Zavod Celeia Celje

• Turistično promocijski center
  Centre for Tourist Promotion
• Prireditveni
  center
  Event center
• Center sodobnih umetnosti
  Center for Contemporary Arts

Zavod za kulturne prireditve in turizem Celeia Celje

• Aktualni razpisi
• O zavodu in kontakt
• Prijavite se na e-novice
• Za medije
• Turistično informacijski center

V prostorih Galerije sodobne umetnosti Celje je v sodelovanju z Moderno galerijo Ljubljana, Koroško galerijo likovnih umetnosti Slovenj Gradec ter zasebnimi zbiratelji na ogled razstava

MUŠIČ • STUPICA Reminiscence na čas vojne
18. 03. - 30. 04. 2010

Po pravkar zaključeni odmevni pregledni razstavi Zorana Mušiča (1909 - 2005) v ljubljanski Moderni galeriji in leta 2008 prvikrat predstavljenih gvaših Gabrijela Stupice (1913 - 1990) v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani, smo pripravili v Celju zgodbo na témo, ki je skupna obema umetnikoma: vojna. Ta doživeta groza, ki je bila kot globoka sled vtisnjena v njuni življenji in se je dvigala iz globin spomina na površje, je pretresljivo zapisana v Mušičevih ciklih oljnih slik in grafik Nismo poslednji ter v ciklu gvašev Upor Gabrijela Stupice. Zoran Mušič je zadnje leto vojne preživel v koncentracijskem taborišču Dachau. Tam je nastala zbirka risb o nacističnih grozodejstvih, ki je v začetku sedemdesetih let pobudila umetnikov v svetu najodmevnejši slikarski in grafični cikel z naslovom Nismo poslednji. Stupičevi gvaši na temo Upor so nastali med letoma 1961 in 1962. Slikar je v njih izjemno sugestivno upodobil prizore podtalnega delovanja v času vojne (sojenje, skrivni sestanki, žalovanje, obup, pokol talcev in vkrcavanje ujetnikov na njihovo zadnjo pot), ki se po vsebini in likovni formi dotikajo drug drugega, vseh dvanajst pa tvori enovito sliko tragičnih vojnih usod. Celjski reprizi smo dodali presunljive starostne avtoportrete obeh slikarjev, ki sta postala prijatelja že na zagrebški akademiji sredi tridesetih let prejšnjega stoletja ter grafično mapo z sedmimi litografijami »Cadastre de Cadavres« iz stalne zbirke Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, s katerimi je Zoran Mušič opremil poezijo Réneja de Soliera.
Razstava tako ni zgolj povzetek »ljubljanskih razstav«, temveč nova zgodba, ki prvič razkriva dotik opusov MUŠIČ • STUPICA, vezanih na eksistencialistično misel, na večni in usodni znak človeštva. Hkrati je njuna skupna predstavitev soočenje dveh »notranjih svetov«, ki sta s svojo likovno govorico v času ujela korak s sodobnim, evropskim slikarskim svetom ter z modrostjo vsak zase presejala dramo doživete resnice v ikonografijo smrti.
Oba slikarja sodita v najvišji ustvarjalni potencial slovenske umetnosti druge polovice dvajsetega stoletja; oba imata skupne študijske korenine (zagrebška šola) in kljub temu, da sta se razvijala v različnih kulturnih in geografskih prostorih (Mušič v tujini, Stupica doma) ter se dotikala velikih evropskih kulturnih središč, sta ustvarjala v samoti. Atelje je bil prizorišče dela in spomini preproste poteze, ki so presunljivo polzele po svodu slikarske površine.
..................................................................

Zoran Mušič se je rodil 12. februarja 1909 v Bukovici blizu Gorice. Kot otrok je delil usodo številnih Primorcev, ki so se bili med prvo svetovno vojno prisiljeni kot begunci zateči na Koroško in Štajersko. Po maturi na mariborskem učiteljišču se je vpisal na zagrebško likovno akademijo, kjer je leta 1934 diplomiral pri profesorju Ljubu Babiću. Naslednje leto je študijsko obiskal Španijo, kamor je svoje študente usmerjal profesor Babić. Kopiranje Goyevih del v madridskem Pradu in še posebej daljša slikarska potovanja v Dalmacijo, kamor se je med letoma 1934 in 1940 nenehno vračal, so bila pomembna za ves Mušičev nadaljnji razvoj. Od leta 1937 je bil član kluba Neodvisnih slovenskih umetnikov in hkrati tudi kluba Brazda, ki je združeval mariborske likovne umetnike. Leta 1944 se je preselil v Benetke, kjer se je povezal s Filippom de Pisisom in njegovim krogom. Iz Benetk so ga jeseni 1944 prek Trsta odvedli v koncentracijsko taborišče Dachau. Po osvoboditvi se je Mušič poleti 1945 znova odselil v Benetke, ki so postale poleg Pariza njegov drugi dom. V francoski prestolnici je od leta 1953 ustvarjal in razstavljal pod okriljem ugledne Galerie de France ter pripadal skupini École de Paris. S številnimi razstavami po vsem svetu, z mednarodnimi nagradami in visokimi priznanji si je Mušič že za življenja pridobil sloves vrhunskega ustvarjalca, klasika moderne umetnosti. Umrl je 25. maja 2005 na svojem domu v Benetkah.
Gabrijel Stupica se je rodil 21. marca 1913 v Dražgošah. Študiral je na zagrebški likovni akademiji, slikarstvo v razredu prof. Ljuba Babića, Vladimirja Becića in Marina Tartaglie. Izkušnje njegovih zagrebških učiteljev, so poleg kasnejšega preučevanja španskih umetnikov (Francisce Goye, Diega Velázqueza in El Greca) ter sočasnih evropskih modernističnih tokov, predvsem art bruta pustili globoke sledove. Leta 1946 se je Stupica preselil v Ljubljano, kjer je bil redni profesor na Akademiji za likovno umetnost vse do upokojitve leta 1977 ( v letih 1955-57 in 1969-71 tudi rektor).Veliko je potoval; leta 1950 je bil kar dvakrat v Parizu, kjer je tudi slikal, ponovno leta 1955. Tedaj je obiskoval znameniti Lascaux, prazgodovinske stenske slikarije, ki so sledove prvinskega pustile tudi v njegovem slikarstvu. Z evropsko in svetovno umetnostjo se je srečeval tudi na beneškem bienalu, katerega je redno obiskoval. Leta 1966 je bil izvoljen za dopisnega člana Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti in Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za svoje delo je prejel vrsto mednarodnih nagrad. Sodeloval je na najpomembnejših manifestacijah sodobne umetnosti doma in v tujini. Umrl je 19. decembra 1990 v Ljubljani.

Ob razstavi je na razpolago obsežen katalog v slovenski in angleški različici s preko sto reprodukcijami in z besedili Zorana Kržišnika, Tomaža Brejca, Mete Gabršek Prosenc, Miklavža Komelja, Ješe Denegrija, Ivane Simeonović Ćelić in Gojka Zupana ter z bibliografijo in literaturo o umetniku, ki ju je uredila Jana Intihar Ferjan (založnik Moderna galerija Ljubljana) ter katalog UPOR Gabrijela Stupice s spremno študijo Jureta Mikuža (založnik Mednarodni grafični likovni center Ljubljana). 

---------------------------------------------------------------------------------------------

Multimedijski projekt / scenska postavitev razstave
»Prostor za likovne, literarne, glasbene in igrane zgodbe LILE PRAP«

Multimedijski projekt / scenska postavitev razstave

Otvoritev razstave: 5. februar 2010, ob 20.00 uri
(kustosinja razstave: mag. Alenka Domjan)
Kino Metropol: dokumentarni film LILA PRAP
po otvoritvi razstave, ob 20. uri si bomo ogledali v Kino Metropol dokumentarni film Lila Prap (avtor in režiser Aleš Šega, scenaristka Tanja Roženbergar Šega, montaža in pomočnik režiserja Jaka Kovač, avtor glasbe Gašper Piano)

Ustvarjalnost Lilijane Praprotnik (Lile Prap) gotovo ne sodi v “mehko žensko inačico”, ki je tako značilna za slovenske ilustratorke in pisateljice otroških zgodb. Njene podobe in zgodbe so vsakdanje, preproste, na nek način celo lapidarne. Odvijajo se hkrati in enakovredno na likovnem (ilustracija, slikarstvo) in literarnem (poezija, proza in informativna literatura) prizorišču, predvsem pa so mikavne za širše medijske stvaritve (animacijo, igro, glas). Izhajajo iz ugotovitve, da je podobe in pomene mogoče najbolje razumeti v poenostavljeni likovni strukturi, predvsem pa besedni igri, ki ustvarja igrivost in razpoloženje komičnega. Zato njen likovni in literarni izraz izključuje vsakršne akcente »dekorativno pripovednega« in rastoč iz univerzalnega, splošnega in objektivno resničnega sveta, ustvarja abecedarij »enostavnih likov« z izrazito subjektivnim nabojem. A globlje gledano, v vseh teh jasnih, otroško očarljivih oblikah in barvah, ki se sintetično povezujejo z besedo, zaznamo skrite pomene: mrežo nagovorov in vprašanj z neštetimi odgovori, prepletenimi s prav tako neštetimi impulzi invencije.

Razstavo bomo snovali v scenski postavitvi, primerni za predstavitev originalnih ilustracij, lutk ter digitalnih printov posameznih likov z besedili. Poslušali bomo radijsko igro za otroke Kosmata žaba
(zgodba pripoveduje o zelo samoljubni, zelo napihnjeni žabi, ki si od dobre vile izprosi kožuh, s katerim bi rada očarala gozdne živali, produkcija TV-RADIO-SLO, program ARS, leto 2000), gledali japonske animacije iz serije GAO GAO BUUU (po knjigi Zakaj?), ki na duhovit način razkrivajo lastnosti posameznih živali, hkrati pa tudi znanstveni logiki zastavljajo vprašanja; na TV bomo spremljali lutkovno predstavo Zakaj? (v priredbi besedila, režiji, likovni zasnovi lutk po motivih Lile Prap, scene in kostumov Barbare Bulatović in Barbare Stupica, izvedba Luktovno gledališče Ljubljana, 2005) in si ob otvoritvi ogledali dokumentarni filmi, ki govori o vsestranski ustvarjalki - Lili Prap. Predvsem pa bo galerija postala prostor za otroke in starše: risalnica, bralnica, telovadnica, skrivalnica med dinozavri, kurami in sploh zverinami Lile Prap.

Lilijana Praprotnik (Lila Prap) je gotovo ena pomembnejših ustvarjalk avtorskih slikanic. Prva knjiga, za katero je napisala besedilo in jo v celoti ilustrirala, so bile Živalske uspavanke, nato pa knjiga Zakaj, ki se je uvrstila tudi v učne programe v Nemčiji, Franciji, Avstraliji in še nekaterih drugih državah. V letu 2008 so Japonci po knjigi zakaj posneli 26 delov risane serije, prav tako je bila že dvakrat nominirana za Andersenovo nagrado (2006 in 2008), ki ji po domače pravijo tudi mala Nobelova nagrada za literaturo in za katero vsako leto nominirajo 40 otroških in mladinskih pisateljev in ilustratorjev. Prav tako je bila nominirana za nagrado Astrid Lindgren (2006, 2007 in 2008), prejela je Levstikovo in Smrekarjevo nagrado, leta 2002 pa nagrado za najlepšo knjigo. Dobila je tudi mednarodno častno priznanje IBBY za ilustracijo. Prevodi njenih knjig se uvrščajo med najbolj priljubljena dela za otroke, tako po likovni kot po literarni plati. Dela so izšla v več kot tridesetih džavah po svetu: Argentina, Avstralija, Avstrija, Bolgarija, Češka, Danska, Francija, Grčija, Hong Kong, Hrvaška, Indonezija, Italija, Izrael, Japonska, Kanada, Kitajska, Koreja, Madžarska, Makedonija, Nemčija, Norveška, Nova Zelandija, Poljska, Romunija, Srbija, Španija, Švica, Tajska, Tajvan, Velika Britanija, Združene države Amerike. Njene ilustracije so bile razstavljene v prestižnih galerijah doma in po svetu. Zadnja leta se posveča izključno ustvarjanju otroških avtorskih slikanic, njeno delo prisotna pa je tudi v otroških revijalnih izdajah. 

 -------------------------------------------------------------------------------------

SLIKA: prehajanja
Uršula Berlot, Ksenija Čerče, Ivo Prančič, Mojca Zlokarnik, Žarko Vrezec

26.11.2009 - 20.1.2010

-------------------------------------------------------------------------------------- 

STANE JAGODIČ
Ujetost Prosevanja Razpiranja Žarenje

 

Stane Jagodič ustvarja od sredine šestdesetih let dalje v najrazličnejših poljih, medijih in kontekstih vizualne umetnosti. V svojem konsistentno razvijajočem se delu je Stane Jagodič ustvaril izjemno bogat in raznolik opus, ki odseva vseskozi inventivne in konceptualne pristope k likovni izraznosti. Poslužuje se mnogih načinov ustvarjanja, pa tudi načinov reprezentacije. Za realizacijo idej in ustvarjenje končnega izdelka uporablja različne umetnostne medije: fotografijo, slikarstvo, grafiko, karikaturo, ready made (objekt-montaža, asemblaž, inštalacija), posegel pa je tudi v polje performativnih praks. V obdobju od sredine sedemdesetih let naprej je v njegovi produkciji najodločilnejšo vlogo prevzela kreativna raba fotografije in nekateri njeni odkloni kot so fotomontaža, foto-kolažiranje ali asemblaž, kar je v polju avtorske  fotografije na področju Slovenije in tudi širše pomenilo velik premik naprej, predvsem pa ustvarilo prostor za opozicijo ustaljenim umetniškim praksam.
Stane Jagodič (roj. leta 1943) je pobudnik in vodja Grupe Junij (1970-1985), snovalec mednarodne likovne zbirke Junij, ki jo danes hrani Arhitekturni muzej Ljubljana, pobudnik Slovenskega trienala satire in humorja Aritas-Satira (1995-2001), je umetnik izjemne likovno-poetične kombinatorike. Prisoten je v številnih strokovnih knjigah, antologijah, leksikonih, revijah in skupinskih katalogih doma ter na tujem. Leta 1970 je diplomiral iz slikarstva na ALU v Ljubljani.

Razstavo so omogočili: Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Celje

 -------------------------------------------------------------------------

MARJAN KROŠL
Koncept Feniks: VRT NAR/ MARJAN KROŠL Concept Phoenix

30.6.-26.7. 2009 

 

Bolj kot samo slikarstvo je pri umetniku zanimivo konceptualno razmišljanje, vezano na odnos med globalnimi hiper strukturami stare, hierarhične lestvice vrednosti, ki zaradi svoje togosti izgubljajo učinkovitost pomena in novimi, linearnimi, ki so prilagodljive, dinamične platforme. Zagovarja globalno komunikacijo, ki nudi mnoštvo poti skozi katere se odpirajo neomejene možnosti pretoka v smeri jedra, urbanega, velikega na margino majhnosti in nazaj. Umetnik to prepoznava kot ˝provolucijo˝ sodobne civilizacije in prav ta razmislek aktivno umešča na slikovno polje; kot prehod od razbite k sestavljeni podobi, kot prehod od dekonstrukcije h konstituciji, kot način gledanja in ustvarjanja; ukvarja se torej s percepcijo sodobnega človeka.

Marjan Krošl (1959, Celje) je avtodidakt. Živi in ustvarja v Celju. Posveča se slikarstvu in teoriji

------------------------------------------------------------------------- 

ROBERTO KUSTERLE 
2.4 – 30.4.2009

„Prihodnost ne more uničiti sanj … prav nasprotno!“ 

„Videl sem stvari, ki jim vi, ljudje, ne bi verjeli:
goreče bojne ladje nad ramenom Oriona,
gledal sem, kako se žarki C bleščijo v temi pri Tannhäuserjevih vratih.
Vsi ti trenutki bodo izgubljeni v času ... kot solze v dežju.
Napočil je čas ... smrti!“
Roy Batty – (Iztrebljevalec)

Delo Roberta Kusterleja je bilo v večjem obsegu predstvaljeno leta 2007 v Koroški galeriji likovnih umetnosti, kamor je umetnik v razsežnost galerijskih prostorov postavil v fotografskem mediju zapisane zgodbe podnaslovljene »V brezčasnih prostranstvih«. Njegovi protagonisti so bili z izjemno natačnostjo kreirana zagonetna človeška bitja, vpeta v animalične in vegetabilne maske, v infernialne krilate metafore, v pravljične pritlikave prikazni, v sizifovsko nemočne gorostase, ki nosijo ali vlečejo nadnaravno velika, težka bremena. Pred dramaturgijo, ki se je v odlični scenografiji odvijala kot podoba skozi režirane filmske sekvence, je gledalec povsem izgubil varno mesto pogleda, od koder bi lahko opazoval in v skladu s svojo neodvisno logiko razkrival v njih svet »tam onkraj« in ne tukaj in zdaj. Njegov pogled je tonil v široko odprt rez fizične in duhovne nemoči, kjer smisel vidnega ni bila več zgodba »onkraj«, ampak je s svojo notranjo naravnanostjo postala klic vesti našega sveta.

V Galeriji sodobne umetnosti Celje pa predstavlja čisto nov ciklus (razstava bo na ogled do 30. aprila 2009), tudi zanj prvikrat razprostrt v belini javnega prostora. Gre za ciklus brezimenih podob, lahko bi jih poimenovali tudi »razosebljeni portret«, a jim bolj pritiče fantastične, čarobne podobe. Gre namreč za tip podobe / model ženskega telesa kot oblikovne predloge, katerega umetnik s pomočjo risanja z vegetabilnimi vzorci ali kolažiranjem (polaganjem naravnih materialov na telo), predvsem pa aranžiranjem s plodovi, z listi ali viticami, kreira v nove in nove forme. Vse to na modelu ustvarja ekspresivne nianse in ga preobraža v novo, subjektivno fiziognomijo, ki je skozi proces dela izključno plod umetnikove domišljije. Oblikovnemu strukturiranju živega modela sledi fotografiranje, trenutek zapisa, zaustavitev motiva, popolni izbris giba. Podoba se ujame. Fotograf jo klasično obdeluje, odstira skrivnostne prehode svetlobe in senc in s pretanjenim ročnim koloriranjem poudarja njen psihološki izraz. V območju interakcije med vidno obliko in občutenim izrazom podobe, kjer se objektivno ne po obliki ne po barvi ne ujema z resničnostjo, čutimo odsotnost giba. A to umetnik nadomesti z intenzivnim dialogom, ki nastane med podobama (diptih); osnovno, s človeškim telesom (glavo) in drugo, povsem vegetabilno, ki pa je fiziognomično sorodna prvi. Čeprav sta obe podobi ujeti v trenutek, pa v njuni simbolični kompleksnosti biva svojevrstna interakcija, ki temelji na čustveni in konfigurativni skladnosti. In prav ta ustvarja mnogotere možnosti branja ter raziskovanja njene dvoumnosti in misterioznosti, ki odpira pot gledalčevemu prebiranju in sanjarjenju.

Francesca Alfano Miglietti je v katalogu, ki je izšel z njegovimi najnovejšimi deli zapisala: »Nedoumljive in očarljive fotografije Roberta Kusterleja so pravi vizualni dnevniki, ki jih tvorijo fragmenti različnih mitologij, nastalih v zgodovini človeštva – od klasičnih in oddaljenih vse tja do sodobnejših, nenavadnih in bizarnih – ki odpirajo svet mutacij, kjer je preobrazba neizogibna. Kusterle premišljuje o današnjem svetu, v katerem se pojmi, kot so rojstvo, življenje, staranje in smrt, hitro spreminjajo, a hkrati se zaveda, da se z njimi spreminja tudi sama definicija normalnosti, ki jo pogojujejo vzorci, vsiljeni z genetsko industrijo in prek množičnih medijev. Avtor vabi k razmisleku o svetu, ki vse bolj pozdravlja biogenetsko industrijo, da bi spremenil, zamenjal in na novo zgradil svojo lastno podobo.«

Te misli so lahko spomin na čas Evropske civilizacije novega veka, čas zgodnje renesanse, ki je po dolgem obdobju Srednjega veka prinesla radikalne spremembe na področju etike, umetnosti in znanosti. Lahko pa so tudi vera o sodobne človeku, o njegovem novem razcvetu, o vrnitvi njegovega individuuma v širnem globalnem svetu, ki bo ponovno začutil moč svojega bivanja, občudoval svobodo uma, spoštoval harmonijo sveta, in ko bo ponovno začuti svet okoli sebe. (Alenka Domjan)
Roberto Kusterle se je rodil leta 1948 v Gorici (Italija), kjer živi in ustvarja še danes. Je samouk. Od sedemdesetih let deluje na umetniškem področju in se ukvarja s slikarstvom in instalacijami. Od leta 1988 se zanima tudi za fotografijo, ki je z leti postala njegovo glavno izrazno sredstvo. S samostojnimi predstavitvami je gostoval po Italiji, Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Najnovejši fotografski opus, kateremu na celjski predstavitvi dodaja tudi video, bo v letošnjem letu predstavljen še v Milanu in New Yorku.

 --------------------------------------------------------------------------

 
MARIJAN TRŠAR / Barvne interpretacije
17.2-26.3.2009

Marijan Tršar (1922), je akademski slikar in magister umetnostne zgodovine, sodi v skupino slovenskih likovnih ustvarjalcev, ki jih umeščamo v »prelomno prehodno generacijo«. Čas njegovega študija na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost je bil prežet z dediščino tradicionalnega ter vplivi zahodnoevropske umetnosti, ki so kljub znanim družbenim razmeram pronicali v naš prostor. Njegova širina duha, ki je vseskozi iskala harmonijo med razumskim in instiktivnim, je v slovenski povojni umetnosti odigrala pomembno vlogo. Njegovo delo je vpeto v področje slikarstva in grafike, likovne teorije, pedagogike, esejistike, mladinske literature in prevajanja. Taka vsestranskost je zaznamovala tudi njegov slikarski opus, ki je zelo hitro premagal realistični likovni organizem in se skozi zanimive razvojne odtenke posvetil abstrakciji. Gotovo najbolj specifično je njegovo zadnje obdobje, v katerem je vsaka slika zase prežeta z nebrzdano energijo, ki se vdaja barvi, radoživi ustvarjalni sili in umetnikovemu notranjemu razpoloženju. 

 -----------------------------------------------------------------------------

PREMIERA 17 
11.12.2008 – 20.1.2009

 
Nika Autor, Metod Blejec, Ana Čigon, Maja Hodošček, Simon Hudolin, Barbara Kanc, Meta Kastelic, Simon Macuh, Erik Mavrič, Katja Pal, Pila Rusjan, Matej Sitar, Lucija Smodiš in Lili Mihajlovič, Robertina Šebjanič, Neja Tomšič, Uroš Weinberger in Skulpture začasnosti.

Razstava Premiera 17 je nastala na podlagi razpisa, ki ga je v letošnjem letu pripravil Center sodobnih umetnosti Celje. Namenjen je bil vsem umetnikom, ki delujejo v Sloveniji in šele začenjajo svojo umetniško kariero, ter študentom vizualnih umetnosti, ki študirajo na umetniških šolah pri nas ali se šolajo v tujini. Eden izmed ciljev razpisa je bil pokazati, s kakšnimi vprašanji in vsebinami se ukvarjajo prihajajoči umetniki in kakšno je razmerje med novimi, svežimi prijemi in načini predstavljanja ter uveljavljenimi formulami.

Kot vsaka skupinska razstava, ki ni zamejena z določeno temo ali izraznim medijem, tudi tokratna kaže na vso raznolikost sodobne umetnosti. Vsebuje tako poudarek na umetniškem predmetu (Ana Čigon v svojih slikah problematizira predvsem materialnost barve in nosilca) kot na družbenem aktivizmu, prisotna je tako produkcija, ki predpostavlja galerijsko predstavitev, kot produkcija, ki je zasnovana na delovanju v zunanjih prostorih (Neja Tomšič z intervencijami na ulicah Budimpešte, Simon Macuh s komunikacijo v javnem prostoru). Med predstavljenim je posebej opaziti radikalnost v izjavljanju (Metod Blejec o vzvodih umetniških rekonstrukcij OHO – jevega hepeninga Triglav v slovenskem umetniškem prostoru in Barbara Kanc o etičnosti upravljalcev svetovnega dogajanja) ter poudarjeno usmerjenost v komunikacijo z gledalcem, ko se ga angažira v fizično sodelovanje z umetniškim delom, ali pa se z delom vzpostavlja takšno narativnost, v kateri zgodbe s svojim angažmajem, vživetjem in domišljijo pogojno izrisuje šele gledalec. Pogojno zato, ker nikoli ne ve, katera izmed zgodb naj bi bila prava, saj umetniki njihovo berljivost namerno ves čas izmikajo. Gledalec lahko sodeluje v kreativnem procesu in v projektu (slike Katje Pal se spreminjajo z njegovo intervencijo, instalacija Mete Kastelic postane smiselna šele, ko jo zasede gledalec), ali pa mu umetniško delo z vsemi svojimi informacijami in podobami in njihovimi neobičajnimi povezavami ponuja sodelovanje v izgrajevanju možnih zgodb, scenarijev in interpretacij. Takšna usmeritev je na razstavi najširše zastopana. Zanjo je bistvena zgodba, ki pa je vedno samo nakazana, nikoli pa ne določena (»retro-futuristične slike« Uroša Weinbergerja so s sopostavljanjem podob in zgodb, vzetih iz različnih kontekstov in časov, iniciator novih zgodb in podob pri gledalcu; fotografije Mateja Sitarja gradijo z brisanjem meje med običajnim in neobičajnim odprte prostore skrivnostnega, ki jih naseli gledalčeva domišljija; slike Simona Hudolina z namernimi zasuki in paradoksi gledalcu ves čas izmikajo svojo jasnost in berljivost.; Erik Mavrič z uporabo znanih podob in z izbrisom subjekta spodkopava ustaljene kanale reprezentacije, gledalcu odvzame varno in samoumevno interpretacijo in ga prestavi v polje nedoločljivega in izmuzljivega). Poleg omenjenih pozicij so na razstavi prisotne tudi usmeritve, ki nadaljujejo linijo feminističnega diskurza (ukvarjanje z vprašanjem položaja ženske v družbi je značilno za delo Maje Hodošček, ki hkrati uporablja metodo referiranja na umetnike in umetniška dela iz preteklosti), osebnega (Pija Rusjan z dokumentiranjem in mapiranjem in s tem »zgodovinjenjem« dogodkov in trenutkov iz svojega vsakdanjega življenja) in političnega (Nika Autor z beleženjem socialnih in političnih situacij posameznikov). Nove izraze v diskurzu telesnega iščeta Lucija Smodiš in Lili Mihajlović v videu, katerega osnova je povezovanje med disciplinami; individualno poetiko in konstruiranje novih svetov, ki zhajajo iz realnih pa Robertina Šebjanič.

Datoteke:

• Marjan Krošl: Teorija provolucije v sodobni umetnosti KONCEPT FENIKS
• Marjan Krošl: Theory of provolution in contemporary art CONCEPT PHOENIX