. Tak vzorec družbenega obnašanja je bil v praksi na Hrvaškem, zato je umetniški tandem Fokus Grupa zaobjel arhiv dogodkov in ponudil različne načine razumevanja uporabljenega gradiva. V študiji primera hrvaškega nacionalizma iz 90. let prejšnjega stoletja umetnika povežeta jezik nacionalizma z diskurzom o naravi in seksualnosti. Izhodiščna točka njunega dela z naslovom P.H.S.H.N.(2014) je Oltar domovine – skulptura, ki jo je naredil hrvaški kipar Kuzma Kovačić leta 1994 v srednjeveški trdnjavi Medvedgrad nad Zagrebom.

Omenjeni kipar je v svojem delu želel izraziti romantizem in blodnje o veličastnosti, zato je uporabil ikonografijo, ki časti srednji vek, ter se skliceval na rimski Altare de la Patria (Spomenik Viktorja Emanuela II.) iz 19. stoletja. Kovačićev spomenik se sprva zdi minimalističen, saj je zasnovan kot skupek kock iz različnih vrst kamna, vendar je njegova končna oblika hrvaški grb, ki je popisan z zgodovinskimi ikonografskimi elementi. Umetnika Fokus Grupe sta  preoblikovala spomenik v kocke enakih dimenzij, ki pa so namesto iz kamna narejene iz vezanih plošč. S tem se je njegova namembnost povsem spremenila – nastalo je pohištvo, ki odpira ideološki dispozitiv podobe hrvaškega nacionalizma. Na tak način na novo ustvarjeno delo v sebi ne hrani le določenih dogodkov, ampak jih hkrati tudi proizvaja. V kupe in depoje organizirano pohištvo pa ne pokaže vsega gradiva iz arhiva, saj so predstavljeni le fragmenti zgodovine, ki ne morejo biti razumljeni naenkrat. Ta nedokončani niz misli deluje kot surov material pomena.

Medtem ko skupina Fokus Grupa uporablja dokumentarno gradivo, IC-98 za svoje izhodišče uporabi mit, na katerem gradi izmišljeno pripoved. Delo Abendland: The Place That Was Promised) (2013) sopostavlja mitološko preteklost in fiktivno prihodnost. Pri razmisleku o preteklosti se IC-98 sklicuje na mit o vrtu Hesperid, ki se je nahajal blizu sončnega zahoda, torej nekje na Zahodu. Tam naj bi bivale večerne nimfe. Medtem ko mit prikazuje ta kraj kot prečudovit in ploden vrt, si ga IC-98 v njuni ideji možne prihodnosti predstavljata kot zelo staro, ukrivljeno drevo, ki bolj onesnažuje kot pa neguje okolje okoli sebe. V njunem umetniškem delu so sanje o Zahodu kot prostoru blaginje soočene s temno prihodnostjo. Razpadajoč in še komaj živ ekosistem se nahaja ob starem odlagališču nuklearnega goriva. Gnil in pozabljen kraj, kot ga prikazujeta umetnika, predlaga idejo, v kateri ima zahodna Evropa prihodnost parazita, ki počiva na nečem, čemur bi težko rekli ostanki propadle ekonomije.

SKRITI

Hito Steyerl v svojem delu HOW NOT TO BE SEEN: A Fucking Didactic Educational.MOV (2013) navaja jasen niz napotkov o tem, kako biti neviden v dobi poplave podob. Del tega videa je nastal na zračni kalibracijski tarči v ZDA, iz zraka so bili posneti dvodimenzionalni optični objekti na kopnem. Omenjene kalibracijske tarče delujejo kot tabele z optotipi, ki jih uporabljajo zdravniki za test vida. Najmanjša skupina črtic, ki jih še vidimo razločno, narekuje mejo resolucije za uporabljen optični inštrument.[3] Delo Hito Steyerl nam prikliče v spomin Monty Pyhtonov skeč How Not To Be Seen,[4] v katerem skuša pripovedovalec razložiti pomembnost zmožnosti nevidnosti, saj tisti, ki so vidni, končajo ustreljeni. V Steyerlinem delu niso nevidni le piksli celotne slike, v mislih ima tudi piksle tiste slike, ki prikazuje ljudi. V svojem delu izpostavi vprašanje o današnjih nevidnih ljudeh, oziroma o diskrepanci med ljudmi z močjo in tistimi, ki so politično izvzeti. Navodila za nevidnost se zdijo precej utopičen cilj v danem kontekstu, kljub vsemu pa premikajoča se slika dopušča različne vrste vidnosti. Ko je video pokazan v galerijskih prostorih, je predvajan v visoki resoluciji in vidnost je očitna, medtem ko preoblikovan v »slabo sliko«[5] z nizko resolucijo, kjer je vidnost slabša, video lahko potuje po digitalnih medijih.

Za razliko od digitalnih medijev, ki omogočajo reprodukcijo podob v nizki  resoluciji, prostori bele kocke sledijo modelu muzejev, ki je skrbno preračunljiv pri izbiri tega, kaj prikazati in kako. Če razmišljamo o razstavni politiki znotraj bele kocke, lahko pogosto sledimo točno določenim in predvidljivim modelom, ki načeloma ne vabijo k eksperimentiranju. Ampak videti je najbolj pomembno orodje za razumevaje razstavljenega dela. Nives Sertić se je lotila vprašanja gledanja preko iskanja odgovora v obliki koreografije. Lahko načini gledanja postanejo fizične poti (do) videnja? V svojem performansu Sve što vidim se kreće preko giba raziskuje galerijski prostor, čeprav so navodila o želenem premikanju vnaprej določena. Premikanje in pogled se med seboj prepletata v nizu narekovanih smeri, iz tega pa nastane igriva koreografija imaginarnih poti in geometrijskih oblik. Kasneje umetnica povabi gledalce, da ponovijo koreografijo tako, da sledijo navodilom na zvočnem posnetku. Na tak način gledalci postanejo tisti, ki so videni.

Irena Borić

 

 

DOGODKI OB RAZSTAVI:

Galerija sodobne umetnosti, četrtek, 15. maj ob 19. uri
Projekcijski večer
JOHN BERGER: Načini gledanja

Likovni salon in Galerija sodobne umetnosti, sobota, 17. maj ob 11. uri
JAVNO VODSTVO PO RAZSTAVI S KUSTOSINJO RAZSTAVE IRENO BORIĆ

 


[1] Zabel, Igor (2006) Irwinove ikone. V: IRWIN:RETROPRINCIP, (Ed.) Arns, Inke. Mladinska knjiga Založba, Ljubljana. str. 77

[2] Optical calibration targets. BLDG BLOG. Dostopno na: http://bldgblog.blogspot.com/2013/02/optical-calibration-targets.html  (27. februar 2014).

[4] Steyerl, Hito (2009) In Defense of the Poor Image. V: e-flux journal #10. http://www.e-flux.com/journal/in-defense-of-the-poor-image/  (20. februar 2014).

 

ŽELJKO OPAČAK: Vrnitev v kraljestvo


Željko Opačak, Pojej košček mojega srca, 1999, performans v javnem prostoru


Pregledna razstava, 6.2. – 30.3.2014
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

Prva pregledna razstava Željka Opačaka (Banja Luka, 1962) predstavlja njegovo skoraj tridesetletno ustvarjalno pot. Zanjo sta značilna nezavezanost določenemu mediju ter prepletanje osebnega, družbenega in spiritualnega. Vsebuje širok razpon načinov izražanja od ustvarjanja umetniških predmetov, kjer je v ospredju formalni vidik, do performativnih praks, med njimi pred kratkim izvedenega predavanja Reformacija samote. V zgodnjem obdobju konec osemdesetih, po končanem študiju slikarstva v Beogradu, ko se je preselil v Slovenijo in kmalu postal eden najvidnejših celjskih umetnikov, in v začetku devetdesetih, je v njegovem ustvarjanju najmočneje prisotna slika. Ekspresivne, ploskovno oblikovane kompozicije intenzivnih, gostih in čutnih barvnih nanosov se sicer močno približujejo abstraktni gradnji, a imajo večinoma izhodišče v krajini in figuri. Slike so nekakšen intimni zapis umetnikovih opažanj, spominov in stanj, ki so jih gradila in oblikovala zlasti umetnikova stalna potovanja med Bosno in Slovenijo, občutja ob razpadu Jugoslavije, smrt očeta in zanimanje za ideje taoizma in zen budizma (seriji Spomini, 1998 in Ljubimca v japonskih vrtovih, 1991). V devetdesetih se usmeri v instalacije, ki so napolnjene s simboliko in vzdušjem mističnega kot odgovorom na nedojemljive vojne v nekdanji Jugoslaviji (Stroji za sanjanje, 1993; Hiša, 1995). Uporablja materiale, kot so les, železo, opeka, rabljeno motorno olje in v instalacije vključuje sveče in ogledala, ki so njihov najopaznejši in najmočnejši element. Skozi svoj simbolni jezik govorijo o duši, povezovanju pojavnega in nevidnega, tuzemskega in onstranskega. Naslednji pomemben sklop v njegovem ustvarjanju predstavljajo dela, ki jih zaznamuje kritičen pogled na mehanizme in naravo sodobne družbe. V njih Opačak uporabi postopek apropriacije, da bi na ta način komentiral komercializacijo življenja in umetnosti (Znana dela neznanega avtorja, 2001, instalacija s slikami in risbami, naslikanimi v maniri Clauda Lorraina) in družbeno manipulacijo, ki jo v sodobni družbi na ta ali oni način izvajajo zastopniki moči (v Znanih zgodbah, seriji printov s pasijonskimi motivi, umetnik uporabi znane slikarske mojstrovine in v podobe na mesto glavnih protagonistov umesti lastno podobo). Od konca devetdesetih let naprej, predvsem v povezavi z vsakoletnim festivalom Vstop prost Društva likovnih umetnikov Celje, v njegovem ustvarjanju prevladajo performansi, intervencije in akcije v javnem prostoru ter kolektivno delovanje. Značilni za to obdobje so predvsem vključevanje publike in gostoljubje (v performansu Pojej košček mojega srca iz leta 1999 mimoidočim podarja višnjeve tortice v obliki srca) ter pozornost do notranjega sveta in duhovnih razsežnosti bivanja (Veni veni Sancte Spiritus, 2007), medtem ko kolektivna dela iz zadnjih let (Komemoracija, 2013; Pogled izgled, 2012) zaznamujeta usmerjenost v aktualna družbena dogajanja ter ostra kritika sistema in stanja v državi.

Z izborom 40 del iz umetnikovega opusa, ki so bolj kot kronološko sopostavljena vsebinsko v posamezne sklope, želi pričujoča pregledna razstava, postavljena v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu, izrisati glavne postaje Opačakovega ustvarjalnega mišljenja.  

Željko Opačak živi in ustvarja na Polzeli pri Celju, kot profesor poučuje na Gimnaziji Velenje. Leta 1986 je diplomiral in leta 1988 končal podiplomski študij slikarstva na Fakulteti likovnih umetnosti v Beogradu. Na slovensko likovno prizorišče je stopil leta 1989 s slikarsko razstavo v Likovnem salonu Celje, poleg sodelovanja na skupinskih razstavah in festivalih se je med drugim samostojno predstavil z razstavami v Galeriji suvremene umjetnosti v Mostarju (1990), Galeriji ZDSLU v Ljubljani (1993), Likovnem salonu Celje (1995 in 2001), Galeriji sodobne umetnosti Celje (1998), Muzeju savremene umjetnosti v Banja Luki (2006), Galeriji Velenje (2007).

Kustosinja razstave je Irena Čerčnik, besedila v katalogu, ki bo izšel v mesecu aprilu, bodo prispevale Alenka Domjan, Petra Kapš in Irena Čerčnik. Razstava spada v ciklus preglednih predstavitev, s katerim želi CSU podati prvo celovito informacijo o delovanju umetnikov, ki s svojim umetniškim opusom pomembno zaznamujejo celjsko regijo in širši slovenski likovni prostor. Doslej je CSU realiziral prve obsežnejše samostojne predstavitve Daliborja Borija Zupančiča, Lilijane Praprotnik Zupančič, Franca Purga, Andreje Džakušič, Boruta Hlupiča, v naslednjih štirih letih načrtujemo pregledne razstave Narcisa Kantardžića, Ervina Potočnika, Konrada Topolovca in Manje Vadla.

Realizacijo razstave in izid kataloga sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Celje.

                         MK_logo_splet

 

Sponzorja:                      

 

--------------------------------------------------------------------

PESMI V ZRAKU

Jaroslav Kyša, HR–Stamenov, Susan MacWilliam, Momu & No Es, Nika Oblak & Primož Novak, Mark Požlep, Franc Purg & Voodoo Mule, Helen Stratford, Iva Tratnik, Katarina Zdjelar
 

6. 12. 2013. – 24. 1. 2014

Kustosinja razstave: Maja Hodošček

Mednarodna skupinska razstava Pesmi v zraku je materializiran prikaz vezi, spletenih skozi aktivnosti rezidenčnega programa Umetnik na delovnem obisku Centra sodobnih umetnosti Celje. V letu 2014 bomo obeležili deset let njegovega delovanja, tudi zato težnja po ponovnem srečanju s tujimi umetniki, ki smo jih v preteklih letih gostili v Celju, ter s slovenskimi, ki smo jim skozi partnerstvo z irskim rezidenčnim centrom FlaxArt studios omogočili gostovanje v Belfastu. 
Z letošnjo razstavo (CSU načrtuje serijo razstav, ki si bodo sledile v zamiku treh let) predstavljamo dela osmih umetnikov in umetnic ter dveh umetniških tandemov.

Program Umetnik na delovnem obisku se je začel izvajati zaradi spreminjajočih se produkcijskih pogojev ustvarjanja umetnosti, predvsem zaradi naraščajočega opuščanja ateljejske prakse in nadomestitve le-te z delovanjem v družbenem prostoru znotraj nacionalnih meja in zunaj njih. Navezovanje in povezovanje s prostorom kot določujočim dejavnikom za nastanek umetniškega dela od umetnika narekuje mobilen in fleksibilen način dela. Ateljejska praksa se razširi v umetniško raziskavo, ki poudarja procesualnost, delovanje v obliki sodelovanja z različnimi družbenimi skupnostmi, preučevanje zgodovinskih in političnih kontekstov določenega prostora, neposredno vpletenost v lokalna okolja ali odziv na posamezne procese, ki se v nekem prostoru pojavljajo. Rezidenčni programi omogočajo tudi časovnost, ki jo tovrstni način dela zahteva. 
Center sodobnih umetnosti ni želel vzpostaviti rezidenčnega programa s strogim institucionalnim značajem, ampak prijateljsko okolje, povezano z lokalnim dogajanjem. Takšno okolje ustvarja zaupanje in recipročnost, pomembno je za oblikovanje trajnejših vezi, ki presegajo časovno določen okvir rezidenčnega bivanja. Izpostavljanje oblik sodelovanja, ki omogočajo kontinuiteto delovanja, je ena naših temeljnih usmeritev.

Razstava Pesmi v zraku, ki je zasnovana predvsem v smislu ponovne aktualizacije obstoječih mednarodnih povezav, vključuje dela, ki so nastala po rezidenčnem bivanju v Celju ali Belfastu in tako ponujajo vpogled v nedavno prakso sodelujočih umetnikov.
Vsebinsko raznolika dela (od obravnave znanstveno nedokazljivih fenomenov, kot je polje paranormalnega, do reinterpretacije dogodkov iz preteklosti ali izpostavljanja problematik sedanjosti, moči zabavne industrije na oblikovanje kolektivne zavesti, posledic potrošništva na individualne subjektivitete in naravno okolje …) povezuje poudarjena uporaba zvoka, različnih načinov rabe glasu, glasbe, petja ... Od tod tudi naslov razstave.
V videuOne Dog, a Man and an Island Mark Požlep prepeva mornarsko pesem Santianno. Franc Purg pripravlja večurni performans v sodelovanju s heavy metal skupino Voodoo Mule. Iva Tratnik s slikarskimi sredstvi upodobi pojoče živali. Helen Stratford v delu How to Sing in Public vabi gledalca k petju. V videu Stimme Katarina Zdjelar s prikazovanjem procesa modulacije glasu izpostavi uporabo glasu kot tehnike, ki vodi do posameznikove samouresničitve. V videu HR–Stamenova, kjer je zvok nadomeščen s tišino, opazujemo »govor« bolgarskega politika. Govor kot izraz kreativnega mišljenja je prisoten v delu F-L-A-M-M-A-R-I-O-N umetnice Susan MacWilliam. V posameznih delih njenega videa opazujemo irskega pesnika in pisatelja Ciarana Carsona, ki poleg izgovarjanja besed iz filmskega terminološkega slovarja recitira svojo poezijo. V kino nas vabita Nika Oblak in Primož Novak in nam ponudita na ogled kopijo napovednika za film Šund, v katerem popularna glasba bistveno prispeva k vzdušju v delu. Pop glasba se v videu Mohai španskega kolektiva Momu & No Es pojavi v obliki prepevanja s pomočjo playbacka in služi predvsem kot povod druženja dveh fiktivnih subjektivitet, izgubljenih sredi urbanega mesta. Zvoku urbanega mesta lahko prisluškujemo v delu Jaroslava Kyše.

 

JAROSLAV KYŠA
The Spirit of Ecstasy, 2011

Intervencija v javnem prostoru

Na pokrovu prestižnega avtomobila Rolls Royce se nahaja majhen kipec naprej nagnjene ženske figure s široko razprostrtimi rokami, ki spominjajo na ptičja krila. Kipec se imenuje The Spirit of Ecstasy. Kiparjev povod za  izbiro motiva je bilo ljubezensko razmerje med britanskim politikom, pionirjem avtomobilskega gibanja, lordom Johnom Walterjem Montagnom in njegovo tajnico Eleanor Velasco Thronton. Zaradi statusnih razlik ljubimcev je razmerje ostalo skrito, vendar za vedno zabeleženo v kipcu, za katerega je bila model Eleanor. Jaroslav Kyša z intervencijo v javnem prostoru urbanega mesta prvotno ozadje premesti v  nov pomen. Umetnika opazujemo pri poljubljanju in oblizovanju kipca, erotično razmerje se odvija med subjektom in objektom. Izpostavljanje odnosa med živo in mrtvo materijo opozarja na spremenjeno obliko poželenja, ki se je pojavila s porastom potrošniške kulture. Objekt želje so postali prestižni predmeti, ki so zaradi svoje visoke finančne vrednosti večini nedosegljivi.  So simboli moči in uspeha, saj posedujejo identiteto, ki izraža pripadnost maloštevilnemu družbenemu razredu.

Slovaški umetnik Jaroslav Kyša živi in dela v Londonu. Ustvarja instalacije, videe in skulpture, poglavitni del njegove umetniške prakse predstavljajo intervencije v javnem prostoru. Razstavljal je samostojno (Alchemy inside of you, Plusminus gallery, Zilina, 2012, We are All Heroes, Nitra gallery, Nitra, 2011 …) in na skupinskih razstavah (The Emperor's New Apparel, Trafo gallery, Budimpešta, 2013, Mor Ho!, Red gallery, London, 2013 …).

HR-STAMENOV
Variable Physical Status, 2011


Video, 1’56"


Variable Physical Status, video still, 2011
Z dovoljenjem: Art Project Depot in HR-Stamenova
 

V astrofiziki bele luknje označujejo kot nasprotje črnim luknjam, njihov obstoj je vprašljiv. Bele luknje imajo lastnost, da posrkajo materijo v prostorsko-časovni tunel in jo kasneje izvržejo v neznan prostor. Domneva se, da je prva bela luknja na planetu Zemlja, nekje v Bolgariji, posrkala vlak. Znanstveniki iz instituta IMFR verjamejo, da od trenutka izginotja vlaka obstaja možnost, da se bo le-ta pojavil izven železniških tračnic v določenemu prostoru, kar bi lahko povzročilo katastrofo. Po izginotju vlaka so nekatere bele luknje pričele požirati osebe! Ena od izginulih oseb je mlad, vendar uspešen bolgarski politik, ki je bil preveč zaskrbljen zaradi samega sebe in domnevno spreminjajočega se stanja lastne eksistence. Kar naenkrat, sredi govora ga je zajela nenadna svetloba in ga posrkala vase. Četudi se domnevno lahko ponovno pojavi v različnih prostorih, se nikoli več ne bo pojavil v normalni fizični obliki. (HR-Stamenov)

Bolgarski umetnik HR - Stamenov ustvarja zvočna dela, instalacije in intervencije v javnem prostoru, videe, knjižne projekte in eksperimente, pri čemer se nanaša na dogodke iz preteklosti, paranormalne pojave in znanstvene raziskave. Sodeloval je na mednarodnih skupinskih razstavah (Die Kunst der Intervention, Galerie im Ratskeller, Berlin 2012, Why Duchamp?, Sofia Arsenal – Museum for Contemporary Arts Sofia, 2012 …) in se predstavil s samostojnimi razstavami (The Phenomenon of W24°58’59,43”N42° 07’55,29”, Lab for Electronic Arts and Performance, LEAP, Berlin, 2013, Water, Suppositions and Urbanism, Likovni salon Celje, 2012,  Presence, Studio Tommaseo, Trst, 2011 …)

SUSAN MACWILLIAM
F-L-A-M-M-A-R-I-O-N,
2009

Video,17’13"



10. junija leta 1931 se je na steni kabineta v Winnipegu, med spiritistično seanso, pojavila teleplazma in črkovala ime Flammarion. Seansa se je izvajala pri znanem spiritualistu Thomasu Glendenningu Hammiltonu, ki je skrbno dokumentiral dogajanje s fotografskim aparatom. Izpisano ime pripada francoskemu astronomu in raziskovalcu parapsiholoških pojavov Camillu Flammarionu (1842 – 1925). Video F-L-A-M-M-A-R-I-O-N, posnet v treh različniih mestih, rekonstruira seanso v sodelovanju s pesnikom Ciaranom Carsonom iz Belfasta, dansko-ameriškim raziskovalcem poltergeist pojavov, dr. Williamom G. Rollom in Hammiltonovo vnukinjo, kanadčanko Arlo Marshall. Vsi sodelujoči se v delu odzovejo na fotografijo, ki prikazuje izpisano teleplazmo. (Susan MacWilliam)

Video dela Susan MacWilliam so bila predstavljena na številnih mednarodnih razstavah, vključena so v zvočni arhiv britanske knjižnice (oddelek za dramo in literaturo). Leta 2009 je s samostojno razstavo Remote Viewingpredstavljala Severno Irsko na 53. Beneškem bienalu. Samostojno se je predstavila: NN Contemporary Art, Northampton (2013), Open Space, Victoria, BC (2012), aceart inc, Winnipeg (2010), Gimpel Fils, London (2008) … Sodelovala je na skupinskih razstavah:  NGBK, Berlin (2013), Kunsthalle Krems, (2012), Deichtorhallen, Hamburg (2011), Kino Kino, Sandnes (2011) …
Susan MacWilliam predava na National College of Art and Design v Dublinu.

MOMU & NO ES
Mohai,2012

Video, 13' 29"


 

Video Mohai prikazuje trenutke življenja Nane in Carine, ki s svojim videzom in obnašanjem nikakor ne izpolnjujeta normativov zahodne družbe. Njuna oblačila so čudaška, nenavaden je tudi njun bivalni prostor in način preživljanja časa. Sredi urbanega mesta skušata zapolniti duševno praznino, ki jo doživljata v vsakdanjem življenju. Sreče ne iščeta v neskončnih možnostih izbire, ki jih ponuja potrošniško usmerjena družba. Nagibata se k mističnim silam in starodavnim oblikam verovanja. V zastavljalnici kupita ogromen totem, saj verjameta, da bo stalna prisotnost magičnega objekta v njuni življenji prinesla srečo.

Tandem Momu & No Es sestavljata Lucia Moreno Murillo (Momu) in Eva Noguera Escudero (No Es). Skupaj delujeta od leta 2005. Ustvarjata multimedijske instalacije, videe in performanse. Izbor zadnjih razstav: Los Logrados, MAS, Museo de Arte Moderno y Contemporáneo de Santander y Cantábria, 2013 (samostojna razstava), Three Artists Walk into a Bar, de Appel, Amsterdam, 2012, POP POLITICS: Activism at 33 Revolutions, CeCentro de Arte Dos de Mayo, Madrid, 2013, itd.

NIKA OBLAK IN PRIMOŽ NOVAK
Shund, 2008

Video, 2’23"

Video Shund je ponovna uprizoritev filmskega napovednika kultnega ameriškega filma Šund, (1994) režiserja Quentina Tarantina. Umetnika vse filmske vloge, ki se pojavijo v izvirnem napovedniku, odigrata sama. S pomočjo kostumografije in maske ustvarita kopijo zunanjega videza nastopajočih likov. Z izdelavo filmskih rekvizitov, uporabo fotografij iz spleta in s tehniko chroma key v studiu ustvarita tudi kopijo scenografije. Gre za ironično upodobitev produkta holivudske filmske industrije, ki uspešno izvaža ideologijo medijskega zvezdništva povsod po svetu. Medijska prepoznavnost prinaša določen družbeni status. Porast najrazličnejših resničnostnih šovov dokazuje, kako množična je želja po slavi. Nika Oblak in Primož Novak v svojem napovedniku vsaj navidezno postaneta filmski zvezdi v neobstoječem filmu.

Nika Oblak in Primož Novak delujeta kot tandem od leta 2003. Oba sta zaključila podiplomski študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani.  Svoje delo uspešno predstavljata v slovenskem in mednarodnem prostoru na samostojnih  (Absolutely Fabulous 5, MC Gallery New York, 2011, Saetchi Collection, Zero Gallery, Berlin, 2008 …) in  skupinskih razstavah (EMAF - European Media Art Festival, Osnabrueck, 2012, Robot Museum, A plus A, Benetke, 2012…). Udeležujeta se rezidenčnih bivanj po svetu, med drugim sta bivala v ISCP studiih v Brooklynu (NY).
Živita in delata v Ljubljani.

MARK POŽLEP
One Dog, a Man and an Island, 2011

Video instalacija


 

Umetnik prepeva mornarsko ljudsko pesem Santianno, ki izhaja iz 19. stoletja, ko je potekala ozemeljska vojna med Mehiko in Ameriko. Naslov pesmi se povezuje s predsednikom Antoniom Lopezom de Santa Anno, ki je takrat vodil mehiški upor proti ameriškim silam. V videu  je zgodovinski geopolitični konflikt preveden v osamelo iskanje prostora ideala. Tega Požlep razume v smislu nedoločljivosti, kot tok spreminjajočih se identitet, procesov in načinov bivanja. Predvsem ga zanima nepredvidljivo življenjsko popotovanje, ki se formira z lastnimi izkušnjami kot načinom pridobivanja vednosti o sedanjosti. Doseči želeno stanje predstavlja nenehen boj z raznovrstnimi strukturami družbe, saj je skoraj utopično misliti prostor brez zgodovinskih, političnih in ekonomskih kontekstov, ki bistveno vplivajo na subjektiviteto in način bivanja.

Celjski umetnik Mark Požlep je magistriral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, trenutno opravlja podiplomski študij na šoli za umetnost LUCA (oddelek Advanced Master in Transmedia) v Bruslju. Ustvarja slikarska dela, instalacije, videe, umetniške knjige in performanse. Pogosto se loteva skupinskih  projektov (The Gods Came for Dinner Last Night z Jašo, U3 – 7. Trienale sodobne umetnosti - Prožnost, Muzej sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), Ljubljana, 2013, Queens & Criminals z Meto Grgurevič, Kibla, Maribor, 2010…). Svoje delo je predstavil na številnih razstavah (Skoraj pomlad /100 let slovenske umetnosti, Umetnostna galerija Maribor, 2013, Dogodek, 29. Grafični bienale, Mednarodni grafični likovni center, Ljubljana, 2011 …). Trenutno je na rezidenčnem bivanju v izraelskem centru za digitalno umetnost v Holonu.

Franc Purg & Voodoo Mule
20. 118 / 7.000.000.000

Performans in video animacija, 2013 


Fotografija: Andraž Purg

Že v nekaterih prejšnjih projektih se je Purg ukvarjal s problemi okolja, v novem delu ga zanima seznam ogroženih vrst živali in rastlin, ki z vsakim letom narašča. Umetnik bere imena ogroženih vrst v latinščini, skupina Voodoo Mule se z vsakim imenom glasbeno odzove v heavy metalski maniri. Del performansa je minimalistična video animacija, ki vizualizira vprašanje pojavljanja in izginjanja.

Celjski umetnik Franc Purg živi in dela v Londonu in Celju. Njegova praksa je raznolika, obsega kiparska dela, instalacije, videe, zvočna dela, postavitve v javnem prostoru, performanse in kolektivne akcije. Z deli raziskuje družbeno stvarnost in se nanjo kritično odziva. Predstavil se je na samostojnih razstavah (Coming Back, The Future!, Center sodobnih umetnosti Celje, 2012, Privilegirane taktike I, II & III, Galerija P74, 2008 …) in številnih mednarodnih razstavah (Dogodek, 29. Grafični bienale, Mednarodni grafični likovni center, 2011, Consume,. Exit Art, New York, 2010 …). Za svoje delo je prejel številne nagrade (Unesco Digital Arts Award, 2007, Jakopičeva nagrada, 2005, International Media Art Award-Zentrum fur Kunst und Medientechnologie , Karlsruche,  2003 …). Purgova dela so v zbirkah Moderne galerije Ljubljana, Centra sodobnih umetnosti Celje, Umetnostne galerije Maribor, v New Media Collection Centra Georges Pompidou v Parizu, itd. 

HELEN STRATFORD
How to Sing in Public, 2013

Zvočno delo

How to Sing in Public je zvočni posnetek, ki poslušalca vodi skozi sedem  pripravljalnih vaj za petje. Vaje se osredotočajo na odnos med poslušalcem in prostorom v katerem se nahaja. Javni prostor, ki ni namenjen petju postane mesto kjer lahko vsak naključni posameznik zapoje svojo najljubšo pesem ter tako podari svoj glas mimoidočim. To dejanje lahko deluje transformativno saj za trenutek prekine in spremeni ritem vsakdanjika. Ideja za delo je nastala po delavnici z dijaki umetniške gimnazije Celje – Center, ki so na mestni tržnici Celje razmišljali o drugačni rabi prostora tržnice. Eden od predlogov je petje najljubših pesmi. Prevedena navodila v posnetku interpretira dijakinja četrtega letnika umetniške gimnazije, Gea Gračner, ki se je udeležila delavnice na tržnici. Delo je nastalo v sodelovanju z angleško sopranistko Lucy Taylor, mezzosopranistka Mojca Vedernjak je prevedla angleško besedilo v slovenščino.

Angleška umetnica Helen Stratford je končala študij arhitekture. V svoji umetniški praksi raziskuje razširjeni prostor arhitekture. Zanimajo jo performativni vidiki arhitekture in načini, kako grajene strukture oblikujejo posameznikovo vedenje. V letu 2014 pripravlja samostojno razstavo za galerijo Likovni salon. Sodelovala je na skupinskih razstavah: A State of Unplay, Atelje 35, Bukarešta, Romunija, 2013, CUBEOpen 2010 v sodelovanju z umetnico Dianno Wesser, Manchester CUBE Gallery, Anglija, 2010 …

IVA TRATNIK
Posthuman / Bogomolčji tango, 2013


Kolaž

Iva Tratnik je posebej za razstavo pripravila novo slikarsko delo, na katerem najdemo plesoče in pojoče živali v dinamični kompoziciji. Ponovno se pojavljajo stalni motivi Tratnikove, kot so vešče in bogomolke, na tokratni slikarski upodobitvi se jim pridružujejo razposajene mačke.

Celjska umetnica Iva Tratnik deluje v polju slikarstva, ukvarja se tudi z performansom in sodobnim plesom. Je članica skupine SIVA (skupaj z Andrejo Džakušič in Simonom Macuhom). Že več let sodeluje na festivalu Vstop prost, ki ga organizira Društvo likovnih umetnikov Celje.
Samostojno se je nazadnje predstavila s projektom Tabla v Likovnem salonu Celje (2012). Sodelovala je na skupinskih razstavah (Sarajevska zima, Sarajevo, 2013...). Skupaj s slikarjem Markom Jakšetom sta ustvarila slikarsko serijo Bojni ples za zbombardirano luno (Galerija Kibla, Maribor, 2011).

KATARINA ZDJELAR
Stimme, 2013


Video, 16' 56"

Video Stimme (nem. glas) prikazuje proces učne ure med glasovno učiteljico in njeno učenko, mlado žensko, ki ni zmožna govoriti s svojim glasom. Z osredotočanjem na posedovanje in sprejemanje glasu in njegovega tona delo odpira vprašanja o političnih in zgodovinskih implikacijah glasovne in tonske modulacije glasu (na primer sprememba tona glasu Margaret Thatcher), o ekonomiji in politikah anatomije glasu. Video preučuje, kdaj glas postane naša lastnina, kje se glas začne ter kdo govori, kadar govorimo in kdo ima pravico govoriti. Telo učenke je sorodno glasbenemu inštrumentu. (Katarina Zdjelar)

Srbska umetnica Katarina Zdjelar  živi in dela v Rotterdamu. Ustvarja video in zvočna dela, knjižne projekte in izobraževalne platforme. Zdjelarjeva je svoje delo predstavila na številnih samostojnih (Of More than One Voice, Museum of Contemporary Art Artium, Vitoria-Gasteiz, 2013, My lifetime (Malaika), SpazioA, Pistoia, 2012 …) in skupinskih razstavah (HIS MASTER’S VOICE: On Voice and Language, HMKV, Dortmund, Nemčija, 2013, Time, Trade, Travel, Nubuke foundation, Accra, Gana, 2012 …), med drugim je zastopala Srbijo na 53. Beneškem bienalu (2009) ter prejela številne nagrade. Trenutno uči na podiplomskih programih:  Piet Zwart Institut (Rotterdam) in Royal Academy of Art and Royal Conservatoire - Artistic Research (Haag).

--------------------------------------------------------------------


KIPARSTVO DANES: Performativna telesa in okolja

Vadim Fiškin, tour en l'air, 2009, z dovoljenjem umetnika in Galerije Gregor Podnar, Berlin


Martin Bricelj Baraga, Vadim Fiškin, Tomaž Furlan, Maša Jazbec, Andrej Kamnik in Marko Pihlar, Theremidi Orchestra (Simon Bergoč, Tina Dolinšek, Luka Frelih, Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tilen Sepič, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Dušan Zidar), Luiza Margan in Miha Presker, Primož Pugelj, Tobias Putrih, Tao G. Vrhovec Sambolec, Borut Savski, Saša Spačal, Tanja Vujinović
 

Center sodobnih umetnosti Celje
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon


26.9. – 24.11.2013
 

[Click here for English]

Več o razstavi v posnetku Aljoše Abrahamsberga http://www.youtube.com/watch?v=aGolrQJBtBs


Kustosi razstave: Tomaž Brejc, Irena Čerčnik, Jiri Kočica, Polona Tratnik

Z letošnjo razstavo in publikacijo, s katerima smo se usmerili zlasti v razsežnosti performativnega v polju kiparstva, zaključujemo večletni projekt Kiparstvo danes, študijo kiparske dejavnosti v prostoru Slovenije. Začela se je leta 2010, ko smo predstavili sodobno kiparstvo kot razširjeno polje, ki presega medijsko določenost in stopa v polje družbenega, znanstvenega, tehnološkega in interdisciplinarnega, se nadaljevala v letu 2011 z osredotočenjem na vprašanja figuralike in razmerja med kiparskim telesom in telesom gledalca ter v letu 2012 na prepletanje umetnosti z znanostjo. Četrta, letošnja izdaja Kiparstva danes, ki nosi naslov Performativna telesa in okolja, združuje dela, ki vsebujejo gibanje, živost, spremenljivost. Z elementi dinamičnega, nepričakovanega, interaktivnega in performativnega, s prehajanjem gledalčeve vloge od performerja v interaktivnih instalacijah k opazovalcu performativnih objektov in skulptur smo z glavnino del želeli obiskovalcu ponuditi izkušnjo kiparskih postavitev kot prostorov uprizarjanja, ki so zmožni v njem pustiti sled dogodka.

Na razstavi sodeluje 14 umetnikov, med njimi sta nova projekta, pripravljena posebej za to priložnost, prispevala Martin Bricelj Baraga in Tao G. Vrhovec Sambolec, Maša Jazbec je pripravila tretjo postavitev svojega interaktivnega projekta Aparat Monolit, v katerem je Monolit, postavljen v Galeriji sodobne umetnosti Celje preko bitnih polj povezala z Monolitom v cerkvi Sv. Nikolaja v Trbovljah. Za čas trajanja razstave je vzpostavila spletni portal Aparat Monolit. V Bricljevi instalaciji Devet, s katero se avtor nanaša na napeta in konfliktna politična stanja, performativni objekti nenadoma povečajo svoje telo in ustvarijo vzdušje prezence živega in ogrožujočega. V Sambolčevi instalacijiUntitled Time je gledalec performer in sprožitelj dogodka, ki se bo odvil v nedoločeni prihodnosti. Performativno vlogo ima v delu Koncert Theremidi Orchestra, ko lahko postane uporabnik naredi-sam instrumentov in ustvarjalec zvokov, ali v seriji Wear Tomaža Furlana, če tvega, da uporabi njegove naprave in »nevarne protetike« (Brejc). Performativne skulpture so poleg Bricljevih Fiškinovi baloni, ki v instalaciji tour en l'air plešejo na valćek Petra Iljiča Čajkovskega, takšne so dinamične in gibljive skulpture Boruta Savskega, ki delujejo kot »živi« organizmi, avtor jih imenuje Bitje, Drevo življenja ali Rože zla. Kolonija mravelj, ki sta jo Luiza Margan in Miha Presker naselila v instalacijo Formikacija, nenehno ustvarja spremenljive forme na projicirani podobi gradbišča. Živost, gibanje in spremenljivost so prisotni v odzivni instalaciji 7K: Nova oblika življenja Saše Spačal, tehnološki biosferi, naseljeni z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in skonstruiranimi nano-bitji, ali v odzivnih instalacijah Tanje Vujinović (Oskop) in Andreja Kamnika (Wind Code Image). V Oskopu je gibanje prisotno v spremenljivi zvočno-vizualni kompoziciji, vWind Code Image, kjer avtor raziskuje možnosti interaktivnih fasad, pa v spremembah na objektu in digitalni podobi. Vse tri instalacije reagirajo na prisotnost gledalca, ki s premiki sproži v delih dinamiko. V večini del ima tako gledalec osrednjo pozicijo in vlogo, realizirajo se šele z njegovo prisotnostjo. Reakcije del so včasih bolj in drugič manj očitne, zgodijo se tudi povsem nepričakovano, kot denimo v interaktivnem delu Aparat Monolit umetnice Maše Jazbec, ki raziskuje razmerje med realno in virtualno identiteto. Dinamika in gibanje sta prisotna tudi v skulpturah Tobiasa Putriha in Primoža Puglja. Putrihove monumentalne Macule, domišljen preplet sodelovanja skupine ljudi in tehnologije, so rezultat nalaganja napak sodelujočih, ki so z risbo na papir poskušali slediti avtorjevi prvotni popolni geometrični obliki. Pugljeva težka, a na videz lahkotna skulptura (maska) Razdeljena, se z izmenjavanjem snovnega in praznega skupaj s premikanjem gledalca izgrajuje v optično spremenljivo površino.

S štiriletnim projektom Kiparstvo danes smo želeli izpostaviti nekatere vidike in premike v polju kiparstva v sodobnosti, poudariti njegovo kompleksnost, širino in nezamejenost, še zlasti v smislu prepletenosti in nadgrajenosti z drugimi mediji. Čeprav smo s projektom skušali zaobjeti čim več umetnikov, katerih dela lahko uvrstimo v polje sodobnega kiparstva, njegov značaj ni pregleden, marsikateri umetnik je iz tega ali drugega razloga v tem projektu umanjkal, še zlasti, ker smo imeli na razpolago le štiri edicije in omejen prostor.

Razstavo spremlja katalog, ki ga je ob tej priložnosti izdal Zavod Celeia Celje - Center sodobnih umetnosti.
 

Andrej Kamnik in Marko Pihlar
Wind Code Image, 2008

Wind Code Image (Podoba vetrne kode) je prototip interaktivne fasade in notranjih zidov v interakciji z vetrom, prepihom ali zračnimi tokovi klimatskih naprav znotraj objekta. Mehanizirana stena, ki loči notranjost od zunanjosti, prevaja vetrne dogodke na eni strani stene v animirane podobe na drugi. Računalniški program, vezan na senzorje fasadnih luskin, kodira zunanjo dinamiko tako, da notranja stran postane vizualna atrakcija. Projekt Wind Code Image je mišljen kot raziskovanje možnosti senzoričnih, odzivnih in interaktivnih arhitekturnih elementov, ki bi jih bilo mogoče vključiti v novogradnje ali uporabiti kot strukture na obstoječih objektih. S kreativnim prevajanjem zunanjosti v notranjost se stena objekta spremeni iz običajne cezure in površine za obešanje tradicionalnih dekorativnih elementov v 'transparentno' membrano, ki omogoča drugačen premislek o celotni arhitekturi objekta.

Več


Martin Bricelj Baraga
Devet, 2013

(študija – del projekta 99)

Tehnična podpora: Igor Vuk
3D Visualizacija: Erik Margan
Zvok: Olaf Bender
Produkcija: Center sodobnih umetnosti Celje in MoTA

Projekt 99 Martina Briclja Barage je navdihnila pesem "99 Luftballons"
(Neunundneunzig Luftballons, "99 zračnih balonov"), ki je protinuklearna protestna pesem nemške skupine Nena z njihove prve plošče, izdane leta 1983.
Ko je bil junija 1982 Nenin kitarist Carlo Karges na koncertu Rolling Stonesov v Zahodnem Berlinu, je opazil jato balonov, ki so jo spustili z odra. Zanesen jih je opazoval, kako se oddaljujejo v obzorju, kako spreminjajo pozicije in oblike in v siju zahoda so se mu zazdeli kot čudna vesoljska ladja oz. NLP (neznani leteči predmeti). Pomislil je, kaj bi se zgodilo, če bi ta formacija balonov poletela na drugo stran berlinskega zidu, na sovjetsko stran.

Več


Vadim Fiškin
tour en l'air, 2009

Z dovoljenjem: umetnika in Galerije Gregor Podnar, Berlin
Produkcija: Društvo DUM, Ljubljana



tour en l'air je prostorska instalacija, ki jo sestavljajo helijevi baloni v obliki zvezd, sinhronizirani v plesu na glasbo P. I. Čajkovskega.

Več


Tomaž Furlan
Serija Wear, 2005 – 2013

interaktivne skulpture in video 

Serija Wear ima do sedaj petnajst delov. Gre za nekakšno kritično refleksijo o preprosti uporabi interaktivnih del. Dela, ali morda bolje skulpture, so se izkazala za podaljšane funkcije telesa v nekem prisilnem procesu. V videih Wear so uporabljena kot scenske kulise v obliki oblačil za preprosto funkcijo delanja nečesa. Od tod ime Wear, ki nakazuje, da so dela dejansko oblačila, obenem pa tudi funkcionalni predmeti, narejeni za določeno produkcijsko ali ritualno dejanje. Ker sem bil, ko sem jih izdeloval, sam, sem obenem postal tudi model za pomerjanje in uporabo teh del. Občutek je precej trapast, ko si nadeneš te >>hard-wears<< (težkonosnike), jih uporabljaš in raziskuješ njihov namen. Zakaj ne bi potem naredil stvari še bolj trapaste in jo posnel s kamero? Videi zato niso reprezentacija funkcije del, ampak živa oblika uporabe del v akciji. (Tomaž Furlan)

Več


Maša Jazbec
Aparat Monolit št. 3, 2013
Galerija sodobne umetnosti, Celje - Cerkev Svetega Miklavža, Trbovlje

Koncept in izvedba: Maša Jazbec 
Zvok: Ulrich Brandstätter 
Tehnična podpora: Vasja Lebar, Andrej Uduč
Produkcija: Delavski dom Trbovlje – TNM
Koprodukcija: Akripol d.d. Trebnje

Aparat Monolit nastopi s postavitvijo dveh ali več Monolitov na različnih lokacijah. Obrazi obiskovalcev, ki stopijo v interakcijo z Monolitom na lokaciji A, se istočasno prikažejo v Monolitu na lokaciji B. Novo-nastala posameznikova digitalna entiteta potuje preko bitnih polj na drugo lokacijo, kjer se zgodi preobrat. Če je entiteta v prvem Monolitu posrkana, jo drugi izpljune neznano kam. Delo zastavlja vprašanje, kaj se dogaja z identiteto sodobnega človeka, ki vedno bolj obstaja in funkcionira v digitalnem svetu?

Za čas trajanja razstave je vzpostavljen spletni portal Aparat Monolit, kjer se prikazujejo obrazi obiskovalcev oziroma njihove novonastale digitalne entitete. Na portalu lahko kdorkoli od kjerkoli spremlja aktivnost Aparata Monolit. 

Več


Theremidi Orchestra (Simon Bergoč, Tina Dolinšek, 
Luka Frelih, Ida Hiršenfelder, Dare Pejić, Tilen Sepič, Saša Spačal, Robertina Šebjanič, Dušan Zidar)
Koncert, 2013

Theremidi Orchestra (glag.) je bil ustanovljen po zaključku tridnevne delavnice izdelovanja teremin in theremidi fizičnih vmesnikov na LJUDMILI v maju 2011; delavnica je potekala pod tovarištvom Boruta Savskega, člana Cirkulacije 2, ki se je zasedbi kasneje tudi pridružil.
Očaranost nad elektromagnetnimi zvočnimi valovi je prerasla v raziskovanje in izdelovanje zvokov z naredi-sam/a pripomočki, antenami, prevodnim črnilom, dežniki, žičnatimi račkami, zračnimi cevmi, cveticami in starim železom. Nastopi v živo, pod streho in na prostem, so bolj podobni eksperimentalnim intervencijam, nadaljevalni delavnici ali predstavam, kot konvencionalnim glasbenim koncertom. Praktični in hrupni elektro-ansambel obstaja v večnem sedanjiku, čeprav se tudi naslanja na zgodovino elektronske godbe, medtem ko število članov niha med osem in deset, včasih tudi dvanajst. Theremidi Orchestra ima tudi čisto svojo Žensko sekcijo. Theremidi Orchestra so marca 2013 pri neodvisni založbi Trivia Records izdali dvojni EP naslovljen 4011.

Več

 

Luiza Margan in Miha Presker
Formikacija, 2007-2013

Instalacija Formication obravnava vlogo posameznika in skupine v družbenem sistemu, ki nenehno napreduje. Raziskuje strukturo in pomen podobe z razslojevanjem in združevanjem njenih delov. Šest slojev risb na prosojnicah, ki prekrivajo druga drugo, je postavljenih na strukturo, položeno na grafoskop, ki na projekciji vse te elemente združuje v podobo gradbišča. Struktura vsebuje prozorne plastične cevi, ki povezujejo gnezdo kolonije mravelj na eni s prostorom s hrano na drugi strani. Mravlje iz gnezda hodijo po hrano v drugi prostor, pri tem pa potujejo skozi sloje risb in tako ustvarjajo nenadzorovano gibanje, ki deluje kot motnja na podobi. Grafoskop celotno podobo, vključno z gibanjem mravelj, projicira na velik zid. Gledalec lahko opazuje proces spreminjanja skulpture v času, saj je instalacija nepredvidljiv proces, ki poteka ves čas, saj mravlje prenašajo hrano in pesek preko različnih slojev risb in tako vsak dan spreminjajo popolno podobo gradbišča.

Več


Primož Pugelj
Razdeljena, 2012
, črni beton in črno železo

V delu Razdeljena bi rad opazovalca opozoril ali spomnil, da smo še vedno ena oseba, tudi če se razdelimo na več osebnosti. Posledično porušeno notranje ravnovesje posameznika, občutek ničvrednosti, pogrešljivosti, pomanjkanje vsakršnega smisla in splošno stanje nihilizma jemlje človeku zmožnost trezne presoje in ponavadi vodi v nerazumno obnašanje in potrošnjo, ki za kratek čas in navidezno osmišlja življenje. (Primož Pugelj)

Več

 

Tobias Putrih
Macula K/15, 2013
, lepenka
Z dovoljenjem: Galerija Gregor Podnar, Berlin

Umetnik nariše kvadrat in ga začne variirati na novih in novih listih papirja, s katerimi prekriva prvo risbo; prvotna oblika se v podvajanju, multipliciranju spreminja. V vsaki naslednji varianti se geometrična trdnost rahlja, razteza in krči, kot bi z risbo segali v neznano. Prvih 21 variant gibajočega se kvadrata je njegovih. Nato se v izdelovanje vključijo znani in naključni risarji. Vsak vidi samo zadnjo preoblikovano, svobodno »interpretacijo« kvadrata svojega predhodnika, ki je vse bolj biomorfna, zverižena in potem riše svojo varianto na varianto. Sledi še 360 risb in zadnji risar samo še domneva, kako je izgledal prvotni lik. Te risbe se v računalniku prevedejo v program, po katerem rezalni stroj z ostrimi iglami izreže karton. Zložijo se v vrstnem redu od spodaj navzgor (entropični del je zgoraj). Tanki, od strani rebrasto prosojni kartonski izrezki se ne lepijo, niti niso navlaženi, ampak poležejo eden na drugega in tako raste skulptura obrisov do svojega vrha. Skozi majhne reže v zunanjem »plašču« proti svetlobi opazimo še notranjo »maketo«, narejeno na enak način, vendar v kontrapunktnem odnosu z zunanjim obodom. Masiven, arhitekturno oblikovan kip je v primerjavi z svojim videzom malone peresno lahek (1o kg). Takšen je tudi, če ga gledamo od blizu. Niz za nizom filigranskih rezov ustvarja fino optično slikovitost, ki iz preproste snovi oblikuje pretehtano in lahkotno estetsko formo. (Tomaž Brejc)

Več


Tao G. Vrhovec Sambolec
Untitled Time, 2013

Umetniško delo Untitled Time sestavlja niz identičnih razglednic z napisanim navodilom:

"Vzemi si čas
Napiši to razglednico sebi in si jo pošlji zdaj
Dobiš jo enkrat v prihodnosti"

Razglednice so del instalacije, ki obiskovalce vabi, naj sledijo navodilom in aktivirajo umetniško delo. To, da obiskovalec sam sebi pošlje razglednico in se ob tem zaveda, da jo bo prejel/a enkrat v neopredeljeni prihodnosti, sproži njegovo pričakovanje in domišljijo o tem, kakšen bo njegov/njen prihodnji spomin na zdajšnji trenutek. Prejetje razglednice v prihodnosti pa zbudi spomin na trenutek pošiljanja in na preteklo predstavo o njenem (takrat prihodnjem) prejetju. Ko se delo razvija v času, zlagoma prestopa meje razstavnega prostora, se širi v zasebne domove obiskovalcev ter se razgrajuje v mnoštvo enkratnih in zasebnih sporočil. Skozi ta proces Untitled Time omaje odnose med obiskovalcem in umetniškim delom, spominom in pričakovanjem, časom in materialnostjo.

Več


Borut Savski 
Prenapete strukture, 2008 - 2013

Projekt se dotika dokaj temeljnega raziskovanja avtonomnih struktur / sistemov - točneje (a ne izključno) mehanskih premikajočih se organonov. Gre za predhodno napete (= prenapete) in potem med seboj na poseben način povezane osnovne elemente, ki v nadaljnjem prepletu tvorijo strukturo, na katero se prenesejo vse (pre)napetosti posameznih gradnikov. Skušal sem sestaviti nekakšno zvijajoče se telo – morfološki objekt. Skrivnost je v uporabi torzijsko zvitih trakastih elementov, ki na enem koncu vpeti (po najmanj dva skupaj) ustvarijo prenos torzijske energije na celotno tako oblikovano tridimenzionalno strukturo. Pogoj je, da je na drugem koncu elementarna struktura zakoreninjena (zaključena z vpetostjo v točki, ki ni vezana neposredno na prvi konec strukture). S kombiniranjem prenapetih elementov se na koncu dobi vase zaključeno strukturo, ki je v celoti "prenapeta". Rezultat je zanimiv kibernetski sistem, ki ima vgrajeno energijo - in celo vrsto lastnosti, ki ga delajo 'bolj telesnega, bolj organskega, bolj živega'. Vsi sistemi imajo vgrajene sisteme za zaznavanje okolice in predelavo prejetih informacij v nelinearno gibalno odzivanje. Seveda se nahajamo v domeni avtonomnih strojev, ki jim popularno rečemo roboti, čeprav imam veliko raje naziv dinamične strukture. (Borut Savski)

Več


Saša Spačal
7K: nova oblika življenja, 2010

Koncept, raziskava, vizualna in prostorska realizacija: Saša Spačal
Programiranje vizualij, sistem senzorjev: Joby Harding
Programiranje zvoka, zvočna realizacija: Tadej Droljc
Strokovno svetovanje, mikrografija: dr. Aleš Kladnik (Biotehnična fakulteta, Univerza v Ljubljani)
Produkcija: MMC Kiberpipa

7K: nova oblika življenja je interaktivna avdiovizualna umetniška instalacija, kjer se obiskovalci potopijo v čisto poseben tehnološki ekosistem. Svet, naseljen z rastlinjem, mikroskopskimi organizmi in posebno vrsto skonstruiranih nano-bitij. Vizija prihodnosti, predstavljena v 7K: nova oblika življenja, vključuje unikatno komoro za fotosintezo, elektronske senzorje in posnetke 
mikroskopskih bitij, ki ustvarjajo avtonomni sistem, v katerem postanejo obiskovalci aktivni udeleženci.
Človeška bitja so živela v organskem okolju, ki smo ga klasificirali kot biološkega in razvrstili v šest kraljestev življenja. S svojo voljo po preživetju in razmnoževanju smo postali izvor, stvarnik še enega kraljestva, ki je veliko manj ekološko, biološko in organsko; kraljestvo različnih orodij, mentalnih konceptov, socialnih organizacij, novih načinov uporabe konceptov iz narave, na kratko: ustvarili smo novo kraljestvo tehnologij. To kraljestvo se je razvijalo ob nas in se je razvilo v življenje, ki raste samo po sebi. Tehnologija ima življenje, ki ga raziskujemo, uporabljamo in se o njem učimo prav tako kot o 
ostalih bioloških kraljestvih. Prav tako ga uporabljamo, da raziskujemo, komuniciramo, nadgrajujemo in kultiviramo biološko življenje, ki sedaj že potrebuje človeško intervencijo, da sploh lahko preživi in se razvija. Zaradi takšnega prepleta je že sama tehnologija postala narava, v kateri živimo.

Več


Tanja Vujinović
Oskop, 2011


Produkcija: Ultramono, 2011
Izvršni producent: Jan Kušej

Oskop je črno “bitje” iz tekstila, ki “opazuje” in formira zaznavo naše prisotnosti v dinamičen, na zvok občutljiv "živ" digitalen organizem. Črn, totemu podoben objekt, vsebuje video kamero. Signal se procesira v za to prirejenem računalniškem programu, rezultat pa je na ogled v prostoru kot zvočno-vizualna kompozicija, ki se spreminja v realnem času.

Več


Projekt Kiparstvo danes: Performativna telesa in okolja sta podprla:

     

 

Posebna zahvala:
 

 



-------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

 

IZ STALNE ZBIRKE CENTRA SODOBNIH UMETNOSTI CELJE

Vjenceslav Richter, Sespo 5, 1981, sitotisk

Vjenceslav Richter, Sespo 5, 1981, sitotisk


Emerik Bernard, Jure Cvitan, Dragica Čadež, Matej Čepin, Andreja Džakušič, Zdenka Golob, Anton Herman, Maja Hodošček, HR-Stamenov, Boris Jesih, Narcis Kantardžić, Dušan Kirbiš, Peter Krivec, Bojana Križanec, Vladimir Makuc, Tomaž Milač, Željko Opačak, Vjenceslav Richter, Lojze Spacal, Tinca Stegovec, Gorazd Šefran, Tanja Špenko, Franc Purg, Manja Vadla, Bori Zupančič

27. 6.-1. 9. 2013, Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon

Center sodobnih umetnosti Celje že drugo leto po vrsti predstavlja izbor umetniških del iz svoje Stalne zbirke, ki je začela nastajati leta 1963 z ustanovitvijo Likovnega salona. Po petdesetih letih obsega 270 inventariziranih umetniških del, v hrambi pa ima tudi mnogo ostalih del, predvsem celjskih avtorjev, ki jih je pridobila Mestna občina Celje. Do leta 1980 je bila zbiralna politika vezana na razstavni program (ob vsaki razstavi je bilo odkupljeno umetniško delo) in na ustvarjalnost celotnega slovenskega prostora, po letu 1980 pa se je usmerila predvsem v odkup del umetnikov, ki bistveno zaznamujejo lokalno, celjsko ustvarjalnost. Zadnja desetletja, sploh pa v današnjih okoliščinah, je odkup relevantnih del polpretekle zgodovine sodobne umetnosti in umetniških del tekoče produkcije težko izvedljiv, zato zbirka čaka na dopolnitve, ki se počasi uresničujejo le s posameznimi donacijami. Razstava torej ne namerava podajati linije razvoja sodobne umetnosti ali problematizirati določene umetniške smeri, bolj prikazuje fragmente, ki se vežejo na sestavo zbirke, njene usmeritve, zgodovino ter ponuja orientacijo v umetnostnem polju celjskega prostora.
Lanskoletna razstava Podobe resničnosti: med zgodbo in dejstvom: iz stalne zbirke Centra sodobnih umetnosti je pokazala, da zbirka obsega kar nekaj ključnih predstavnikov likovnih smeri, ki se vpisujejo v sam vrh slovenske umetnostne zgodovine 20. stoletja (Marij Pregelj, Avgust Černigoj, Rudolf Kotnik, Stane Kregar, Štefan Planinc, Emerik Bernard …) Tokrat v manjšem obsegu predstavlja slikarska dela s konca 70-ih, začetka 80-ih let 20. stoletja (Emerik Bernard, Dušan Kirbiš, Tanja Špenko) ter kiparski, prav tako k abstrakciji in simbolni konstrukciji obrnjeni deli (Dragica Čadež, Anton Herman). Na ogled je izbor grafik iz 60ih, 70ih in 80ih let prejšnjega stoletja, med katerimi najdemo pomembna imena Ljubljanske grafične šole (Lojze Spacal, Vladimir Makuc, Tinca Stegovec, Gorazd Šefran …) Del postavitve tokrat razkriva tudi dela celjskih umetnikov, ki ubirajo (kritične) konceptualne in performativne umetniške prakse (Bori Zupančič, Andreja Džakušič, Franc Purg, Željko Opačak). Predstavljen je del serije "spontanih" grafik Vjenceslava Richterja. Na razstavo sta vključeni še na novo pridobljeni deli: trikanalna projekcija bolgarskega umetnika HR- Stamenova in video celjske umetnice Maje Hodošček.

V prostoru Likovnega salona predstavljamo dela večine ustvarjalcev, ki sestavljajo trenutno celjsko umetniško sceno (Jure Cvitan, Matej Čepin, Narcis Kantardžić, Bojana Križanec, Tomaž Milač, Manja Vadla). Ateljeji v celjski Umetniški četrti, ki jih je večina umetnikov pridobila v uporabo leta 2004 predstavljajo pomemben del povezovanja lokalnega okolja z vzpostavljanjem kreativnih procesov v mestu, tako na fizičnem kot na simbolnem nivoju. Ustvarjalci redno sodelujejo s Centrom sodobnih umetnosti. Skupaj želimo vedno znova poudariti pomembnost raznoterih umetniških praks in aktivnosti v Celju, ki letos beleži petdesetletno tradicijo institucionaliziranega umetniškega delovanja.

  

Manja Vadla
I WHO/JAZ KDO

V sodelovanju z Majem K.V., Farukom Pašičem, Sub-i-Magos live (Sinkronics) in obiskovalci


Galerija sodobne umetnosti Celje
25.4. – 16.6.2013

Manja Vadla je ena najvidnejših celjskih ustvarjalk, ki je na umetniški sceni prisotna od leta 1992 in deluje individualno kot tudi v kolektivnih umetniških projektih. V svojem delu združuje najrazličnejše umetniške prakse od slikarstva, grafike, videa in instalacije do intervencij in akcij v javnem prostoru. Njeno ustvarjanje bistveno zaznamujejo avtoreferenčnost, družbena kritičnost, vzpostavljanje situacij, ki gledalcu ponudijo izkušnjo, ter koncept recikliranja, ki se med drugim kaže v ponovitvi in uporabi posamičnih elementov ali celih sekvenc projekta v naslednjem delu. Do sedaj se je predstavila z več samostojnimi razstavami (med zadnjimi so večmedijska serija It's time for revolution v Galeriji Ivana Groharja v Škofji Loki (2012) in v Plevnik-Kronkowski v Celju (2009 in 2010), kjer je lani predstavila tudi slikarsko instalacijo Vedno ko te vidim si enak, razen zadnjič in istega leta v Galeriji Equrna v Ljubljani večmedijsko instalacijo Pandora), sodelovala je na številnih skupinskih razstavah in likovnih kolonijah doma in v tujini in je ena izmed nosilcev festivala umetniških intervencij, akcij in performansov Vstop prost, ki se vsakoletno odvija v mestnem jedru Celja.

Vadlin najnovejši projekt I Who/Jaz Kdo, ki ga predstavlja v Galeriji sodobne umetnosti Celje, je večmedijska prostorska instalacija, s katero skozi sonavzočnost treh subjektivnih svetov (z vsemi njihovimi kompleksnostmi, nagnjenji in doživljanji, interesi, odnosi in družbenimi vpetostmi) tematizira osebno stvarnost ter realnost izgrajevanja osebnih identitet. Povod zanjo je bilo povabilo galerije umetnici, da za razstavni prostor pripravi projekt v sodelovanju z drugim umetnikom ali posameznikom iz neumetnostnega sveta. Avtoričina fascinacija nad kreativnostjo posameznika, še posebej nad tisto, ki jo vidi kot proizvod njegovega iskanja lastne pozicije v družbi in kot proizvod notranjih stisk v soočanju z družbenimi normami, je rezultirala v oblikovanje projekta v sodelovanju s sinom in partnerjem. 

Z organizacijo instalacije v odprt ali zaprt prostor, nasičen ali pretočen, kaotičen ali urejen, z individualizacijo posameznih enot, ki si sledijo, a hkrati segajo v druge, se povezujejo, z množico elementov – stvari, posnetkov, zapisov, slik, usmerjenim ali razpršenim pogledom, samonanašajočim in družbenokritičnim, z mislijo na gledalca, ki mu je namenila zadnji, družabni prostor z naslanjači in instrumenti, ki jih lahko uporablja in tako preide iz opazovalca v soudeleženca (še posebej v soustvarjalca zvoka), je umetnica z dramaturško natančnostjo sestavila kompleksno, večplastno okolje, v katerem se, tako kot v realnosti, individualne subjektivnosti izgrajujejo skozi razliko in skozi mrežo povezav.

Preberi več
 






UROŠ WEINBERGER
Displaced world, deplasiran svet.

 

Uroš Weinberger, This World Needs No Cripples, 2012, olje na platnu


Galerija sodobne umetnosti Celje
28. 2. – 14. 4. 2013

Uroš Weinberger je umetnik, ki skozi slikarski medij in tokratno vizualno zvočno instalacijo, v kateri prevladuje slika, angažirano pristopa k temačnejšim platem družbene resničnosti na način, ki gledalca vsekakor ne pusti ravnodušnega. Kot nagrajenec bienalne razstave Pogled na likovno umetnost Slovenije 6 (2011), ki je v sodelovanju devetih slovenskih regionalnih galerij zajemala dogajanje na likovnem področju celotne Slovenije, je pripravil nov, izrazito kritičen projekt Displaced world, deplasiran svet., ki ga je novembra 2012 ga je prvič predstavil v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in ga po Mestni galeriji v Novi Gorici predstavljamo v Centru sodobnih umetnosti Celje.

Kustosinja razstave Barbara Rupel je umetnika, ki je leta 2005 zaključil podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in že več kot deset let aktivno sodeluje tudi na slovenski glasbeni sceni v zasedbi Moveknowledgement, v spremnem katalogu predstavila kot ustvarjalca, ki je v svoji »vse globlji družbeno angažirani drži vse svoje ustvarjalne strasti prelil v naboj silovite eruptivne izpovednosti. Njegova dela, ki gledalca pritegnejo s privlačnostjo visoko estetskih idealov, v resnici globoko zarežejo (…) Živimo namreč v okolju, ki je pod krinko navidezne urejenosti, v svojem bistvu razpuščeno, polno zmede, nesmislov in kontradiktornosti. Postajamo vse bolj pasivni, nekreativni in s tem vse lažje vodljivi. Posameznik, ki to zazna in se temu upre, je na udaru vseprisotnih mehanizmov kontrole, ki pripomorejo k njegovi ukrotitvi. Sam kot umetnik poudarja, da je ta razstava v samem izhodišču izrazito osebno izpovedne narave. V posameznih podobah si lahko predstavljamo prisotnost umetnika, ki vse to doživlja od naivnega in dovzetnega otroštva naprej. Izhaja pa tudi iz statusa današnjega umetnika in umetnosti na sploh. Pravi, da povprečen vsakdan pušča praznino, ki jo zapolnjujejo množični mediji, ki skušajo vse bolj agresivno prevzeti primat stvarni umetnosti.
Uroš Weinberger seveda pri tem ni imel v mislih niti nekoč utopičnega orwellovskega Velikega brata, ki naj bi bil vseprisoten in vseviden in bi neposlušne pošiljal na prevzgojo, niti božjega očesa, ki zna menda pritajeno maščevati naša grešna dejanja. Umetnik nas s svojimi upodobitvami sili, da stopimo na realna tla in nas sooči z pritlehnimi metodami kontrolnega nadzora do nekompromisnih metod preganjanja tistih, ki kršijo red in so neprimerni za naše okolje.«

Uroš Weinberger (1975) je leta 2003 zaključil študij slikarstva in leta 2005 tudi podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 2002 se je izpopolnjeval na Akademiji za likovno umetnost v Sofiji in leta 2009 na kulturni rezidenci Ministrstva za kulturo v Berlinu. Živi in ustvarja kot samostojni kulturni ustvarjalec v Ljubljani.

 


ANDREJA DŽAKUŠIČ: Srečevanja
Pregledna razstava


Andreja Džakušič, Bloody Mary, 2007, performans

Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon, 20.12.2012 - 21.2.2013

Andreja Džakušič, ena najvidnejših celjskih umetnic in med redkimi v slovenskem prostoru, ki se izražajo predvsem s performativnimi praksami, svoje delo v glavnem artikulira okrog treh osišč: avtoreferenčnosti, intersubjektivnosti in družbene kritičnosti. Na umetniško sceno je stopila leta 1999 z večmedijsko instalacijo Predali spominov, ki je že vsebovala nekaj temeljnih določil, ki so zaznamovala njeno nadaljnjo umetniško prakso: uporabo lastnega telesa kot komunikacijskega sredstva ter nanašanje na osebno in širšo družbeno situacijo. Njena naslednja prelomna usmeritev se je zgodila leta 2002 z razstavo Neobičajne dvojice (skupaj z Radivojem Mulićem), ko je prenehala z izdelovanjem formalno izčiščenih, estetskih predmetov in pozornost usmerila na soudeležbo gledalcev ter raziskovanje in generiranje medčloveških odnosov, ki postanejo bistvo umetniškega dela. Takšno umetniško strategijo, v kateri so obiskovalci tisti, ki osmislijo razstavljeni dispozitiv, srečamo v kasnejših delih kot sta na primer Piknik na travi (2004) in Kosilo (2011). Zasledimo jo tudi v performativnih delih kot sta Umivanje nog (2006) in Bloody Mary (2007), pri katerih je pomen dela popolnoma odvisen od gledalčeve pripravljenosti, da sodeluje, saj se mu šele takrat, skozi njegove lastne občutke in reakcije razkrije prava vsebina in vrednost dela. Glavnina njene produkcije zadnjih več kot desetih let je tako usmerjena v nematerialno in v oblikovanje družabnih prostorov, prežetih z atmosfero spontanosti, ali v oblikovanje premišljenih situacij, ki zlasti v prostoru ulice naključnemu mimoidočemu ponudijo izkušnjo.

Kadar izhaja iz svoje vsakdanje življenjske situacije, v umetnost prelije življenje samo in tisto, kar jo v nekem času obkroža - družina, gospodinjska opravila, materinstvo, smrt, žalovanje. Takšen način zasledimo predvsem v delih Razvijanje sočutja (2006-2008) in Ženska in umetnica, umetnica in ženska (2010). Kadar reflektira in komentira družbeno klimo in stanje sveta, na primer odnos do okolja (Viseči vrtovi, 2012), kulturno politiko in položaj umetnika/umetnice (Taktike preživetja, 2011), lokalno realnost (Cele ma posluh!?, 2010), angažiranost in kritičnost del nikoli nista obarvani z agresivnostjo. Pritegne s tankočutnim, mehkim in preciznim podajanjem, ki gledalca nevsiljivo spodbuja k razmisleku.

Precejšnje število njenih performativnih del je nastalo v okviru festivala Vstop prost, ki ga že vrsto let pripravlja Društvo likovnih umetnikov Celje. Njena odprtost do mreženja in sodelovanja kot tudi tendenca k samoorganizaciji in delovanju izven institucij se kažeta v kolektivnem delovanju: v sodelovanju na kolektivnih intervencijah in akcijah celjske in širše umetniške scene (Prisotni, Teambuilding, Javna branja, Pogled izgled / Look look) in v sodelovanju v umetniški skupini SIVA (Andreja Džakušič, Simon Macuh, Iva Tratnik).

Andreja Džakušič je svoje delo prvič predstavila prav v Centru sodobnih umetnosti Celje in sicer v Likovnem salonu. V Galeriji sodobne umetnosti umetnica predstavlja svojo dosedanjo umetniško prakso, v Likovnem salonu pa novo delo Viseči vrtovi..

Po končanem magisteriju iz oblikovanja na ljubljanski akademiji se je študijsko izpopolnjevala na Vysoki Školi Vytvarnih Umeni v Bratislavi na Slovaškem in na Akademii Sztuk Pieknich v Krakovu na Poljskem. Bila je umetnica na delovnem obisku v Belfastu. Deluje tudi na področju gledališča, opremljanja prostora in oblikovanja, umetnost tudi predava ter organizira in vodi delavnice za otroke in odrasle.

Realizacijo razstave in izid monografije sta podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Celje.

 

 

PREMIERA

Nevena Aleksovski, Boris Beja, Matija Brumen, Maša Gala, Jernej Jemec, Meta Kastelic, Nataša Košmerl, Stojan Kneževič, Matej Pečnikar, Adrijan Praznik, Saša Šuštar, 3kolektiv, Sanja Vatić, Brina Torkar Križaj, Tadej Vindiš, Klemen Zupanc

8. 11. – 9. 12. 2012

///click here for english///

Projekt Premiera je zasnovan kot trienale, njegov cilj je kontinuirano spremljanje in predstavljanje aktualne sodobne vizualne produkcije, ki nastaja med mladimi umetniki v slovenskem prostoru (leta 2009 je Premiera predstavila 17 umetnikov, ki danes uspešno delujejo v domačem in tujem prostoru). Poleg predstavitve mladih avtorjev je poglavitni namen projekta zaznati dogajanje, ki narekuje sveže pristope in metode dela ter  nove vsebinske usmeritve, ki vodijo do premikov na področju sodobne vizualne umetnosti.

Tokratna Premiera predstavlja šestnjast umetnic in umetnikov, izbranih preko odprtega razpisa, ki ga je v letošnjem leta objavil Center sodobnih umetnosti Celje. Odprti razpis je bil namenjen mladim umetnikom, ki so na začetku svoje profesionalne poti ali zaključujejo študij na umetniških šolah (na slovenskih in tujih univerzah).

Premiera  ni tematsko zamejena in predstavlja raznolike umetniške prakse in načine razmišljanja. Zastopani  so tako klasični (slikarstvo, risba in kiparstvo) kot sodobni mediji (video, fotografija, instalacija in performans). Vsebinski pregled kaže, da dela posegajo na polje političnega z angažiranim odzivom na nedavne vladne odločitve, ki so privedle do sprememb na področju slovenske kulturne politike (3kolektiv z interaktivno instalacijo in performansom, Boris Beja z objektom v prostoru). Dela preizprašujejo družbeno neenakopravnost  s poudarjanjem ekonomskega in socialnega razlikovanja (Sanja Vatić v instalaciji No One postavlja problematiko družbenega razslojevanja in nepravične delitve kapitala vidno skozi upodobitev množice izkoriščanih gradbenih delavcev) in skozi položaj posameznika v sodobni družbi (Adrijan Praznik v sekvenčnih zgodbah Nasilna življenja opozarja na naraščujočo moč birokratskih mehanizmov, ki zaradi izvajanja politike neenakosti vplivajo na porast nasilja v družbi). Dela opozarjajo na iluzijo prevladujoče neoliberalne ideologije (topeči se Sladkorni grad Mete Kastelic kot simbol navidezne sreče, ki jo prinaša ekonomski uspeh), njeno minljijvost (slikarska dela Jerneja Jemca) in absurdnost (začudeni pogledi anonimnih posameznikov, ujetih na fotografijah Maše Gale). Lotevajo se tudi vprašanja družbenih identitet (problematiziranje ustaljenih družbenih identitet v videu Nevene Aleksovski) in postavljajo vidna posameznikova notranja občutja (fotografije Tadeja Vindiša in slike Mateja Pečnikarja). Dotikajo se procesov spominjanja - skozi obravnavo njegovih značilnosti (instalacija Saše Šuštar), obravnavo spomina kot prostora povratka (serija fotografij Sijaj Matije Brumna) ali prostora podoživljanja izkušnje (slikarski deli Crash Klemna Zupanca in Zdravilo Stojana Kneževiča). Segment predstavljenih del motivira intimna izkušnja. Umetnici Nataša Košmerl (s serijo fotografij Finlandia) in Brina Torkar Križaj (s sliko Mercury Sea) izhajata iz izkušnje materinstva, ki jo na subtilen in poetičen način približata gledalcu.

Dela na razstavi kažejo, da niso nastala le z namenom predstavitve znotraj umetniških institucij, povezuje jih težnja po komunikaciji s širšim okoljem, v katerem nastajajo. Predvsem opozarjajo na dejstvo, da sodobna umetnost ni nevtralna, ampak vpeta v družbena politična in ekonomska razmerja. 

Ob razstavi je izšel katalog, ki ga je ob tej priložnosti izdal Zavod Celeia – Center sodobnih umetnosti Celje.

 

 

Projekt sta podprla:

 

 

 

KIPARSTVO DANES: Nova renesansa in transhumanizem

Galerija sodobne umetnosti, 20.9. - 28.10.2012
[Click here for English]

S tretjo edicijo projekta Kiparstvo danes pokrivamo polje kiparstva pogojno, pa vendar: tematiziramo zelo sodoben pojav prepletanja umetnosti z znanostjo, ki ga lahko povežemo prav s pričetki pojava, ki smo mu v teku modernosti nadeli ime umetnost. Če si poskušamo zamisliti ustvarjalca renesančnega tipa v današnjem času, moramo pri tem upoštevati trenutni doseg znanosti in tehnologije, ki je bistveno kompleksnejši od renesančnega, ko ne nazadnje niti še ne moremo govoriti o znanosti v modernem smislu. Kar danes razumemo kot znanost in tehnologijo, je veliko bolj zapleteno, tehnološko sofisticirano, vednostno bogato in finančno izdatno, kot so bili zametki moderne znanosti v renesansi. V zadnjem desetletju se utrdijo prakse na presečišču umetnosti in znanosti, sodobni umetniški centri spodbujajo delovanje umetnikov v laboratorijih in sodelovanje z znanstveniki v transdisciplinarnih projektih. Projekt Nova renesansa in transhumanizem smo zasnovali eksperimentalno: umetnikom in raziskovalnim skupinam smo omogočili, da izpeljejo skupne raziskave in predstavijo rezultate, ki so lahko raznoliki in niso nujno »izčiščene« estetske instalacije. Kolikšen bo delež in način znanstvenega prispevka in kolikšen bo poudarek na umetniškem delu v posamičnem projektu in njegovi predstavitvi, je bilo torej vprašanje, prepuščeno posamičnim skupinam. Zavedamo se, da smo s tem odprli vrsto aktualnih vprašanj, kot so: kakšno sploh je današnje razumevanje umetnosti in njen smisel, kaj pomeni avtorstvo, kaj pomeni znanstveno raziskovanje, kaj lahko k znanstvenemu projektu doprinese umetnik itd., ki si jih bo potrebno še zastavljati. Nanja ni enostavnih odgovorov in eden od namenov tega projekta je zagotoviti platformo, ki bo omogočila ali celo izsilila določene odgovore nanja, ki jih bomo lahko do neke mere prediskutirali že v času trajanja projekta: z umetniki, znanstveniki in kustosi pa tudi z estetiki – za ta namen smo projekt povezali s sorodnim projektom na področju estetike, kolokvijem Slovenskega društva za estetiko z naslovom Presežna umetnost: umetnost – znanost – filozofija. 13. oktobra v prostorih galerije organiziramo simpozij, na katerem bodo skupine predstavile svoje projekte.

Leta so na kulturalizaciji vesolja gradili Dragan Živadinov, Miha Turšič in Dunja Zupančič in prav letos njihova prizadevanja dosegajo pomembne učinke. Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju odpira svoja vrata. V kratkem bo center prek sodelovanja Slovenije in Rusije omogočil odhod plesalke Mateje Rebolj na mednarodno vesoljsko postajo in nato v roku treh let polet v vesolje. Projekti takšnih razsežnosti so utemeljeni na Memorandumu o kulturalizaciji vesolja, ki so ga podpisali Majda Širca, Danilo Türk in Andrej Medvedjev, ter dogovoru o sodelovanju, ki sta ga podpisala Oto Luthar za Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Jurij Baturin za Inštitit za zgodovino znanosti in tehnologije Ruske akademije znanosti. Namen večletnih prizadevanj umetniške trojice Živadinov – Turšič – Zupančič za kulturalizacijo vesolja je iniciativa, da vesolja ne bi razumeli le kot prostor militarizacije in komercializacije, temveč tudi drugače: kot prostor različnih možnosti, med drugim kot prostor umetnosti in refleksije raznoterih dejavnosti v vesolju.

Robertina Šebjanič in Špela Petrič, po osnovni izobrazbi umetnica in biologinja, predlagata subverzivno stvaritev transvrste človeka in alge, humalge, ki bi človeku v težko predvidljivih razmerah na Zemlji omogočila boljše pogoje za preživetje. Ob predlagani genski hibridizaciji pa bi človek vendar obdržal človeško podobo, fenotip. Projekt predlaga »izboljšanje« človeka, ki pomeni načrt za ekstremno preživetveno strategijo. V okviru scenarija, ki se ga človeška vrsta boji, se bodo večjim ekološkim spremembam lažje prilagodili enocelični organizmi ali večcelični organizmi brez večje diferenciacije celic, kot imajo večje preživetvene zmožnosti bakterije in archeae. Partnerska vrsta človeku za ustrezen preživetveni načrt mu mora zato omogočiti hitro prilagoditev in po možnosti obstajati v mirujočem odskočnem stanju, npr. v endospori ali cisti, formi, ki bo zmožna zdržati ekstremne okoljske pogoje. Avtorici predlagata reprodukcijski cikel, v katerem diploidno telo alge prek mitoze proizvaja homosporo, namenjeno da postane polno izoblikovan človek. Prek mejoze, ki poteka v človeških genitalijah, se proizvajajo haploidne spolne celice. Po oploditvi zigota postane cista. Ta bo ohranila odskočno, napol mirujoče stanje v kompleksnem življenjskem ciklu, iz katerega se lahko pod želenimi pogoji razvije v algo. Kot ugotavljata avtorici, največji izziv predstavlja zagotovitev biološkega okolja, ki bi podprlo razvoj človeka. Za ta namen bi bilo možno maternico oblikovati iz starševske alge, ki bi delila hranljive snovi s človekom.

Robertina Šebjanič in Špela Petrič se zavedata, da ta načrt pomeni osvoboditev od etičnih načel in v tem smislu je njun projekt radikalen. Pa vendar se z obstoječim programom genskega inženiringa in sintezne biologije – pri obeh gre za gensko programiranje – približujemo načrtom za spreminjanje človeškega genoma. Pri tem je politika upravljanja tega programa usmerjena prav na izboljševanje kvalitet, ki bodo pomenile večjo odpornost do bolezenskih in drugih smrtnih groženj, kar v končni instanci pomeni podaljšanje življenjske dobe posameznika, s tem pa podaljšanje aktivne dobe populacije, in v okolju, ki ogrozi vrsto, ne nazadnje tudi izboljšanje preživetvenih zmožnosti. Projekt se tako dotika vprašanja nuje človeške vrste, da uspe preživeti kot vrsta. Na tej točki se načrt za humalgo sreča z načrtom za odpravo človeka v vesolje, ki pravzaprav pomeni kolonizacijo novih okolij. Z ekspanzijo človeka v vesolje se ponovno zastavlja vprašanje kvalitet te seleče se vrste. Človek je edinstvena vrsta v razsežnosti bios, ki pomeni upravljanje z življenjem. Bios, politika življenja, se tu sreča s technē – zvijačnostjo uma, da prelisiči naravo in si jo podredi v svoj prid. Kako naj torej v sodobnosti razumemo, kaj pomeni biti človek? Prav s technē človek posega v svojo »naravo«, a ne šele z nedavno vednostjo-tehnologijo, ki smo jo poimenovali biotehnologija. Težnja k izboljšanju kvalitet človeške vrste je prisotna prav v bistvu tega, kar razumemo kot svojo identiteto, kot človeško: je del naše kulture. Termin biotehnologija izpričuje ravno to – technē bios – obvladovanje in dizajniranje življenja, ultimativni inženiring.

Vprašanj politik nad življenjem in telesom se dotika tudi Maja Smrekar. Njeno razmišljanje je postavljeno v kontekst verjetnega scenarija, po katerem se človeštvo sooča s svetovnim primanjkljajem hrane. Tokratni preživetveni načrt izkorišča človekov potencial proizvodnje molekul za prehrambne namene. Avtorica je ustvarila gensko spremenjen mikroorganizem MaSm Saccharomyces cervisiae tako, da je kvasovki dodala svoj encim. Med opravljanjem svoje prvenstvene preživetvene funkcije – fermentacijskim procesom – ustvarjeni metabolični sistem iz laktoze (mlečnega sladkorja) proizvaja mlečno kislino. Na ta način projekt zagotavlja proizvodnjo enega izmed najpogosteje uporabljenih aditivov v sodobni prehrambni industriji – mlečne kisline. V kontekstu utilitaristične družbe izkoriščanja človeškega materiala ne predlaga šele Maja Smrekar – umetnica ga predvsem dela očitnega. Izkoriščanju svojega telesa smo ne nazadnje priča ob vsakem medicinskem odvzemu biološkega materiala, ki se bo po potrebnih zdravstvenih raziskavah uporabil za raziskovalne namene (razen v primeru izrecnega nasprotovanja, če ima do tega posameznik možnost). V družbi, kjer je prav vse podrejeno privatizaciji in komercializaciji, se vprašanje lastništva in povezanega izkoriščanja lastnega telesa postavlja na novo. To nas ponovno privede do vprašanja oblasti nad življenjem. Forsiranje življenja, težnja k optimizaciji telesa in preživetveno načrtovanje nas ne privedejo le do razširitve pojma človeka, temveč tudi do humanizacije drugih življenjskih vrst. Maja Smrekar humanizira mikroorganizem za upravljanje preživetja človeške vrste, v nekem drugem scenariju pa človek izdeluje robota po modelu človeka s težnjo, da bi ustavil super inteligentno bitje, ki bi naposled znalo delati še bolje kot človek. Sodobni technē z mimezisom se preveša v futuristični technē, v katerem je operativna in ustvarjalna neka druga vrsta, ne človek: namreč njegova stvaritev.

Temu programu se približujemo ne le z računalništvom, vejo, ki se je razvila po principu mimezis bioloških sistemov in ki, kot človek spoznava danes, svojega modela narave ni uspela preseči, temveč predvsem z vključevanjem samih bioloških sistemov v tehnološke sisteme. Preprost organizem sluzi je izkazal odlične inteligenčne sposobnosti v organizaciji transportnih in komunikacijskih mrež na danem teritoriju. V tej smeri se obeta možnost žive platforme, ki ima sposobnost življenjskega seljenja in upravljanja v okolju. Miceliji gob, ki jih s sodelavci (Andrej Gregori, Ajda Marič idr.) raziskujemo v tem oziru, predstavljajo nekoliko kompleksnejše biološke strukture, ki človeka učijo o inteligentnem delovanju in družbenem strukturiranju. (Polona Tratnik)



K ČLOVEŠKI SPORI: SPOMINI NA ALGO
Avtorici: Špela Petrič in Robertina Šebjanič

Producent: Galerija Kapelica in Ljudmila
Projekt so podprli: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, MOL - Oddelek za kulturo in ŠOU v Ljubljani
Zahvala: dr. Cene Gostinčar

Spomini na algo je prva izvedbena faza umetniško raziskovalnega projekta z naslovom K človeški spori. V luči verjetnih, a nepredvidljivih klimatskih sprememb preigrava možnost, ki bi človeški kulturi omogočila dolgoročno preživetje s pomočjo biotehnološko ustvarjenega post-tehnološkega prenašalca informacij s človeškim fenotipom. Na osnovi trenutno dostopnih informacij smo ustvarili teoretični hibrid (t.i. humalgo) med človekom in zelenimi algami, ki so ene najstarejših evkariontskih organizmov in so se v evoluciji že izkazale za izredno trdožive in prilagodljive. V humalgi človek in alga ohranita morfološko entiteto vsakega od organizmov, vendar sta partnerja med seboj povezana s ksenogenezo - menjavo spolne (človek) in nespolne (alga) generacije. Preko raziskovanja biotehnološke zmožnosti za stvarjenje nove vrste in možnih posledic soobstoja človeka in človeku podobne humalge se soočimo s številnimi trenutno aktualnimi diskurzi, kot so ekološka anksioznost, postantropocentrizem, bioetika, doba horizontalnega prenosa informacij (genetski sharing) ter vloga spolov in spolnosti.

Špela Petrič (1980) je doktorica biologije, raziskovalka, umetnica in performerka, ki trenutno študira transmedialnost na Saint Lukas School of Art and Design. Do nedavnega je delala kot asistentka na Institutu za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Sodeluje z Galerijo Kapelica ter številnimi slovenskimi in tujimi umetniki, med drugim je tudi članica Hackterie.
Robertina Šebjanič je ustvarjalka na področju novih medijev. Vsebinsko svoje ideje in koncepte pogosto realizira v sodelovanju z drugimi avtorji, zato njena dela utelešajo interdisciplinarnost in neformalno integracijo Študirala je na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje in na Šoli uporabnih umetnosti Famul Stuart v Ljubljani. Od leta 2008 članica LJUDMILE, kjer je vodja in koordinatorka izobraževalnih in umetniških dejavnosti (Edu_Lab, Free-Circuit in Digital Dish) v laboratoriju za digitalne medije. Od leta 2011 je članica Theremidi Orchestra.
http://vimeo.com/robertina



MOŽNOST KOLONIZACIJE ČLOVEŠKIH MOLEKUL
Avtorica in izvajalka projekta: Maja Smrekar

V tem projektu, ki združuje znanost, umetnost in civilno družbo, se sprašujemo: Kdo odgovarja za naša telesa? Smo lastniki ali le prebivalci svojih teles?

1. del: MaSm Metatransformation/Metatransformacija (2011)
Projekt je bil izveden v sodelovanju z Inštitutom za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.
Sodelavka s področja molekularne biologije in umetniška svetovalka: dr. Špela Petrič
Sodelavec s področja biokemije in laboratorijske medicine: Marko Žavbi, dipl. ing. lab. biomed.
Načrtovanje konstrukcij in oblikovanje plakata: Andrej Strehovec
Produkcija: Galerija Kapelica – Zavod K6/4, Ljubljana



Projekt sprašuje, ali ob posledicah potencialnega globalnega pomanjkanja hrane in drastičnega zmanjšanja vrednosti materialnih dobrin obstaja možnost, da bi človeška molekularna proizvodna zmogljivost v DNA kot eden redkih nekoloniziranih biotehnoloških materialov lahko postala tržno blago (ki bi temeljilo na sistemu genetskega kredita), s čimer snovalci predstavljajo naslednjo stopnjo evolucije.

2. del: Hu.M.C.C. (2012)
Projekt je bil izveden v sodelovanju z Inštitutom za biokemijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani
Sodelavka s področja molekularne biologije: dr. Metka Lenassi
Sodelavec s področja molekularne gastronomije: Tilen Konte
Sodelavka s področja biotehnologije: dr. Špela Petrič
Celostna podoba: Atelje Balant
Produkcija: Galerija Kapelica – Zavod K6/4, Ljubljana

V bližnji prihodnosti bodo cene hrane rasle zaradi premajhne proizvodne zmogljivosti, ki je obratno sorazmerna z rastjo svetovnega prebivalstva. Nekatera področja biotehnologije raziskujejo možnosti in alternativne načine proizvodnje hrane v prihodnosti. Zato Hu.M.C.C. obravnava tako imenovano paradigmo »Zeleno sonce« (Soylent Green), ki je strah pred ekološko kataklizmo preoblikovala v subtilno kritiko korporativnega kanibalizma. Projekt Hu.M.C.C. se osredotoča na biotehnološko proizvodnjo hrane, na podlagi katere je nastala proizvodna linija izdelkov znamke Maya YogHurt. Kot javnosti dostopen uporabni izdelek hibridne umetnosti je Maya YogHurt z gelom obogaten jogurt, ki na podlagi ustvarjalkinih encimov ustvarja nov genski zapis mikroorganizma, ki presnavlja hrano.

Maja Smrekar, rojena 1978 v Sloveniji, je leta 2005 diplomirala iz kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Trenutno končuje magisterij na Oddelku za nove medije. Njen osrednji interes je fenomenologija percepcije. V zadnjih dveh letih je razvijala projekte v polju bioumetnosti, pri katerih se je osredotočila na žive organizme. Maja Smrekar živi in dela v Ljubljani.
http://majasmrekar.org/



NOMADOLOGIJA, 2012
Koncept: Polona Tratnik (vodja), mikologija: Andrej Gregori, Mirjan Švagelj, Ajda Marič, Marin Berovič

Produkcija: Horizonti; sodelujoče organizacije: Zavod za naravoslovje, Ljubljana (dr. Andrej Gregori in dr. Marija Gregori), Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo (prof. dr. Marin Berovič, dr. Mirjan Švagelj)



V projektu raziskujemo življenje gliv in opazujemo evolucijo rizoma, pri katerem skrbno nadzorujemo ustreznost in vitro okoliščin (sterilnost, vlažnost idr.) ter z glivami komuniciramo (jih usmerjamo in upoštevamo njihove potrebe) prek dovajanja hranljivih, nehranljivih in celo toksičnih snovi. Še neraziskani so potenciali gliv za komunikacijo, njihovi zaznavni sistemi in sistemi preživetja. A sodobne raziskave kažejo, da glive zaznajo lokacijo hranil in se micelij usmeri neposredno na njih, kot tudi zaznajo prisotnost neužitnih snovi, ki se jim micelij sistematično izogne.
Vzpostavljeni rizom se prehranjuje tudi z nekaterimi snovmi, ki jih človek razume kot neužitne ali celo strupene, s čimer projekt v pomembnem segmentu tematizira sodobni ekosistem ter je tako informativen tudi s stališča ekologije, varstva oziroma čiščenja okolja ter okoljski trajnostni razvoj, za vprašanja zdravilnih potencialov in vloge gliv v prehrambni industriji ter širši preživetveni verigi.

Polona Tratnik, doktorica filozofije in teorije vizualne kulture, magistra umetnosti in akademska slikarka, je docentka na Fakulteti za humanistične študije in znanstvena sodelavka na Znanstveno-raziskovalnem središču Univerze na Primorskem. Objavila je tri monografije (In vitro. Živo onstran telesa in umetnosti, Transumetnost. Kultura in umetnost v globalnih pogojih, Konec umetnosti. Geneaologija modernega diskurza: od Hegla k Dantu). http://www.polona-tratnik.si/
Andrej Gregori je doktoriral iz tehnologij gojenja gob. V okviru Zavoda za naravoslovje razvija nove tehnologije gojenja gob, čiščenja okolja s pomočjo le-teh (mikoremediacije), razvojem prehranskih dopolnil in pripravkov iz medicinskih gob tako za humano kot tudi uporabo pri živalih.
Ajda Marič je absolventka biotehnologije na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani. Na presečišču umetnosti in biotehnologije sodeluje z zavodom Horizonti in Polono Tratnik prek Zavoda za transfuzijsko medicino in Biobanke od leta 2010.
Mirjan Švagelj je doktoriral iz biomedicine na Fakulteti za medicino na področju zdravilnih gliv. Udeležil se je več izmenjav ter konferenc s področja gliv v tujini ter objavil številne znanstvene prispevke.



ᓯᓄᓂ SINUNI
Arctic Perspective Initiative (API)

V letih 2010 in 2011 je API razvila in prvič poskusno zagnala obsežno senzorsko omrežje in komunikacijski sistem, izdelan iz odprtokodne strojne opreme, ᐅᓂᓗᖑᒪᓂᓗᒥ ᓴᒥᓴᖑᒪᒥᓗᒥ ᓴᓂᔨᓂᓗᓂᒥᑭᒥᑎᓂ (SILAMILU NUNAMULU NIPILIURUTI) oziroma ᐅᓂᓴᒥᓴᓂ (SINUNI).
SINUNI je družina kompaktnih vodotesnih modularnih prenosnih računalniških snemalnih naprav z izjemno majhno porabo energije, izdelanih na podlagi arhitekture Arduino, ki s pomočjo nizkojakostnega radijskega signala in natančnega geolokacijskega sistema ustvarja mrežasto radijsko omrežje. Modularne tipalne naprave beležijo osnovne podatke o vremenu, položaju in gibanju, mogoče pa jih je opremiti z raznovrstnimi tipali, ki zaznavajo vse od motnosti, temperature in slanosti vode, pa do meritev svetlobe in strukturnih meritev. Odprti standardi, ki so bili uporabljeni za razvoj programske in strojne opreme, omogočajo izdelavo in predelavo v najsevernejših deželah. Sistem SINUNI je bil razvit v sodelovanju s skupnostmi, ki živijo na severu. Paradigma raziskav na Arktiki je zgodovinsko takšna, da imajo skupnosti na severu živečih ljudstev malo, če sploh kaj dostopa do rezultatov raziskav, ki se izvajajo na njihovih tleh. SINUNI predstavlja način, kako lokalnim skupnostim omogočiti izvajanje lastnih raziskav in razpolaganje z zbranimi podatki. Na ta način bi podatke ovrednotili, preverili in z njimi razpolagali v okviru lokalnih skupnosti, kar bi okrepilo njihov položaj.




Arctic Perspective Initiative (API) je neprofitna mednarodna skupina posameznikov in organizacij, ki sta jo ustanovila Marko Peljhan in Matthew Biederman. Njen cilj je razvoj odprtih avtorskih, komunikacijskih in diseminacijskih struktur na obtečajnem območju. Ustanovljena je bila kot neposredni rezultat projekta 417 programa IPY. Cilj pobude API je sodelovanje, krepitev položaja in učenje od prebivalcev najsevernejših dežel in Arktike, s pomočjo odprtokodnih tehnologij ter uporabnega izobraževanja in usposabljanja. Z ustvarjanjem dostopa do teh tehnologij in s spodbujanjem razvoja komunikacijskih in podatkovnih omrežij v skupni rabi brez visokih obratovalnih stroškov omogoča nenehen trajnostni razvij avtonomne kulture, tradicionalnega znanja ter znanstvenih, tehnoloških in izobraževalnih priložnosti za prebivalce severa in Arktike.
http://arcticperspective.org/



14::VERTIKAKIZACIJA::MG
Mi::Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič


smo uprizorili 20. aprila 1995 ob 22.00 uri skupaj s štirinajstimi igralkami in igralci gledališki biomehatronični projektil NOORDUNG::1995/2045. Prva ponovitev predstave je bila deset let kasneje na isti dan, ob isti uri z istimi igralci. Druga ponovitev bo deset let kasneje na isti dan, ob isti uri z isto metodo. Tretja ponovitev bo leta 2025, četrta bo leta 2035 in zadnja peta, bo leta 2045. Če bo kdo od igralcev v desetletnem intervalu umrl, ga bomo v njegovi mizansceni (mise-en-scene) nadomestili z daljinsko vodenim znakom, tehnološkim abstraktom. Leta 2045 bo v gledališkem biomehatroničnem projektilu NOORDUNG::1995/2045 na odru samo še štirinajst znakov, mehatronskih substitutov za telesa igralcev, ter glasba, ki bo nadomestila njihove replike. Leta 2045 bo Dragan Živadinov substitute prepeljal z vesoljskim plovilom v ekvatorialno orbito ter jih namestil na štirinajstih točkah okrog planeta Zemlja. Znak bo tako v realnem vesolju postal umetniški satelit, umbot. Vsak od štirinajstih umbotov bo pošiljal na planet in v globino vesolja ”syntapiens” informacije o igralki ali igralcu!

Leta 2011 je umrla igralka Milena Grm.
Leta 2012 s postgravitacijsko metodo vstopamo v multiverzum.
Leta 2015 bo druga ponovitev predstave NOORDUNG::1995/2045.

Miha Turšič leta 1999 zaključi študij industrijskega oblikovanja na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Od leta 2004 aktivno sodeluje na področju kulturalizacije vesolja, oblikovanja breztežnostnih okolij in postgravitacijske umetnosti v sodelovanju z Dunjo Zupančič in Draganom Živadinovim. Od leta 2010 vodi Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij in se ukvarja z razvojem Kulturnega vesoljskega programa.
Dunja Zupančič leta 1987 konča študij Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 1999 z Draganom Živadinovim sodeluje pri projektu Biomechanics Noordung in v letu 2005 pri prvi ponovitvi 50-letne gledališke predstave Noordung na maketi Mednarodne vesoljske postaje. V letu 2009 s Turšičem in Živadinovim izvedejo informans in razstavo Postgravityart :: Syntapiens v centru Eyebeam v New Yorku in leta 2010 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu zaključijo projekt Tri zgodovinske podpore :: Transformans, Performans, Informans.
Dragan Živadinov je na AGRFT v Ljubljani študiral gledališko režijo. Leta 1985 je bil soustanovitelj umetniškega gibanja Neue Slowenische Kunst ter idejni konstruktor stilne formacije retrogardizma. Leta 1983 je ustanovil retrogardistično gledališče Scipion Nasice ter leta 1987 kozmokinetično gledališče Rdeči pilot. Leta 1998 je postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral Biomehaniko Noordung, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti. V osemdesetih letih je gradil retrogardistične dogodke in observatorije. V devedesetih letih je gradil informanse. Od prvega desetletja tretjega tisočletja gradi postgravitacijske gledališke abstrakte.

Dunja Zupančič, Dragan Živadinov in Miha Turšič so idejni vodje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju. Središče je namenjeno humanističnemu in teoretskemu raziskovanju vesolja in oblikovanju kulturnega vesoljskega programa in novih kompozitnih praks, ki temeljijo na povezovanju znanosti in umetnosti. http://www.ksevt.eu/

Kulturni vesoljski program
KSEVT se znotraj obstoječe strukture vesoljskih programov prepoznava kot organizacija, ki razvija okvir kulturnega vesoljskega programa ter spodbuja njegovo umeščanje v obstoječe dejavnosti raziskovanja vesolja in razvoja kulture. S kulturnim vesoljskim programom spodbuja spremembo fokusa vesoljskih raziskav:
- poleg raziskovanja globin vesolja in našega planeta spodbuja spoznavanje vloge človeka v dosegljivem vesolju
- poleg razvoja tehnologij spodbuja razvoj posameznika
- poleg uporabnosti spodbuja razumevanje

 

Projekt Kiparstvo danes: Nova renesansa in transhumanizem sta podprla:

                                      


Posebna zahvala: 

Boštjan Bulgarič

 

 


PODOBE RESNIČNOSTI: Med zgodbo in dejstvom

Iz STALNE ZBIRKE Centra sodobnih umetnosti Celje


Marij Pregelj, Udarec v obraz, 1965

Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon, 29. 6. – 9. 9. 2012

Na razstavi kot gosta sodelujeta celjska umetnika Tomaž Črnej in Dalibor Bori Zupančič ter samo na otvoritvi umetnik HR-Stamenov, ki je trenutno na rezidenčnem bivanju v Celju.

Stalna zbirka Centra sodobnih umetnosti Celje poseduje kar nekaj biserov slovenske umetnosti 20. stoletja in lep pregled polpretekle in sodobne ustvarjalnosti celjskega prostora. Nastajati je začela leta 1963, ko je bil ustanovljen Likovni salon in danes obsega 270 del. Do leta 1980 je bila zbiralna politika vezana na razstavni program (ob vsaki razstavi je bilo odkupljeno umetniško delo) in na ustvarjalnost celotnega slovenskega prostora, po letu 1980 pa se je usmerila predvsem v odkup del umetnikov, ki bistveno zaznamujejo lokalno, celjsko ustvarjalnost. Da bo sčasoma lahko ponudila temeljit vpogled v likovno in časovno govorico celjske regije, je njena najpomembnejša naloga, da poleg pridobivanja del iz sedanjosti s prepotrebnimi odkupi zapolni marsikateri manko iz preteklosti, na kar je še posebej opozorila zadnja postavitev stalne zbirke z naslovom Praznine (2007).

V glavnem slikarska dela, nekaj grafik in kiparskih del bo poleg izbora del iz zbirke GRDA RAČKA, ki jo prav tako poseduje Center sodobnih umetnosti, na ogled v Galeriji sodobne umetnosti in v Likovnem salonu.

Ker zbirka nima svojih stalnih prostorov in jo lahko le občasno predstavimo, še posebej vabljeni, da jo to poletje vsaj deloma, ker jo v celoti zaradi pomanjkanja prostora ni mogoče pokazati, doživite skozi tokratni izbor z naslovom Podobe resničnosti: med zgodbo in dejstvom. Z mesecem septembrom se bo namreč ponovno vrnila v svoje depojske prostore.

 



DUBA SAMBOLEC
Poročilo stanja št. 2 / Situation Report No. 2

Duba Sambolec, Risba, 2010. Z dovoljenjem umetnice.


Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon
Termin: 9. 3. – 26. 4. 2012
Kustosinja razstave: Urška Jurman

Na razstavi se Duba Sambolec predstavlja z obsežnejšim izborom del, ki jih je ustvarila v zadnjih štirih letih. Po prvi ediciji razstave v Galeriji Škuc, kjer so bili razstavljeni le kipi in izbor risb, Poročilo stanja št. 2 v Celju vključuje še dela v drugih medijih. Skozi kipe, objekte, risbe, digitalne printe, tiskane benerje in objektne slike, Duba Sambolec niza angažirana, kritična, (samo)refleksivna in poetična poročila o lastni eksistenci ter turbulentnem času in pasivni družbi, v katerih biva.

V Galeriji sodobne umetnosti bo avtorica razstavila kiparsko produkcijo zadnjih treh let: Balkans on My Mind, Temporary, ½Volume Hanging, Lug-gage inThis & That/Unplugged ter izbor risb, ki jih je ustvarila v letih 2010-11. Ambient Entertainment Place, ki ga bo Duba Sambolec postavila v Likovnem salonu Celje ustvarja prostor prividnega užitka, saj objektne slike, ki jih ambient vključuje po eni strani zapeljujejo gledalca, a mu obenem spodnašajo možnost zdrsa v lagodnost. Navidezno nasprotje oziroma hrbtno stran bleščečemu napisu Entertainment Place predstavljajo tudi v Likovnem salonu razstavljeni tiskani benerji, ki delujejo kot tekstualni in vizualni labirinti, zgrajeni iz ključnih besed in prostih asociacij na temo konformnosti, resigniranosti, družbene represije, nadzora in izključujočnosti.

Razstavljena dela po eni strani govorijo o potrebi po kritičnem odzivanju na aktualno družbeno, ekonomsko in politično situacijo in po umetničinem prevpraševanju lastne identitete, ki niha med različnimi sidrišči (spol, kulturni prostor, umetnost, …), po drugi strani pa dela pričajo o interesu, skoraj že fizični potrebi umetnice za raziskovanje raznorodnih materialov in njihove likovne in semantične govorice. Ob vsem tem dela Dube Sambolec izkazujejo verjetje v moč in potrebo po umetnosti, ki ostaja zvesta sebi lastnemu govoru in ne zapada v poenostavljeno servilnost družbene koristnosti.

Duba Sambolec (1949) je diplomirala in leta 1978 zaključila postdiplomski študij kiparstva na ljubljanski likovni akademiji. Med leti 1992–2007 je bila profesorica umetnosti in predstojnica oddelka za kiparstvo na umetniški akademiji v Trondheimu (Norveška). Od leta 2008 pa je zaposlena kot profesorica na Nacionalni Akademiji za likovno umetnost, Oslo, Norveška. Predstavila se je na številnih samostojnih razstavah (mdr. v Galeriji sodobne umetnosti v Celju, zagrebškem Muzeju sodobne umetnosti in ljubljanski Mali galeriji, vse 1998; v Moderni galeriji v Ljubljani, 1988; Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu, 1983) in skupinskih razstavah, med drugim v nacionalni umetnostni galeriji Zacheta v Varšavi (2010), Muzeju moderne umetnosti na Dunaju (2009/10), na beneškem Apertu (1988) in bienalu v Sao Paulu (1985).

Razstava Poročilo stanja št. 1,2 & 3je nastala v koprodukciji med Galerijo Škuc in Centrom sodobnih umetnosti - Zavod Celeia Celje, v pripravi pa je tudi razstava v galeriji HDLU in PM v Zagrebu.

Več o umetničinem delu:
http://www.artreview.com/profile/DubaSambolec
http://artfem.tv/duba_sambolec/

  

 

 FRANC PURG
Coming Soon, the Future!

 

Franc Purg, iz instalacije Global Debt, 2011

Center sodobnih umetnosti / Center for Contemporary Arts Celje
Lokaciji: Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon
Termin: 15.12.2011 – 19.2.2012

Center sodobnih umetnosti Celje napoveduje tudi izid monografske publikacije, ki bo celovito predstavila umetniško produkcijo v mednarodnem prostoru uveljavljenega celjskega umetnika.

Tisto, kar bistveno zaznamuje umetniško delovanje Franca Purga, je natančno zaznavanje družbenih pojavov, procesov in razmerij, hitro in neposredno odzivanje na svet, v katerem živimo, kritičen pogled na stanje sodobne družbe ter ostrina in intenzivnost v podajanju realnosti, ki gledalca redko pustita nedotaknjenega. Kar nekaj njegovih del, med njimi performans in instalacija Where is the Line? (1998), video Leon (2001), je med gledalci sprožilo številne reakcije in precejšnjo mero nelagodja, celo zavračanja in obsodbe, saj je bil v podajanju resničnosti, tudi njihove lastne, brezkompromisen in dobeseden, instalacija What makes me look like this? (1996), ki se dotika hipokrizije v religiji, pa celo cenzurni incident. V delih iz zadnjega obdobja odpira vprašanja razmerij moči in družbene pravičnosti, z veliko občutljivostjo se dotika položaja marginaliziranih družbenih skupin, njihove vsakodnevne realnosti ter sposobnosti znajdevanja ustvarjalnih strategij in orodij za potrebe preživetja (serija projektov Priviligirane taktike (2006-2008), skupaj s Saro Heitlinger). Govori o robu družbe in hkrati o naravi družbe, ki ta rob dopušča. Natančno opazuje razmerja med središčem in robom, ki ga ne vidi kot nekaj nebogljenega in odmaknjenega, ampak kot kreativno in prisotno celico, ki je zmožna dejavno vplivati na središče. Njegovo angažirano in kontinuirano raziskovanje roba bistveno zaznamuje vsa dela, ki so nastajala po letu 2001 (v tem smislu predstavlja prelomnico zlasti video Kids (2002), ki govori o predmestjih Belfasta) in oblikovala njegov umetniški statement, po katerem je rob pomembnejši, kot se zdi, intenzivnejši in hitrejši od centra, proti kateremu neopazno, a zanesljivo prodira in govori o njegovi prihodnosti.

Razmerje med robom in središčem je tudi konceptualni okvir tokratne Purgove obširne razstave, ki nosi zgovoren naslov Coming Soon, the Future! Postavljena na dveh lokacijah, v Galeriji sodobne umetnosti in v Likovnem salonu, vključuje njegovo najnovejše delo Global Debt ter projekte ali dele projektov, ki najbolj opredeljujejo njegovo dosedanjo umetniško produkcijo. Z njihovo postavitvijo v nova razmerja in skozi ustvarjene vizualne in zlasti vsebinske povezave, ki posamezne prostore prežemajo s specifično atmosfero, razstava govori o temnih straneh družbe, v kateri živimo, o temnih straneh naše lastne eksistence, o minljivosti, nujnosti sprememb v odnosu do okolja, sočloveka in življenja, o kreativnih rešitvah, ki jih prinašata družbeni rob in robna situacija, o tem, kdaj lahko kriminalno dejanje postane legitimno in o tem, kako lahko beremo prihodnost, če razumemo dogajanja na robu.

Začetki Purgovega ustvarjanja segajo v obdobje modernizma, umetniško pot je začel kot kipar in nato od devetdesetih naprej uporabljal predvsem video, fotografijo, performans, zvok in intervencijo v javnem prostoru. Sodeloval je na mnogih mednarodnih festivalih in razstavljal v številnih muzejih in galerijah kot so Moderna galerija Ljubljana, Grand Palais Paris, Le Fresnoy Lille, Hamburger Bahnhof Berlin, ZKM Zentrum fur Kunst und Medientechnologie Karlsruhe, E:vent Gallery London, Kunsthaus Graz, Essl Sammlung Dunaj, Exit Art New York, Moderna Museet Stockholm, itd.Njegova dela se med drugimi nahajajo v zbirkah Moderne galerije Ljubljana in Umetnostne galerije Maribor, v zbirki Okolje Consulting Art Collection, v New Media Collection Centra Georges Pompidou v Parizu, v The Israeli Center for Digital Art v Holonu. Nagrajen je bil z nagrado Unesco Digital Arts Award, Jakopičevo nagrado za leto 2005, zmagovalno nagrado na natečaju za neodvisno Slovenijo, z nagradami International Media Art Award, The 50 Best, ZKM Zentrum fur Kunst und Medientechnologie itd.

Leta 1979 je končal študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in se študijsko izpopolnjeval v Kölnu (1991), Glasgowu (1995), Parizu (1997) in v Belfastu (2001).

Franc Purg živi in dela v Celju in Londonu. Več na http://francpurg.net/

Realizacijo razstave Coming Soon, the Future! in izid monografije so podprli Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Celje, Okolje Consulting Art Collection, Miklova hiša Ribnica in zasebni zbiratelji.


 

FOREVER YOUNG

22.11. - 4.12.2011

Razstava FOREVER YOUNG je rezultat sodelovanja med Centrom sodobnih umetnosti Celje in Gimnazijo Celje – Center,  umetniška gimnazija – likovna smer. Gre za povezovanje  in nadgradnjo aktivnosti dveh institucij, ki na področju izobraževanja sodelujeta že več let. V šolskem letu 2010 / 2011 so dijaki umetniške gimnazije v Galeriji sodobne umetnosti obiskovali izobraževalni program, usmerjen v teoretično in praktično spoznavanje sodobne umetnosti, ki so ga vodili vizualni umetniki iz slovenskega in mednarodnega prostora. 

Model izobraževalnega programa Centra sodobnih umetnosti je temeljil na enakovrednem odnosu med dijaki in umetniki,  zavedajoč se dejstva, da je umetnost tako specifična in subjektivno pogojena panoga, da jo je skoraj nemogoče učiti, saj univerzalnega recepta, ki bi posameznika usposobil v  profesionalnega in uspešnega umetnika, ni. Izhajali smo iz predpostavke, da smo ustvarjalni takrat, ko smo sposobni nam lastne ideje, misli, prepričanja in odzive interpretirati v vizualno podobo s sporočilno vrednostjo.

Umetniki, mentorji delavnic, so dijakom predstavili teoretični okvir, jih tematsko usmerili, nudili nasvet in pomoč pri realizaciji njihovih zamisli in idej. Program se je odvijal v šestih delavnicah, v obliki tedenskih srečanj, vsak mesec v studiju Galerije sodobne umetnosti. Na razstavi FOREVER YOUNG se predstavljajo dijaki letošnjega drugega, tretjega in četrtega razreda programa umetniška gimnazija - likovna smer.
 

Prvo delavnico v januarju je vodila celjska skupina SIVA (Ivut Aivai, Andreja Džakušič in Simon Macuh), ki deluje od leta 2010 in se izraža s  performativnimi umetniškimi akcijami, s katerimi sproža specifične socialne situacije. Delavnica je bila usmerjena v spoznavanje performativne umetnosti, s poudarkom  na skupinskem delovanju v  obliki kolektivnega uprizarjanja ter na pomenu in potencialu prostora; zanimali so nas učinki javnega in zasebnega prostora uprizarjanja. Na ogled je video posnetek kolektivnega simultanega branja, performansa, ki so ga dijaki letošnjega tretjega letnika izvedli v središču mesta Celje.

Kakšen potencial ima umetnost, delujoča v polju družbenega, so raziskovali dijaki letošnjega drugega letnika pod mentorstvom vizualne umetnice Maje Hodošček, ki deluje na področju videa in v svoji umetniški praksi raziskuje marginalne, politično zaznamovane identitete. Zanimale so nas povezave in razlike med področjem novinarstva in umetnostjo, ki raziskuje realnost, pri tem pa uporablja metode dela, značilne za novinarsko prakso. Dnevne novice, vsebinsko vezane na problematiko delavskega razreda, so nam služile kot izhodišče za snemanje videa, izdelavo zvočnega kolaža in fotografiranja na terenu. 

S konkretnimi,  urbanističnimi predlogi in vizijo mesta Celje se je ukvarjala polovica letošnjega četrtega letnika;  predstavljene so idejne rešitve izboljšav ponudb mladinskih središč in arhitekturni predlogi, usmerjeni v  ekološko, okolju prijazno gradnjo mestnih središč. Delavnico sta vodili Vesna Bukovec in Metka Zupanič iz skupine KOLEKTIVA. Skupina KOLEKTIVA (Vesna Bukovec, Lada Cerar in Metka Zupanič) se ukvarja z participatornimi umetniškimi projekti, v katerih prevladujejo  osebne zgodbe vsakdanjih ljudi ter s kuratorskimi projekti, osredotočenimi na področje videa.

Druga polovica četrtega letnika je z Majo Hodošček spoznavala zadnje čase priljubljen in razširjen umetniški medij – knjigo umetnika. Na razstavi si bomo lahko ogledovali umetniške knjige tako v fizični kot v digitalni obliki.

Pod mentorstvom vizualne umetnice Mete Grgurevič, prepoznavne po svojih prostorskih senzoričnih instalacijah,  v katerih problematizira idejo sodobne ženske v odnosu s popularno kulturo,  je polovica letošnjega drugega letnika pripravila prostorsko svetlobno instalacijo na temo strahu in groze. 

Zadnjo delavnico je vodil umetnik, pedagog in kulturni menedžer na rezidenčnem bivanju v Celju, Travis Dewan. Dewan je lastnik spletne platforme Vegas Spray, ki je namenjena promociji mladih lokalnih umetnikov Brisbana. Dijakom je predstavil ulično umetnost, konkretno tehniko šablon, ki je med grafitarji popularna, ker omogoča hiter nanos na površino. Dijaki predstavljajo gesla, ki pozivajo k večji pravičnosti, so politično angažirana ali intimno izpovedna.

Razstava FOREVER YOUNG je plod novo pridobljenih izkušenj, dragocenih tako za dijake, ki so stopili v neposreden stik z umetniki, kot za sodobne umetnike, ki redko dobijo priložnost pedagoškega udejstvovanja s srednješolci in pa tudi za Center sodobnih umetnosti, ki je s to priložnostjo spoznal bodočo generacijo ustvarjalcev.

 
 

KIPARSTVO DANES
Kipi, figure in telesa

Mirko Bratuša, Polona Demšar, Boštjan Drinovec, Jiři Kočica, Anja Kranjc, Gregor Kregar, Boštjan Novak, Nika Oblak & Primož Novak, Katja Oblak, Žiga Okorn, Zoran Srdić Janežič, Lujo Vodopivec, Projekt Čakajoči (avtorji Katja Bogataj, Polona Černe, Pavel Ekrias, Neža Jurman, Ana Kerin, Miha Makovec, Barbara Pintar in Lan Seušek)
 


Gregor Kregar, Vanish, 2008


Galerija sodobne umetnosti Celje, 22. 9. – 13. 11. 2011
Kustosi razstave: Tomaž Brejc, Irena Čerčnik, Jiři Kočica, Polona Tratnik

Večletni projekt KIPARSTVO DANES je široko zasnovana in pregledna študija kiparske dejavnosti v prostoru Slovenije, ki se je z razstavo in publikacijo začela lansko leto in se bo v sklopih odvijala vse do leta 2013. Če je lanski projekt z naslovom Kiparstvo danes. Komponente, stičišča in presečišča z deli dvaintridesetih umetnikov predstavil sodobno kiparstvo kot razširjeno polje, ki presega medijsko določenost in stopa v polje družbenega, znanstvenega, tehnološkega in interdisciplinarnega, se letošnji osredotoča na vprašanja figuralike in poudarja haptično izkušnjo ter razmerje med kiparskim telesom in telesom gledalca. Z deli enaindvajsetih umetnikov je galerijski prostor spremenjen v prostor, ki ga naseljuje 'ljudstvo': množica kipov, figur in teles, v glavnem polnoplastičnih človeških figur v naravni velikosti, nanašajočih se na različne osebne, družbene in politične kontekste. Razstavo spremlja katalog, v katerem vprašanja, ki jih odpira tokratna razstava, v uvodnih besedilih podrobno obravnavata Tomaž Brejc in Jiri Kočica, sam razstavni koncept Brejc opredeljuje z naslednjimi besedami:

Zamislite si torej razstavo samih teles, kipov, figur, fantazem, fragmentov, fikcij. V kateri koli prostor vstopim, od povsod strmijo - ali pa se zame ne zmenijo - figure, bolj ali manj podobne človeškim, bodisi (1) da res izvirajo iz njih (Zoran Srdič, Anja Kranjc, Gregor Kregar, Polona Demšar); ali so (2) prividne podobnosti, različno velike, majhne, snovne, barvne, lahke, težke, vendar pripovedne "alegorične" statue (Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Lujo Vodopivec, Boštjan Novak); (3) samo okruški teles, prefinjeni ostanki nekih minljivih gibov, drž (Katja Oblak), (4) in embrionalnih zapredkov, izmučenih eksistencialnih teles (Anja Kranjc), (5) vizualne igre, z zabavnimi haptičnimi učinki, pravimi udarci (Primož Novak, Nika Oblak), (6) nosilci subjektivnega in družbenega, optičnega in haptičnega dialoga (Jiři Kočica, Žiga Okorn). V vsej različnosti jih preveva skupna ustvarjalna namera postaviti haptično izkušnjo telesa v skupno predstavno polje, zaplesti kipe in gledalce v medsebojne stike.

Zato razstavo preveva občutek bližine, dotika, nekakšne nagnetenosti (horror vacui). Vendar ne gre za postmoderni manierizem, za brezčutno razkazovanje eksistencialne krhkosti, za eksperimentalno oblikovanje ali predstavitev surove moči, ko so pred nami velike in težke statue. Gre za posebno recipročnost, za obojestransko zavzetost med kipom in gledalcem, med kiparskim telesom in telesom gledalca. Kot bi za ogledovanje ne potreboval perspektivnega, arhitekturnega prostora in oddaljenosti, ampak so kiparska telesa, figure, fragmenti tisti, ki določajo, kdaj in kakšen je prostor. Z besedami Mauricea Merleau-Pontyja je prostor tisto, kar ustvari telo okrog sebe, ne pa, da je najprej prostor (kognitivna predpostavka) in šele potem vstopi telo vanj. Posamične sobe galerije niso le "bele kocke", prazni volumni, temveč posebna domovanja, okolja, kamor so se kipi naselili. Takšno prijateljsko sobivanje spremeni galerijski prostor v neposredno udomačenost ateljeja, kjer kipi živijo svoje življenje dalje in se mora njihovemu raznolikemu obstoju prilagoditi tudi gledalec.

 

 


VADIM FIŠKIN
Zapomni si / Remember

Stari grad Celje, Friderikov stolp, 18. april – 31. oktober 2011

Posebej za Friderikov stolp je umetnik Vadim Fiškin zasnoval in izdelal interaktivno delo Zapomni si, kjer z igrivo osebno udeležbo gledalec postane del kratkega performativnega dejanja. Sproženi svetlobni in zvočni učinki so povezani v alegoričen kliše, ki spodbudi k razmišljanju o lastni preteklosti in o značaju zgodovinskega spomenika. V primeru Friderikovega stolpa izhaja Fiškin iz kolektivnega spomina ljudi o lokalni znamenitosti in determinantah, ki osmišljajo njegov obstoj. Vadim Fiškin gradi s pomočjo tehnologije posebne ambientalne postavitve, ki udeležence, ne več gledalce, zapeljejo v določene razpoloženjske vzorce. Avtomati v njegovem opusu (Snow Show, 1997, A Speedy Day, 2003, Changing Climate, 2004, Magic Button, 2007...) ljudi osrečujejo, ker postajajo proteze narave. Fiškin se izraža s tehnologijo, vendar se istočasno zaveda njene nepomembnosti. Človeških želja in ambicij, ki so vzrok za obstoj tehnologije, se loteva z rezkim in teatraličnim humorjem, prežetim z nekakšno odrešujočo lahkotnostjo.  

 

 

KONTINUITETA
Continuity

Galerija sodobne umetnosti in Likovni salon, 30.6. – 11.9.2011


Adel Abidin, Tomaž Črnej, Adela Jušić, Maja Hodošček, Mladen Miljanović, Simon Norfolk, David Tartakover, Susan Silas, Milica Tomić, Stefanos Tsivopoulos, Bojan Salaj, Artur Zmijewski, Dalibor Bori Zupančič


Eno temeljnih vprašanj sodobne družbe je, kje so vzroki vojn in ali jih je mogoče preprečiti? Je to v družbi z obstoječimi političnimi, gospodarskimi in korporativnimi razmerji moči in hierarhijami, ki jo označujejo kot družbo vsiljenega imperialnega reda, to sploh mogoče?  

Razstava Kontinuiteta obravnava vprašanja vojne, genocida in spomina. Z umetniškimi projekti, ki se nanašajo na 2. svetovno vojno, izraelsko-palestinski konflikt, vojno v Iraku, Bosni, Afganistanu, na genocid med drugo svetovno vojno in v Srebrenici, poskuša pokazati na fenomen permanentne globalne vojne, kjer se mir kaže le kot vmesno obdobje med enim in drugim vojnim stanjem.

Problematiko vojne poskuša obravnavati v več smereh: skozi raziskavo in rekonstrukcijo travmatičnih dogodkov; skozi fokusiranje na posledice vojne, ki zaznamujejo tako ljudi kot pokrajino in arhitekturo, skozi raziskovanje, kako se zgodovina in konfliktne situacije vpišejo v prostor in postanejo del njegove identitete, skozi problematiziranje mediatizirane reprezentacije vojne ter skozi pričevanja in zgodbe ljudi, ki so vojno doživeli.

Skozi različne umetniške strategije razstava govori o družbi, ki mimo vseh etičnih načel odloča o življenju in smrti sočloveka, vojne spreminja v preračunljivo globalno uveljavljanje političnih in ekonomskih ciljev, kjer uporaba sredstev nima meja in kjer se odgovornost za uničena človeška življenja - ki ne zadeva samo neposredno vpletenih, ampak tudi vseh drugih, ki s prodajo orožja in drugimi »nevidnimi« načini v vojnah sodelujejo, jih zaradi lastnega profita in političnega interesa vzdržujejo in legitimirajo, vsem na očeh zavija v politično laž. Z deli trinajstih umetnikov razstava govori o kontinuiteti in absolutnosti vojne, njeni nenehni prisotnosti, vznikanju vedno novih kriznih žarišč in konfliktov, njeni nepojmljivosti ter o nujnosti zavedanja in spominjanja (v 19. in 20. stoletju je zaradi vojn in genocida v grobem umrlo 205 milijonov ljudi).


ADEL ABIDIN
Memorial, 3-kanalna animacija in instalacija / 3-channels animation and an installation, 2009,02'56

Memorial iraškega umetnika Adela Abidina temelji na resničnem dogodku iz leta 1991, ko so ameriške sile bombardirale Bagdad. Absurdnost nenavadnega prizora, ki mu je bil umetnik priča, je bila povod za delo, ki s stapljanjem fikcije in realnosti govori o nedojemljivosti vojne, o neustavljivi potrebi po bližini, pripadnosti in povezanosti ter o uničenem mestu.

Adel Abidin (Baghdad, 1973; živi in dela / lives and works in Helsinki). Darat al Funun - The Khalid Shoman Foundation, Amman, 2011; Venice Biennale 2011: Iraq; Biennale of Sydney 2010 ; Tracking Traces, Kiasma, Helsinki, 2010; Cairo Biennial, 2008; MoMA- Museum of Modern Art- New York, 2008; Venice Biennale 2007: Finnish Pavilion; …


BURKE + NORFOLK
Photographs from the War in Afghanistan, 2010

Serija fotografij Burke + Norfolk: Photographs from the War in Afghanistan predstavlja »umetniško sodelovanje« med Johnom Burkom, ki je kot vojni fotograf fotografiral v času Druge anglo – afganistanske vojne (1878-80) in Simonom Norfolkom, ki leta 2010 potuje v Afganistan, sledi Burkovim korakom in ustvari serijo fotografij, nekakšnih »re-fotografij«, ki z enakimi vsebinami in situacijami iz sodobnega konteksta Burku odgovarjajo. Delo govori o kontinuiteti konfliktov in imperializma v tej obubožani državi.

Simon Norfolk (Lagos, 1963). Burke + Norfolk: Photographs From The War In Afghanistan, Tate Modern, London, 2011; The Holocaust Museum, Houston, 2002; Simon Norfolk: a retrospective, MACUF – Museo de Arte Contemporáneo de Unión Fenosa, La Coruña; Kolekcije / Collections: The Getty Museum, Los Angeles; The Museum of Fine Arts, Houston; Portland Art Museum; San Francisco Museum of Modern Art; Deutsche Böurse Art Collection; …


TOMAŽ ČRNEJ
Napaka / A  Mistake, serija fotografij in video projekcija / a series of photographs and a video projection, 2010

Instalacija Napaka celjskega fotografa Tomaža Črneja, sestavljena iz serije fotografij Auschwitza in množičnega grobišča v Laškem pri Celju, kjer je bilo po končani 2. svetovni vojni pobitih na stotine vojnih ujetnikov in civilistov, govori o prostorih, zaznamovanih z zgodovino, genocidom in kolektivnim spominom.

Tomaž Črnej (Celje, 1963) se v glavnem ukvarja s fotografijo in instalacijo. Za fotografijo je prejel številne nagrade. / Works mainly with photography and installation. He has won several awards for photography.


MAJA HODOŠČEK
Raw Material, 2-kanalna video projekcija / 2-channel video projection, 2010, 17'20''

Video instalacija Raw Material celjske umetnice Maje Hodošček govori o psihološki stiski vojnih veteranov, posttravmatski stresni motnji, pojavu anksioznosti in strahu pred ljudmi. Pred gledalca prinaša izkušnjo mladega Američana, ki je kot vojak sodeloval v vojni v Iraku. Z izmenjavanjem tekstovnega zapisa intervjuja z veteranom in posnetka fanta iz Slovenije, ki njegovo zgodbo v prvi osebi pripoveduje, umetnica poudarja globalnost vojne, ki zadeva vse nas.

Maja Hodošček (Celje, 1984). Landscape, Likovni salon, Celje, 2010 ; RAW Material, Galerija Gregor Podnar, Ljubljana, 2010; OHO Award, Zavod P.A.R.A.S.I.T.E., Ljubljana, 2010. ISCP - International Studio and Curatorial Program, New York, 2010 …


ADELA JUŠIĆ
Snajperist / The Sniper, video, 2007, 4’21”

V video delu Snajperist se Adela Jušić sooča s svojim otroštvom, preživetim v obkoljenem Sarajevu, in s trenutkom, ko se je umetnica kot desetletna deklica soočila z največjo izgubo v svojem življenju – s smrtjo očeta. Delo govori o intimni, boleči izkušnji in o eni najbolj nehumanih vojn, ki je bila usmerjena predvsem na civiliste in je med njimi terjala največ življenj.

Adela Jušić (Sarajevo, 1982). Videonale, Kunstmuseum Bonn, 2011; Manifesta 8, Murcia, 2010; Decolonial Aesthetics, El Parqueadero, Bogota; Transitland – Sofia Launch event , Center for Culture and Debate, Sofia, 2009. Zvono Award for the best Bosnian young artist, 2010; …


MLADEN MILJANOVIĆ
Occupo, site-specific instalacija in intervencije v javnem prostoru / site specific installation and interventions in public space (prva produkcija / fist production Neue Galerie Graz, 2007)

Occupo, prostorska instalacija Mladena Miljanovića, z uporabo vojaškega vizualnega besednjaka v umetniškem kontekstu ironično problematizira militariziranost družbe. Okupacija umetniškega prostora je ena izmed sredstev umetnikove konfrontacije z negativno preteklostjo – odraščal je med vojno v Bosni, in praktična afirmacija stališča »delaj umetnost, ne vojne«.

Mladen Miljanović (Zenica, 1981). Taxi to Berlin, Antje Wachs gallery, Berlin,2011; Museum Service, MUMOK, Vienna, 2010; Occupational therapy, P74 Gallery, Ljubljana, 2009; Occupo, Neue Galerie Graz, Graz (Austria), 2007; ...

BOJAN SALAJ
Kočevski Rog, fotografija / photography, 2008

Fotografija Kočevski Rog Bojana Salaja (Kočevski Rog je pogorje v Sloveniji, ki je hkrati spomenik partizanstvu med drugo svetovno vojno in eno od mest povojnih pobojev) je del fotografske serije Pokrajine, ki nastaja od leta 2008. Serija, narejena s camero obscuro, s posnetki konkretnih prostorov slovenske krajine, ki so postali simboli slovenske nacionalne identitete, napeljuje k vprašanjem ponovnega razmisleka, vrednotenja in razumevanja zgodovine. Delo je več kot fotografska upodobitev tistega, kar neposredno vidimo, saj nas usmerja k tistemu, kar je onkraj podobe.

Bojan Salaj (1964, Ljubljana). Paris Photo, statement, Carrousel du Louvre, 2010;  Interijerji III, Galerija Photon, Ljubljana, 2008; New SlovenianPhotography and Video, K2 Contemporary Art Center , Izmir, 2008; Monat der Fotografie Wien 2006; …


SUSAN SILAS
Helmbrechts walk, 1998-2003

Helmbrechts walk newyorške umetnice Susan Silas je natančna rekonstrukcija prisilnega pohoda 580-tih židovskih zapornic po koncu druge svetovne vojne. Vizualna predstavitev 225 milj dolge poti od taborišča v Nemčiji do Češkoslovaške, na kateri je umrlo 95 žensk in jo je umetnica v celoti prehodila in dokumentirala, obsega fotografije in zapise umetnice, ki dopolnjeni z novicami, vzetimi z naslovnic časnika New York Times na iste dneve leta 1998, kažejo na stalnost nasilja in konfliktov.

Susan Silas (1953, živi in dela / lives and works in Brooklyn). CB1 Gallery, Los Angeles, 2011; Helmbrechts walk, Hebrew Union College Museum, 2009; Helmbrechts walk, The Koffler Gallery, Toronto, 2005; Kunsthalle Exnergasse_WUK, Vienna, 2010; A Live Animal, Root Division, San Francisco, 2011; For Your Pleasure, CB1 Gallery, Los Angeles, 2010; …


STEFANOS TSIVOPOULOS
The Interview, 2-kanalna video instalacija / 2-channel video Installation, 2007, 33'
Z dovoljenjem / Courtesy artist and Prometeogallery di Ida Pisani, Milan

V video instalaciji The Interview, sestavljeni iz dveh delov, intervjuja s srbskim veteranom (The Interview) in intervjuja, ki ga izvajajo igralci (An Interview With War), gledalec ne more ločiti med resničnim in insceniranim. Delo Stefanosa Tsivopoulosaz drsenjem med realnim in rekonstruiranim raziskuje vprašanja reprezentacije zgodovine, osebnega spomina in interpretacije ter medijskega posredovanja realnosti.

Stefanos Tsivopoulos (1973, živi in dela / lives and works in Amsterdam and Athens). Manifesta 8 Murcia, 2010; Witte de With Rotterdam, BFI Southbank London, ACF New York, Centre Pompidou Paris, Friedericianum Kunstverein Kassel, ev+a Biennial Limerick, Museum of Contemporary Art Belgrade, Museum of Contemporary Art Heidelberg, Centre Photographique d’Isle Paris, 1st Athens Biennial; …


DAVID TARTAKOVER
I'm here, digitalni printi / digital prints, 2004

Serija fotografij I'm here izraelskega oblikovalca Davida Tartakoverja, v kateri je umetnik digitalno vstavil svojo figuro v različne kraje in dogodke – podobe so reporterske fotografije, govori o posledicah izraelske okupacije, o sprejemanju odgovornosti in o življenju v konfliktnem prostoru.

David Tartakover (Israel, 1944). Gold Medal, 8th Poster Biennial, Lahti, Finland (1989); Silver Medal, the 13th International Poster Biennial, Lahti, Finland (2001); Second Prize, 9th International Triennale of Political Posters, Mons, Belgium (2004); Grand Prix, Golden Bee 6, Moscow International Graphic Design Biennial (2004)


MILICA TOMIĆ
Sigurnost u putu / Road Safety, video, 2008-2010, 40'

Milica Tomić v videu Sigurnost u putu potuje v Srebrenico, kjer je bilo leta 1995 pobitih najmanj 8000 muslimanov, moških in dečkov. Potovanje v središče postgenocidne travme, v svet žensk brez moških, vasi brez ljudi, je poskus razumevanja, kako kljub nenadomestljivi izgubi preživeti in z življenjem nadaljevati.

Milica Tomić (Beograd, 1960). Milica Tomić, Muzej savremene umetnosti, Beograd, 2010; Safety on the Road, Charim Gallery, Vienna, 2010; Politics of Memory, Stacion – Center for Contemporary Art, Priština; Gender Check – Femininity and Masculinity in Eastern Europe, MUMOK, Museum Moderner Kunst, Stiftung Ludwig, Vienna, 2009; Zones of Contact,  Biennale of Sydney 2005; Poetic Justice, 8th International Istanbul Biennial, 2003; Venice Biennale, Dreams and Conflicts – the Viewer’s Dictatiorship, Serbia and Montenegro pavilion, 2003; …


ARTUR ZMIJEWSKI
80064, enokanalna video projekcija / single channel video projection, 2004, 11''
Z dovoljenjem / Courtesy the artist and Galerie Peter Kilchmann, Zurich, Foksal Gallery Foundation, Warsaw

V delu 80064 umetnik Artur Zmijewski prepriča nekdanjega zapornika v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu, da si obnovi vtetovirano številko. Dejanje ponovnega tetoviranja naj bi sprožilo val spominov na bolečo preteklost. Delo govori o prisili in avtoriteti ter o prilagajanju in podrejanju kot edini možni obliki preživetja.  

Artur Zmijewski (Warszawa, 1966). Centre Andaluz, Sevilla, 2011; International Istanbul Biennial 2009; Galerie Peter Kilchmann, Zurich, 2009; Institute of Contemporary Arts, London, 2008; Venice Biennale 2005: Poland Pavilion; Documenta 12, 2007; Manifesta 4, 2002; Wattis Institute for Contemporary Art, San Francisco ,2005; National Gallery of Art Zacheta, Warsaw, 2005; Kunstwerke, Berlin, 2004); CAC, Vilnius, 2004; …


DALIBOR BORI ZUPANČIČ
Traja, traja, traja, instalacija / installation, 2011

Dalibor Bori Zupančič v svoji instalaciji Traja, traja, traja obravnava permanentnost vojne in se v svojem delu med drugim nanaša na množične likvidacije političnih zapornikov na dvorišču Starega piskra v Celju, ko je bilo s strani okupatorja od septembra 1941 do avgusta 1942 v skupaj šestih streljanjih brez kakršnekoli obsodbe pobitih 374 ljudi.

Dalibor Bori Zupančič (Celje, 1949). Dance Macabre, Likovni salon, Celje, 1987; Mestece Celje – alternativa sedemdesetih /The town of Celje : the alternative of the seventies , Likovni salon, Celje, 1998; - Revizije.Slika 70+90, Galerija P74, Ljubljana, 2001; Dalibor Bori Zupančič - Introspektiva ZZ: 1970-2006, Galerija sodobne umetnosti Celje, 2006; …

 

 

KATARINA ZDJELAR
Stepping In-Out

Act II, video still, 2010

Galerija sodobne umetnosti, 8.4. – 29.5.2011

Katarina Zdjelar v svojem delu raziskuje pojme identitete, oblasti in skupnosti, izraža se predvsem skozi video, zvok, preko knjižnih projektov ter izobraževalnih platform.Njeni projekti temeljijo na kolektivnem sodelovanju in spodbujajo kritično mišljenje, enakopravni dialog ter medsebojno učenje in izmenjavo izkušenj.

Jezik ji služi kot orodje opazovanja in analize družbenih pojavov, predmet njene umetniške raziskave so okoliščine, ko naš materni jezik z premestitvijo v tuje politično, kulturno in družbeno okolje izgubi svojo primarno funkcijo nosilca pomenov in sredstva sporazumevanja – takrat se pričnemo zavedati tudi njegove geopolitične omejenosti.  Posameznik se mora tako ponovno re- definirati preko asimilacije, spominjanja, učenja in izvajanja. Umetnico predvsem zanima proces samo realizacije in nastajanja v odnosu z neznanim, ko se posameznik afirmira skozi improvizacijo, negotovost, ranljivost ter sodelovanje.

Katarina Zdjelar se z razstavo v Galeriji sodobne umetnosti Celje v slovenskem prostoru prvič samostojno predstavlja. Na ogled bodo video dela Shoum,One or Two Songs, on Someone or Something, in Particular, Everything Is Gonna Be, Act I, Act II, ki so nastala v letih 2007- 2010. Dela povezujeta koncepta samoohranitve in samopredstavitve posameznikov, ki zaradi primoranosti govoriti več jezikov hkrati igrajo sebe skozi recitacijo in improvizacijo.

Zdjelarjeva je svoje delo predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah, med drugim je zastopala Srbijo na 53. Beneškem bienalu (2009) ter prejela številne nagrade. Živi in dela v Rotterdamu.   
 

   

________________________________________________________________

 

 

PUBLIKA JE POMEMBNA! 
Public Matters!

 

     Kaya Özköprülü: To Be In Istanbul, To Be Istanbulit; Caddebostan Fishing Park, Istanbul, 2010

Galerija sodobne umetnosti, 10.2.-27.3.2011
Kustos razstave: Branko Franceschi.

Razstava Publika je pomembna! temelji na Franceschijevih dvajsetletnih delovnih izkušnjah v različnih oblikah javnih institucij, ki posredujejo umetnost publiki. Izhodišče razstave predstavlja občutek osebne frustracije nad vse večjim prepadom med obiskovalci in sodobno umetniško produkcijo, ne glede na to, ali se prepad kaže skozi nezadosten obisk razstavnih prostorov (kar je značilno za naš prostor), ali pa skozi prevelik obisk v tistih ustanovah, ki so se, največkrat v želji po pozitivni finančni bilanci znašle v primežu populistične strategije razstavnih blockbusterjev, oziroma prepuščanju mainstream mentalitete v povezavi s promocijo inovativnih, spodbujajočih in eksperimentalnih projektov, kot je običajno v družbi razvitejše demokracije in ekonomije.

Razstava s predstavitvijo desetih primerov umetniške, kuratorske in arhitekturne prakse kritizira obstoječe stanje in afirmira strategije, ki z osredotočanjem na aktiviranje in vključevanje javnosti sodobni umetnosti vračajo pošteno načet občutek smiselnosti ter razlogov obstoja in zato uspešno, pa čeprav le za trenutek, premoščajo nastalo vrzel.

Vsi predstavljeni projekti so bili realizirani, področje njihovega delovanja pa pokriva:
problem dostopnosti umetnosti kot kritike obstoječe ravni instiucionalne prezentacije umetnosti (Sintgalerija, Portable Art, Formalno ↔ Angažirano, Otroška razstava, Skulptura 1954 – 2000, Enigma objekta); participativnost in demistifikacijo kot afirmacijo strategije vključevanja publike v uresničitev koncepta (Selfishstudio, Polje križeva, K2), oziroma aktivacijo publike z izgradnjo kompleksnega mutlifunkcionalnega okolja, z namenom vpliva na psihofizične sposobnosti uporabnikov skozi razvoj motoričnih veščin ob simultanem pridobivanju kulturoloških vrednosti (Otroško igrišče Pomerio) ali glede na lastnino in pomen muzejskih zbirk (Formalno ↔ Angažirano). Za razliko od community art projektov, ki so zasnovani na ozaveščanju, vrednotenju in afirmaciji kreativnih potencialov, ki jih v sebi skriva vsak posameznik, so predstavljeni projekti aktivistični v smislu realizacije težnje ponovnega osvajanja prostora kulture, ki pripada javnosti, brez nje ne more obstati, od samega prostora pa je publika v zgodovinskem smislu postala odtujena.

Če menimo, da so umetniške, kuratorske in arhitekturne prakse v civilizacijskem smislu visoko specializirane dejavnosti in discipline, zasnovane na talentu, znanju in veščinah, ter da je segment kulture, s katerim se ukvarjajo, izgubil živ kontakt s publiko, se zastavlja vprašanje o njihovem namenu in kaj bo zapolnilo praznino, ki jo puščajo za seboj, oziroma kakšno kulturološko okolje se v takšni situaciji vzpostavlja ter komu to odgovarja. Razstava je organizirana z naslednjmi metodami: rekonstrukcije projektov (Sintgalerija), multimedijske in dokumentarne predstavitve projektov (Portable Art, Formalno ↔ Angažirano, Pomerio playground, Polje križeva, K2, Skulptura 1954 – 2000, Enigma objekta) in izvedba projektov (Selffishstudio,Otroška razstava).

Seznam avtorjev in del na razstavi:
Nikola Bašić, arhitekt, Polje križeva,Kornatski arhipelag, 2010
Bojan Brecelj, umetnik, Selffishstudio, stalni projekt
Bob van Dijk, umetnik, Otroška razstava, stalni projekt
Enigma objekta, umetniki, spletni projekt (deaktiviran), 2005
Formalno ↔ Angažirano, koncepcija Branko Franceschi, MMSU Reka, 2008
Zlatko Kopljar, umetnik, K2, Galerija 761, Ostrava, 1997
Ivan Kožarić, umetnik, Skulptura 1954-2000, Galerija PM in Galerija Prsten, Zagreb, 2000
Portable Art, Istanbul 2010, sekcija vizualnih umetnosti, direktorica Beral Madra, Istanbul, 2008-2010
Marko Pogačnik, umetnik, Sintgalerija, Ljubljana, 1966 (rekonstrukcija)
Karin Schneider, umetnica, Dječje igralište u tradiciji lokalnog modernizma: Otroško igrišče Pomerio, Reka, 2008
.......................................

Branko Franceschi (Zadar, Hrvaška, 1959.), umetnostni zgodovinar, od leta 2010 direktor Virtualnog muzeja avangardne umjetnosti, www.avantgarde-museum.com. Med leti 2008 – 2010 je opravljal delo ravnatelja na HDLU Zagreb ww.hdlu.hr, med leti 2004 in 2008 pa je deloval kot ravnatelj Muzeja moderne i suvremene umjetnosti na Reki www.mmsu.hr, pred tem (1987 – 2004) je bil vodja in kustos Galerije Miroslav Kraljević v Zagrebu. V svoji karieri je organiziral številne samostojne in skupinske razstave domačih in tujih umetnikov doma in v tujini ter opravljal funkcijo nacionalnega selektorja na 26. Bienalu v Sao Paulu, Braziliji, 2004, na 2.. Mednarodnem bienalu v Pragi, Češka, 2005, bil je član kuratorske ekipe 1. Bienala Kvadrilaterale na Reki in 2.. Mednarodnega bienala mladih umetnikov v Bukarešti leta 2006. Opravljal je delo kustosa hrvaškega paviljona na 52. Beneškem bienalu leta 2007 in na 11. Mednarodni razstavi arhitekture Beneškega bienala leta 2008. Kot neodvisni kritik je napisal številne prispevke, objavljene v dnevnem tisku, umetniških revijah in časopisih, na televiziji in radiu ter bil pobudnik in koordinator rezidenčnih projektov in projektov kulturne izmenjave med Hrvaško in Združenimi državami Amerike. (P.S.1 mednarodni studio programi, Eastern European Residency Exchange). Je član AICA, ICOM, CIMAM, DPUH, predsednik AICA Croatia ter član posvetovalnega odbora ArtsLinka in posvetovalnega odbora Art in General.

    

    

         

          

           

 


JASNA HRIBERNIK
Nočni let

16.12. 2010 – 10.2.2011

Video prostor “Nočni let” režiserke in video umetnice Jasne Hribernik je zaporedje prostorskih video – zvočnih postavitev, ki se same po sebi nikjer niti ne začnejo niti ne končajo. V načinu postavitve delujejo kot ideja dematerializacije realnih prostorskih elementov, motnja zaznave objektnosti in objektivnosti, ki podlega vsakokratnemu subjektivnemu razmerju. Dematerializirane “leteče” video podobe ovijajo gledalca v prostor, ki ni več prostor vizualnosti, ni več prostor realnosti, temveč prostor gledalčevega vživetja in posledično strukturnih sprememb mišljenja. Instalacija Vertigo namiguje na našo omejenost z gravitacijo in možnost njenega premagovanja, Mirage se dotika kulturnih oziroma naučenih mej percepcije, instalacija Lifestream 2 pa je usmerjena v iskanje meditativnih praznin znotraj nasičenosti urbanega življenja. Instalacije so glede na predmet raziskovanja sicer same po sebi zaključena dela, v medsebojni interakciji njihove prostorske umeščenosti pa Jasna Hribernik hkrati usmerja pozornost na fenomen raztresenosti pogleda (nefokusiranega gledanja), ki predira površino telesne podobe in se usmerja v neskončnost. Pokaže na to, da ima človeška izkušnja v sebi vgrajeno spreminjajoče se doživljanje prostora in časa, iz katerega se gradijo prostorske upodobitve in artefakti.

Jasna Hribernik (Maribor, 1959) je širši javnosti znana predvsem kot režiserka.  Študirala je filmsko in televizijsko režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani, obiskovala pa je tudi dvoletni študij dokumentarne režije na Discovery Campus Master School v Münchnu. Živi v Ljubljani in dela kot samostojna  filmska režiserka in ustvarjalka video filmov, video  instalacij, in drugih večmedijskih del. Velikokrat je podpisana tudi kot snemalka in montažerka.

Od leta 1985 je ustvarila številne avtorske dokumentarne filme, ki so bili mednarodno prikazani in nagrajeni: 45 kmmorja (nagrada za režijo na Festivalu športnega filma v Torinu, 1985), Černobilski zvonovi inNikoli mi ne glej v oči  (Mu-Media Festival v Helsinkih in New Vision  festival v Glasgowu),  Ko nam je žoga padla na glavo (1. nagrada za režijo na MEFEST Beograd, 2001),  Vstopi na L (projekcije na različnih lokacijah v New Yorku, 2002), Vroče v mestu (razstava United - Združeniv Razstavnem salonu Rotovž, Maribor, 2004),Tango-5 (Babičeva nagrada za najboljše igrano televizijsko delo, 2003), Koncert za mobilne telefone in orkester (nagrada za najboljšo režijo na filmskem festivalu v Baru, 2005), Zadnji čoln (Vesna za dokumentarni film na festivalu Slovenskega filma, Ljubljana, 2005),  Svet ni vedel, da je pristal v pesmi (portret fotografa Stojana Kerblerja, 2008) Labirint (Zlati vitez na festivalu športnega filma v Palermu, 2009).

Od leta 1990 ustvarja in razstavlja umetniške video projekte in videoinstalacije v Sloveniji in v tujini. (Stopnišče -Linz, Ars Electronica, 1994;  Nagrada Work of exellence na festivalu umetniškega filma v Tokiu, 1995; Ballabende, Postaja Topolove 1995; Misli lokalno, Delaj lokalno, Prodajaj globalno  (z Zmagom Lenárdičem), Udine,2004; American Dream, Umetnostna galerija Maribor; NewMoscowYork (z Zmagom Lenárdičem), razstava Sedem grehov, Moderna galerija Ljubljana, 2004, Digital, Long Island, 2007; Liquid Cities,Center soodobne umetnosti, Moskva, 2007; Razkrito, koncertna instalacija za dva klavirja in video (z Milkom Lazarjem); Lifestream, videoinstalacija v nadaljevanjih, razstava Poletje, Umetnostna  Galerija Maribor ,2009)

Sodeluje v gledaliških predstavah, kot avtorica video prizorov, mdr.: Black event -Sanja Neškovič ( z Zmagom Lenardičem, Mladinsko gledališče, 2003);  Pokrajina misli (z Ann Adamovič, Ljubljanska opera, 2003;Embarked, z Nedo Bric, Zavod Maska, 2006; Eda-zgodba bratov Rusjan, z Nedo Bric, Mladinsko gledališče, 2009; Območje udobja, vizualna podoba, koreografija Kjara Starič, Ljubljanska opera, 2010.
Postavitev so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Celje ter EU projekt CITIES -  Creative Industries in Traditional Intercultural Spaces.

  

 

KIPARSTVO DANES. Komponente, stičišča in presečišča

Iztok Amon, Lara Badurina, Mirko Bratuša, Stefan Doepner in Lars Vaupel, Boštjan Drinovec, Sanela Jahić, Janez Janša, KNJIGA UMETNIKA (neformalna skupina), Jǐri Kočica, KOLEKTIVA, Tadej Komavec in Teo Spiller, Marko Kovačič, Damijan Kracina, Gregor Kregar, Polonca Lovšin, Roman Makše, Iztok Maroh, Alen Ožbolt, Matjaž Počivavšek, Marko Pogačnik in Skupina za umetnost VITAAA, Marjetica Potrč, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Sašo Sedlaček, Mojca Smerdu, Zoran Srdić Janežič, Urša Toman, Polona Tratnik, Lujo Vodopivec, Matej Andraž Vogrinčič, Dušan Zidar, Dunja Zupančič::Miha Turšič::Dragan Živadinov

 

 



 

10.9. - 10.10.2010

Projekt KIPARSTVO DANES široko odpira polje posebnih stvaritev - umetniških del, ki se tičejo prostora, gibanja, zvoka in predmetnosti, v katerih se nabirajo človeške predstave o svetu, posameznikove izkušnje in njihov družbeni odtis. Pripravili smo široko zasnovano in pregledno študijo kiparske dejavnosti v prostoru Slovenije, ki se bo v sklopih odvijala vse do leta 2013. Prvega smo poimenovali Komponente, stičišča in presečišča. Je uvod – razgrnitev problematike kiparstva v slovenskem prostoru ter hkrati napoved posameznih izhodišč za naslednje razstave v letih 2011, 2012 in 2013. Vsebinski nastavki letošnje / otvoritvene razstave govorijo o zelo širokem in hkrati zelo aktualnem razmerju med prostorom, časom, zvokom ter načinom dojemanja umetnosti v prostorsko časovnem kontekstu, ki se ne omejuje na striktno kiparsko območje, temveč zajema kar celotno vizualno umetnostno področje, poudarja ikonografijo predmetnega sveta v vseh razsežnosti življenja (haptični in socialni prostor, socialne utopije, prostor želje in znamenja znanosti). Vso to problematiko preizprašujemo skozi dela posameznih umetnikov, ki zaganjajo določene procese in téme ter jih postavljajo v prostor tudi ne glede na »trende«. Sicer pa izbor sodelujočih, dvaintridesetih umetnikov, ne izhaja iz klasifikacije, niti nacionalne opredeljenosti, temveč iz impulzov, ki odpirajo različne vidike kiparske umetnosti danes. 

Kustosi razstave: Tomaž Brejc, Alenka Domjan, Jiři Kočica, Polona Tratnik

Dela dvaintridesetih umetnikov smo postavili v GALERIJO SODOBNE UMETNOSTI CELJE: Tadej Komavec in Teo Spiller, Roman Makše, Alen Ožbolt, Matjaž Počivavšek, Polona Tratnik s sodelavci, Lujo Vodopivec, Dušan Zidar / KNEŽJI DVOREC (I. nadstropje in dvorišče): Iztok Amon, Stefan Doepner in Lars Vaupel, Sanela Jahić, Janez Janša, Jǐri Kočica, KOLEKTIVA, Marjetica Potrč , Zoran Srdić Janežič, Miha Turšič :: Dunja Zupančič :: Dragan Živadinov / LAPIDARIJ POKRAJINSKEGA MUZEJA CELJE (notranji in zunanji prostori), Muzejski trg 1: Lara Badurina, Mirko Bratuša, Boštjan Drinovec, Marko Kovačič, Damijan Kracina, Gregor Kregar, Iztok Maroh, Polonca Lovšin, Marko Pogačnik, Marija Mojca Pungerčar, Franc Purg, Sašo Sedlaček, Mojca Smerdu, Urša Toman / OSREDNJO KNJIŽNICO CELJE, Muzejski trg 1: KNJIGA UMETNIKA (člani DLUC-a) ter na TRG CELJSKIH KNEZOV (pred Galerijo sodobne umetnosti): Matej Andraž Vogrinčič
 

Projekt so omogočili: 
Mestna občina Celje, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Zavod Celeia Celje, pri projektu sodelujeta tudi Pokrajinski muzej Celje in Osrednja knjižnica Celje

 

 


 

Datoteke:

© Zavod Celeia Celje | Pravno obvestilo | Piškotki | Produkcija: ENKI d.o.o.
Home Email Print